(SAMOGOVOR) Voščilo iz območja 4

Srečnega in zdravega tudi vam, nedeljsko bralstvo! Te dni vsakomur voščim, da naj bo še boljše leto, kot je bilo leto 2021. In me vsak zabodeno pogleda, misleč, da sem izgubil stik z realnostjo. Kaj pa naj? Ko sem nekaj let zapored zadel z mračnjaško pripombo, da če je lahko še slabše, slabše tudi bo, tudi ni bilo prav. Zdaj hočem s kontra finto vzpodbuditi, da še iz najhujšega potegnemo največ. Ker zdaj, po dveh letih jamranja nad covidom in politiko, nad plačami in stroški imamo pa res že vsi vrh glave čakanja na boljše čase in strahov, drži? E, ne drži!

Če še velja, da to, kar počneš na zadnji dan leta, potem počneš vse leto, bomo v 2022. še bolj prestrašeni gledali na položnice in račune v trgovinah. Z vseh koncev strašijo z novimi valovi podražitev. Taki časi so, da je bilo na zadnji dan leta zunaj 14 stopinj, muzika je svirala, kozarci so bili polni, naša ulica pa je udarila vročo debato, s čim se kdo doma ogreva. Kako ste to rešili pri vas? V našem predmestju je bila kombinacija priporočil lokalnega dimnikarja in strateških izračunov. A z njimi je tako kot z vrsto pred blagajno v supermarketu: če se postaviš v ono, za katero oceniš, da imajo ljudje najmanj na vozičkih naloženega, bo brez razloga zastala, če se premakneš v drugo, bo nenadoma obstala ta. Kurilno olje, utekočinjeni naftni plin, peleti, toplotna črpalka ... kdor je novo kupil, je naslednji dan zgrožen čital, da se je tako zasukalo, da se je za najdražjo opcijo odločil.

Ko je zadonel Silvestrski poljub, ko miže našobiš ustnice in si poželiš ene same stvari, je bila skupinska novoletna želja ulice, da bi za še več izbire, v kateri se naposled itak narobe odločiš, dobili - zemeljski plin. Ker v našem kotu smo skromni ljudje doma. In ker smo nekakšna mestna siva lisa. Slišim, da se drugod branijo bogatunov. Mi jih čakamo, ker če prav razumem ljudi par ulic naprej, z novo sosesko pridejo nove cevi in sodobni kabli in bi se lahko mi siromačeki priključili nanje, to bi bil naš zeleni prehod.

Vem, sami smo si krivi. Odkar imamo participativni proračun, mesto preveva občutek egalitarizma, kolektivne blaginje. Ampak to ni neka bogatija, da bi si večbarvne fontane postavljali, mi smo zadovoljni že, da smo pitnik za otroke pri šoli, pri igrišču dobili. Kajti pri nas v območju 4, na teritoriju strašanskih zemljepisnih razsežnosti, je konkurenca huda: tekmujemo s sosedi s Pobrežja in Tezna, s celim Taborom in Novo vasjo, s Studenci in Radvanjem. Zato resnih šans že v startu nismo imeli.

Oni dan sem ganjen v Večeru prebral, da se je župan pred božičem pomirjen in srečen z ženo ponoči sprehodil po mestu, o katerem sta nekoč sanjala, kakšno bi moralo biti v čarobnem decembru. Iz zamaknjenosti, ko sem si to živo predstavljal, me je zbudil froc. Ravno se je prebil domov ob cesti, kjer avti divjajo in je tema kot v rogu in so tam pobudo o pločniku zavrnili. Hitel je razlagat, da sta ga ustavila policista in mu zabičala, da je nevarno takole hoditi, da naj si s telefonom sveti, če že kresničke nima. Njemu se je to fora zdela. Meni tudi. Ker mi je jasno, da če so središča mest infrastrukturni raj, vasi pa pekel, smo mi v vicah. Ravno dovolj mesto, da tekmujemo s celim desnim bregom, odštevši Razvanje, Limbuš in Pekre, dovolj predmestje, da ga nimamo kaj srat s plinom. In ker to vseeno ni tekma, ampak skupno dobro, iz našega purgatorija klobuk dol onim iz območja 1, ki so skozi participativni proračun spravili postavitev spomenika živalim, padlim med 1. in 2. svetovno vojno, v verskih obredih in laboratorijskih poskusih. Zadeva ima potencial, tako piše v predlogu, da priljubljena izletniška točka postane.

Mi tako podjetni nismo. Od lani imamo učni čebelnjak, ki ni šel iz participativnega proračuna, da vas ne bo zavist dajala. A ne vemo točno, kaj naj si z njim začnemo. Ne, ne zanemarjamo pomena opraševanja, toda sprašili smo vse zaloge za alternativne vire ogrevanja, prav pred energetsko krizo, misleč, kako se nam bosta poslej med in mleko cedila, kdo bi po tem hodil še čebele gledat. Vendar ni predaje, ne bomo iz mestne četrti občine delali, kot je menda prekurilo sosedom iz Malečnika. Ker s kakšno pravico bi se potem drli Mi smo Maribor! Pa še sama zgaga bi bila z javnimi, občinskimi podjetji. Prezamotana zadevščina so: če je minus, se na računih pozna vsem, če je plus, se ne pozna nikomur. Zatorej ... ostanite skromni, kot smo mi, in naj vam bo toplo pri srcih, četudi vas bo to v letu 2022 drago stalo. Aja, skoraj bi pozabil: in naj bo še boljše leto, kot je bilo leto 2021.