Policijska ura je ključna za omejevanje virusa, trdi ta vlada, ki 80 odstotkov svojega časa posveča epidemiji. V resnici pa epidemijo izkorišča, da 100 odstotkov svojega časa ne posveča epidemiji, in policijsko uro, da bo po epidemiji lahko tako brezsramno, oholo in diktatorsko vladala še 100 let.
Vladni boj proti epidemiji je namenjen temu, da bomo čim dlje zaprti in doma, pe-ka-peji, ne vem že kateri, temu, da smo doma ponižni in pridni, policijska ura pa, da nas lahko doma vsak večer poneumljajo s poročili, intervjuji, pričevanji, prepiri, idiotskimi šovi in bebavimi serijami. S tem stranka, ki je že tako dobro kot še nikoli doslej pripravljena na volitve, skrbi, da bomo še mi tako dobro preparirani, da bomo še dosti bolj kot doslej volili zanjo in - proti nam.
Ker nimam posluha, je moja prva asociacija ob besedi klaviatura ključ. A za to nista krivi moja srednješolska latinščina (clavis, ključ) in nosilka ključa (klaviatura), pač pa - nosilec ključa. Vedno bolj igramo in tipkamo po enih in istih notah, ki nas vedno bolj zastrupljajo. Vedno bolj smo zaprti in vedno bolj pod ključem Enega in Edinega.
Zato ni vsega kriva le epidemija. Krivo je to, da imamo vedno manj posluha, ker smo vedno bolj zaprti!
Nekoč davno, ko je kdo kar naenkrat zmanjkal, so rekli, da je šel igrat klavir. Imel je torej srečo, saj mu rok niso zvezali zadaj in ga postavili pred zid, temveč so mu jih zvezali spredaj in ga postavili pred izbiro, ali bo pel po njihovih notah ali pa soročno igral po klaviaturah.
Ker nisem imel posluha, mi je bilo soročno igranje prihranjeno. Ne pa desetročno! Če se še prav spominjam, so se takrat, ko je bila vojska še lahko na mejah, kar šest mesecev trudili, da bi se naučil slepo tipkati. A tisti časi so - žal ali na srečo, kakor za koga, tako kot so tipke na klaviaturi, črne in bele - že zdavnaj minili, zato zdaj že spet tipkam, kot sem včasih igral klavir. Torej, z dvema prstoma.
Kar pa povsem zadošča za sedanje čase, ko so klavir iz glasbene šole že zdavnaj vrgli na cesto, da na njem cvetijo rože, mi pa smo že leto dni doma in nihče več ne zmanjka zaradi petja. Toda ravno zato je zdaj, ko pravijo, da se borijo proti starim časom, občutek "igranja klavirja", oziroma vedno bolj zvezanih rok z vedno manj posluha, hujši, močnejši in bolj strašljiv!
Zdaj je, namreč, tipkati dovoljeno, ni pa dovoljeno pisati. Dovoljeno, celo priporočeno in spodbujeno, je tipkati, čim bolj slepo in soročno, čim bolj pod izmišljenimi imeni in s čim več profili, čim bolj lažnivo in žaljivo, čim bolj napadalno in sovražno. Ni pa dovoljeno pisati, sploh pa ne pesmi in resnice, nikakor ne pritožb in predlogov, celo kaznivo pa je - pisati na roko. Pa čeprav, ali pa ravno zato, ker na roko so nam očetje napisali ustavo, z roko smo se najprej naučili pisati v šoli in, ker to je najbolj nevarno, na roko se pišejo note, poezija in transparenti.
Ne gre le zame, ki sem tako in tako brez posluha. Gre za vse nas, ki smo tako vedno bolj pod ključem in imamo zato vedno manj posluha. In prav to hoče, da se bomo doma vedno manj spomnili, kako je bilo na koncertu, ker potem nam bo vedno bolj vseeno, kako bo - brez vode, šole, poezije, svobode.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
