S kavča, namreč, vse vidiš in s kavča vse veš. Na kavču si zato najbolj glasen, najbolj pameten in največji šef. Predvsem pa si na kavču vse to lahko ves dan in, seveda, tudi vso noč. Zato kavčanje ni le zelo aktivno, temveč je še bolj naporno. Ni lahko leže početi vse to in celo non stop, pa ob tem celo preživeti. Ne nazadnje je zato celemu svetu zelo lepo (in) po angleško naš veliki vodja to opisal v svojem tvit eseju "Laying for living", ki je nastal na osnovi njegove poglobljene analize iz že lanskega novembra o "preživljanju epidemije na kavču".
Ker epidemija je to lajanje, če prosto po sosedovem Timiju prevedem premiersko-angleški izraz za kavčanje, naredila še bolj naporno. Zdaj moramo biti še več na kavču, še v maski in še glasnejši. Ni čudno, da so otroci šli s transparenti na ulico, saj ob tem domačem kravalu s kavča na daljavo nič ne slišijo. Dejansko je kavčanje tista državljanska dolžnost odraslih, ki je - še bolj od volitev - pomembna. Tako kot je državljanska dolžnost otrok, da se učijo. Pa čeprav morajo zato plačati globo, ker želijo spet v šolo.
Zato se kot aktiven, glasen in zamaskiran navijač na kavču, ki v teh epidemičnih časih še bolj kot pred njimi izpolnjuje svojo državljansko dolžnost, ob tem, ko je vse tako lepo in prav, vseeno čudim. Zakaj še nis(m)o zamenjali trenerja?!
Preležanine od kavča in žulji od pilota me sploh ne motijo, saj se zavedam, da se je za preživetje treba boriti (na riti), me pa vedno bolj motijo nenehni in že prav katastrofalni porazi mojega moštva. Če sem lepo pridno, aktivno in non stop na kavču, bi rad še zmagoval!
Tako pa naši že celo leto in vsak mesec bolj le izgubljajo, trenerja pa si nihče ne upa zamenjati. Kaj ni to v športu prvo pravilo, da trener prvi gre?!
Tako pa menjujejo vse, samo njega, ki je največji krivec, ne. Zamenjali so že vse plotske, ki čuvajo bodičasto mejo okrog praznega stadiona, nagnali so že vse sodnike, ki niso žvižgali v pravi rog, preluknjali so že vse žoge, ki niso skakale v sovragov gol, oglobili so že vse navijače, ki niso znali tako slabo angleško kot trener … Le On je večen.
Ker, češ, če ne bi bilo Njega, bi bilo še slabše. Ker zdaj smo sicer najslabši na svetu, a potem bi bili, najbrž, najslabši na onem svetu. Ker zdaj sicer izgubljamo tako, kot nismo še nikoli, z najvišjimi rezultati in z največ goli, a kdo ve, kaj bi lahko šele bilo … Raje, očitno, izgubljamo tako, da že cel svet piše o naših porazih in da se že vsem zaradi njih in njega smilimo, samo da ne bi bilo še slabše.
Ker za vse to so krivi drugi. Krivi so gledalci, ki jih sploh ni, saj so le na domačem kavču, kjer motijo le lastne otroke. Krivi so igralci, ki sploh ne igrajo, saj lahko le sedijo na klopi, kjer lahko le ploskajo. Krivi so semaforji, ker objavljajo nasprotnikove zadetke, ne pa naših, ki pa jih tako ni. Krivi so kosci, ki režejo travo na igrišču. Krive so mreže na golih, ker se tako bašejo in polnijo. Najbolj pa so krivi kavči, ker so že tako stari, da so še iz tistih prejšnjih časov, v katerih smo vedno in povsod zmagovali. Takrat, ko še nismo le laying oziroma ležali.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
