(SAMOGOVOR) Olimpijsko premirje in drugi miti

Se vam zdi, da gre svet nazaj, ne naprej? Da je tako poblaznel, kot ni še nikoli? Da vas potolažim ali razočaram, kakor vzamete - saj je ves čas podobno. Olimpijske igre nam lahko pomagajo razumeti, kako zelo podobno. Se spomnite časov, ko so se igre začele in je bilo že nekaj dni prej veliko govora o premirju, ki konča ali vsaj prekine vse vojne? Nekakšnega ideala miru, češ, tako je bilo že v antiki in tako naj ostane? Svet skuša ostati zvest tradiciji. Generalna skupščina Združenih narodov je decembra lani, kot to vedno stori v letu pred igrami, sprejela resolucijo o olimpijskem premirju. Običajno je ne podpiše Severna Koreja, tokrat so jo zavrnile ZDA, Avstralija, Japonska, Indija, Turčija ... Zaradi Hongkonga, zaradi tenisačice Shuai Peng, zaradi Ujgurov, zamer do Kitajcev se je nabralo, kolikor hočeš. Tu so še Rusija proti Ukrajini, ZDA in Nato proti Rusiji, Kitajci proti ZDA ... Taki časi so, da jih zmanjka za olimpijska premirja. Sploh od leta 1994, ko so igre, enkrat poletne, drugič zimske, na dve leti, konflikta željnim ostane še manj manevrskega prostora.

Zadeva ni od danes. Poglejte Ruse. V Gruzijo so se vozili s tanki, ko je Kitajska imela poletni Peking 2008. Čez Krim so se peljali, ko so sami imeli Soči 2014. Kršitve olimpijskega premirja niso niti od včeraj. Ne bi bil rad tisti, ki vam romantične mite zbija, toda ... Nastavke zgodbe poznamo: v 9. stoletju pred našim štetjem se je Ifit, kralj Elide, zatekel k oraklju v Delfih in dobil nasvet, naj si za konec nenehnih vojn omisli športno tekmovanje in z njim premirje, da zagotovi varno pot na igre in domov športnikom, umetnikom, navijaškim skupinam. To so nam povedali. Česar nam niso in je moč najti v že malo zbledelih virih: olimpijske igre v vsej svoji dobri nameri niso ustavile vojn.

Med peloponeško krizo leta 420 p. n. š. so Špartance vrgli z iger, ker so osvajali in aneksirali kot dandanes Rusi. Leta 364 p. n. š. so še bolj blazne ideje rojile po glavah Arkadijcev, menda so sredi iger, sredi rokoborskega finala, napadli domovino iger Olimpijo. Lokostrelci so jo ščitili s streh templjev, precej podobno Londonu 2012, kjer so Britanci z raketami zemlja-zrak čuvali olimpijske objekte ob Temzi. Pa ni šlo med mite le olimpijsko premirje. Ko je baron de Coubertin konec 19. stoletja obudil olimpizem, je od kdo ve kod potegnil amaterizem. Ne le da zvezdniki antike niso bili amaterji, temveč dobro plačani profesionalci, antična Grčija sploh ni poznala besede, ki bi označevala amaterja. Že leta 600 p. n. š. je Atenec za zmago dobil 500 drahm, s čimer je lahko živel do konca življenja, 400 let pozneje so v Grčiji že imeli poklicne sindikate športnikov, tako daleč je šlo kot s sodobnim nogometom - raja se je zgražala, da ni več normalno, koliko zaslužijo najboljši, vsak fant je sanjal, da bo športni as, knjig ne bi bral nihče več. Doma so prvake zasuli ne le z denarjem, ampak tudi na način, ki je spet v modi - z davčnimi olajšavami in izjemami. Pa s takimi darili, ki se danes žal ne zdijo ravno najbolj cenjena - z najboljšimi sedeži v teatru.

Da ni bilo goljufov, ker je antika ena sama romantika? Četudi so olimpijci klečali pred pošastno statuo Zevsa, enim od sedmih čudes antičnega sveta, in prisegli ferpleju, čeprav je bila kazen za goljufanje javno bičanje, kar bi zdaj lahko primerjali s twitter zaničevanjem, je leto 388 p. n. š. prineslo eno večjih afer. Boksar Evpol iz Tesalije je podkupil kar tri nasprotnike, da so padli, čeprav se jih je komaj dotaknil. A nihče podkupovanja in korupcije ne spravi na tako raven, kot to znajo politiki. Šampion tega početja: Neron, blaznež, ki je šel v - bojda potvorjeno - zgodovino kot tip, ki je dal požgati Rim in zraven sadistično igral na gosli. V Olimpiji je leta 67 delil tako strašne podkupnine, da so na igrah dovolili nove športe, glasbene dogodke in branje poezije, v čemer je on blestel. Naposled je z olimpijskih iger in drugih grških prvenstev skupno odnesel 1808 prvih mest. Ko so ga njemu naklonjeni pisci še oprali suma požiga, češ da je bila to propaganda političnih tekmecev, mu ni bilo konca. Prebivalcem razdejanega Rima je delil pomoč in v kontra finti požiga obtožil nasprotnike, da so jih organi pregona lovili po Rimu in jih zmetali zverem. Zato ne obupajte: olimpijsko premirje in drugi miti kažejo, da je svet ves čas enak, le akterji se menjujejo.