Borut Planinšič
Oni dan sem se v spomladanski inventuri lotil škatle, ki je potovala z mano kot nekakšna časovna kapsula. Kartonaste škatle, ki se je nisem pritaknil leta in leta, kvečjemu sem vanjo kaj dodal, nič odvzel. Vsak ima kakšno takšno, kar priznajte, in potem se nabira in nabira. Sam sem se v številnih selitvah sicer naučil zreducirati, sortirati življenje na pomembno in manj pomembno. Jih pa poznam nekaj, ki ne zavržejo ničesar, češ, vse bo nekega dne še prav prišlo. Resda sem zadnjič spoznal tudi modela s kontra logiko, znanca od znanca, ki na kramarskem sejmu na Teznem proda vse, kar mu doma pod roke pride. Je rekel: "Evro tu in dva tam, pa je vsakič vsaj za kilo paradajza, zakaj bi kložje stran metali."
No, meni se je nabrala res zgolj še ta ogromna škatla, ki je preživela vse poskuse, da se zakopljem vanjo. Polna drobnarij in lotiti se tega je pekel posebne sorte. Znamke, denimo, iz časov, ko smo jih še zbirali in vsako kuverto rahljali nad paro, da smo jih nato lahko odlepili s kirurško natančnostjo. Ne vem, ali to še kdo počne, čeprav slišim, da se filatelisti, ta vedno bolj redka vrsta, ob nedeljah še zbirajo ob robu kramarskega sejma.
Iz škatle sem vlekel še druge relikvije iz nekih komaj verjetnih časov. Potrdilo o državljanstvu, tisti rumeni listič, ki nam ga je izdalo Bavčarjevo ministrstvo, se še spomnite tega? Potrdilo o prejemu lastniškega certifikata, naša prva privatizacija, ki je enim prinesla ogromno, drugim pa le strošek, če si si izbral kakšno mariborsko firmo, ki ali ni več mariborska ali pa je sploh več ni. Akreditacije s tekem. O, glej, Lyon '99, ko je Dalibor Filipović vžgal temelje prve mariborske lige prvakov. U, groza, Ajax '97, najhujši mariborski poraz ...
Preden so me premamili nogometni spomini, sem ven potegnil bankovec za deset nemških mark. Ob njem je tičalo dvajset avstrijskih šilingov. Kup tolarjev. Slovenski bon za ... no, za pet, ker bon ni imel uradnega imena, le cifro gor, napis Republika Slovenija ter podobi Triglava in knežjega kamna. V tem mojem srečelovu je šlo še bolj nazaj. Do bankovcev z več, precej več ničlami. Jugoslovanskih dinarjev, ki smo jim v inflacijah, devalvacijah, stabilizacijah in drugih -acijah dodajali nule in jih, ko se jih je nabralo preveč, odvzemali.
Če imate doma froca, ki je krepko oddaljen od fenomenov osemdesetih - njegovi možgani lažje kot vse te silne ničle na bankovcih prebavijo celo predpotopni telefon, ko smo še sukali številčnico. In je bila na številki 95 ura, če se še spomnite. Česa nisem vedel še pred nekaj dnevi? Če danes z mobilnega telefona pokličete 195, vam avtomatski odzivnik še vedno do sekunde natančno pove "ob znaku bo ura ...", nakar sledi predirljiv pisk. Sem testiral, deluje, še tajničin glas se mi zdi enak kot takrat, v osemdesetih.
Ne bom sodil, ali nam je tedaj šlo boljše ali slabše, četudi vidim, da na družabnih omrežjih obstaja posebna kategorija prepiranja o tem. Nostalgija se rada poigra s spomini in logično je, da so se časi, ko smo bili mladi, zdeli bolj brezskrbni. Zato - vsakomur svoje, v osebne spomine se že ne bomo vpletali. A ko smo že pri ničlah ... hahaha, kakšno blužnjo od finančnih časov smo živeli. Ekonomski privid, ki je v stiku z realnostjo nekje moral tolči ven. In ven je tolkel v inflaciji. V nulah.
Zato smo se pogovarjali in računali v markah. Cene avtomobilov v Večerovih oglasih so bile konec osemdesetih v markah. Marke smo kupovali in jih nalagali doma, da smo se inflaciji lahko smejali v brk. Kdor je imel srečo. Ker v banki jih nisi dobil, vedno jih je manjkalo, ko pa je Juga potrebovala devize za svoje import-export podvige. Si jih pa dobil na avtomobilskem sejmu. Pod pultom, se razume. Na tržnici tudi, če si prepoznal dilerja z markami. Kupovati devize na črnem trgu, to vam je bila cela ceremonija, to so počeli vsi, uradno pa nihče.
Ko so nam v protiinflacijskem programu z bankovcev odbili štiri ničle, naenkrat nismo bili več milijonarji in milijarderji. Izvod Večera, ko si se zbudil v novo leto 1990, nenadoma ni več stal 50.000 dinarjev, ampak le še pet, da smo se počutili kot na Zahodu. Dinar vreden toliko kot šiling? Sedem dinarjev za eno marko? Sijajno. Šilingizacija so rekli temu. In je Janko Štruc v Večerovem novoletnem uvodniku zapisal: "Če bo oblast še naprej dovoljevala življenje mimo ekonomskih zmožnosti, bo jugoslovanska šilingizacija kratkega daha." V reportaži so trgovci ugotavljali, da so ljudje zmedeni, da se zdaj menijo "o prastarih, starih in novih dinarjih". Na blagajni v Gosposki ulici pa še niso prestavili decimalk in je bila zmeda popolna.
Kmalu ni razpadla le ta ideja, temveč država. Dobili smo bone, na videz dolgočasne, a kdo bi šimfal bon, bil je prvi korak k finančni osamosvojitvi. Sledil mu je živahni tolar. Lep denar. Prelep. Ko je leta 1994 v Italiji, na zahodni obali, bankir v rokah sukal tolarski bankovec in si ga sumničavo ogledoval, ga je pohvalil in vrnil, ne da bi zanj dal lire. Misleč, da je potegavščina. Mi pa smo se mu smejali. Ha, ko bi vedeli, da si bomo leta pozneje mi začudeno ogledovali evrske bankovce z več ničlami, tako redko jih bomo imeli v rokah. In da se bodo bankirji smejali nam.
