(SAMOGOVOR) Kampanjci in avtoritete

Oni dan sem na X-u, nekdanjem twitterju, zasledil debato o tem, kako je mlada generacija nepismena in brez manir. Nek tviteraš je delil izpoved prijatelja, univerzitetnega profesorja, ki da mu študentje pišejo maile, ki se začnejo s pozdravljeni, namesto s spoštovani. Da če bi njemu kdo poslal mail, ki se ne začne s spoštovani, "ni šanse, da bi opravil izpit", je zapisal. In se je vsulo. Nekaj tviterjadi ga je podprlo, več njih je izrazilo ogorčenje nad pogojevanjem naslavljanja z uspehom na izpitu. To me je takoj vrnilo v študentske čase.

Najbrž je vsak imel kakšno cvetko oziroma profesorja, o katerem bi lahko govoril ure. Sam sem jih takih imel več. Poznam primer, ko je profesor, ki je bil izvoljen v višji naziv, študentom poslal mail z navodili, kako naj ga odslej naslavljajo. Kajti biti (le) docent ali redni profesor je vprašanje obstoja! Za nekatere že, za večino študentov, verjamem, pač ne. Jasno, da se mora uradni mail začeti s spoštovana/i, to je osnovni bonton. Ampak nič ni narobe, če zapišeš samo spoštovani profesor.

Najhuje je, ko ljudje, obsedeni z nazivi, silo moči izkažejo na šibkejših, v tem primeru na prestrašenih študentih, ki se avtoritetam v svojo obrambo ne upajo postaviti po robu.

Sam morda nisem najboljši primer, saj sem bil velikokrat preveč uporniški. S profesorico v gimnaziji pol leta nisem spregovoril, potem ko sem ji - upravičeno - pred celim razredom rekel, naj me neha terorizirati.

Drugič sem bil kazensko vprašan, ker sem prekomerno vpitje druge profesorice primerjal z vojaško disciplino. Ampak nisem dobil cveka, za pozitivno sem že znal spraviti skupaj, kar je itak najbolj pomembno. Dovolj o mojem adolescenčnem uporništvu, vrnimo se k profesorjem.

Nemalokrat sem bil priča, ko so profesorji zmasakrirali nesamozavestne študente. Včasih res zasluženo, a velikokrat na meji dobrega okusa. Klasičen bullyng bi rekli oziroma izkazovanje avtoritete na neokusen način.

Na faksu ni vse v znanju. Treba je tudi biti iznajdljiv in kdaj blefirati, ne nujno goljufati. Zmeraj sem bil kampanjec, se učil dan ali dva pred izpitom. Ko sem sedel v profesorjevem kabinetu na verjetno najtežjem izpitu, sem sicer znal, a nisem blestel. Poleg mene je bil mlajši kolega (seveda sem si izpit, potem ko sem prvič padel, prenesel v zadnji letnik in ga opravil teden dni pred zagovorom diplome), ki mu ni šlo najbolje. Zares je govoril neumnosti. Profesor se je križal. Preden ga je zalučal iz kabineta, ga je vprašal, kako dolgo se je učil. Rekel je, da en teden. Profesor je prasnil v smeh in mu rekel, naj me počaka in vpraša, koliko sem dobil, saj da se pri meni vidi dolga priprava. No, tu sem pogledal v tla. Če bi me vprašal, kako dolgo sem se učil, ne vem, kaj bi odgovoril. Resnica je, da dan in pol. Dobil sem 10, a ne povsem zaradi znanja. Tu pridemo do iznajdljivosti. Nikoli mi ni šlo za ocene in povprečje, a za lasten uspeh moraš kdaj vedeti, na katere karte igrati. Ker sem vedel, kaj profesorja zanima, sem malo bluzil o njemu ljubih temah. In evo, čez teden dni sem diplomiral. Po novem, bolonjskem sistemu, jasno.

Nikoli ne bom razumel akademske obsedenosti z nabiranjem znanstvenih točk in napredovanji. Jasno, da si človek, ki trdo dela, zasluži napredovanja in nagrade, prav tako so objave zaradi znanstvenih točk nujne tudi za ohranitev naziva, ne le za napredovanje. Mislim na nekaj drugega. Starejši zagnan kolega nam je na faksu razlagal, da kako mora profesor namesto splošne snovi na predavanjih razlagati teme, ki jih raziskuje. Že prav, ampak kaj, ko potem na izpitih zahtevajo vso snov. Ta isti je tudi rekel, da moramo študenti na kolege gledati kot na tekmece, ne prijatelje. No, tukaj sem potegnil črto. Fakof. Ja, tako gnil zna biti akademski svet.

Ker sem vzgojen po zdravi kmečki pameti, mi je pomembno, da je nekdo v prvi vrsti človek. Kakšen akademski naziv ima, me sploh ne briga. Zato mi je bilo vseeno, če mi predava asistent, docent, izredni, redni ali zaslužni profesor. Pomembno je, da zna podati snov, da je človeški in pošten.

Ko človek umre, se ga ljudje ne bodo spominjali po nazivih, pač pa po osebnosti in delih. Tako bi vsaj moralo biti. Nekateri obsedenci pa si nazive celo dajo vklesati na nagrobnik ali zapisati na poštni nabiralnik. Kako narobe svet.