(SAMOGOVOR) Proti novinarstvu, protinovinarstvo

V času, ko bi vsi morali več vedeti, je novinarstvo v glavnem v dobro vseh predstavljalo tisto, kar je sporočala od vlade politično izbrana stroka, vse drugo je bilo treba jemati z veliko rezervo, če že ne preslišati ali napasti. To previdnost v koronačasu so jezni protestniki razumeli kot: "Ne ljudem povedati vsega, ker bi lahko napačno razumeli!" Zato so bili vzkliki pred RTV za pet minut, zato so protestniki ovirali delo policistov. Čeprav seveda ni šlo za servis oblastni garnituri z vodjem demontaže vsega in vsakega, ki bi lahko od nje in njega zahteval zakonito delo, je bilo tako videti. Zdaj ko je očitno, da je stroka bila podrejena politiki in da obstajajo javnosti, ki se zaradi pokroviteljskega odnosa novinarjev zgražajo, se vsaj resni posipavajo s pepelom. Po masovnih protestih, v katerih so sodelovali tudi necepljeni, je naredil to tudi del parlamentarne opozicije. Dejan Židan je v parlamentu, na primer, nasprotoval obveznemu cepljenju in namesto njega zagovarjal brezplačno testiranje, kar je bil znak k razumu v cepilnem kaosu, ki ga je povzročila vladna koalicija, čeprav je ta njegovo pobudo že v parlamentarnem odboru pohodila.

O zdajšnjih razmerah v slovenskem novinarstvu veliko pove reakcija zaprtih v redakciji enega od spletnih medijev med protestom, ki so jim med policijskim prekoračenjem sile ljudje trkali na vrata in okna, oni pa jim niso odprli, ker niso znali oceniti, ali so potrebni pomoči ali so napadalci. V poročilih o dogodku je potem veljalo, da so bili nasilni napadalci, čeprav zdaj v redakciji ugotavljajo, da niso bili. Policisti so zaradi takšnega novinarskega nesporazuma torej lahko pretiravali s solzivcem in vodnim topom in vladni mediji tudi zaradi tega dogodka ponavljajo mantro o nasilnih protestih; še to dodajajo, da so neprijavljeni, kot da bi prijavljeni bili bolj varni pred policisti.

Politični pritisk z vladne strani za uravnoteževanje novinarstva se na javni televiziji in tudi na največji komercialni tudi že pozna, pri prvih je vlada nastavila svojega direktorja, pri drugih vpliva na lastnike. Tudi skrb za službe se je seveda pojavila, če ne to, vsaj pragmatičnost, podobna tistemu, čemur je Adam Smith v ekonomiji rekel nevidna roka, stanje torej, v katerem naj bi šlo za sledenje interesom, ne da bi vedeli zakaj in kako, nazadnje pa bi od tega vsi morali imeti koristi. Karkoli je že, potiskanje nekaterih javnosti in strokovnjakov stran od kamer in mikrofonov, ni bilo verodostojno, četudi se je zdelo družbeno koristno, in protesti so pač pokazali, da nihče ne more brezmadežno preživeti v razmerah, kakršne so zdaj.

Žarko Petan je v knjigi Resnica o "resnici" opisal "supercenzuro urednikov v prejšnjem sistemu za primer, če je kateremu za hip popustila zbranost ali ga zapeljala želja, da bi zapisal tisto, kar je res mislil", a hkrati je priznal, da se je marsikaj dalo objaviti. "Cenzor je prečrtal samo nekaj aforizmov, ki so se mu zdeli nevarni, druge pa objavil. Cenzuriranim aforizmom sem pripisal nekaj novih in jih poslal uredniku drugega časnika. Ta je spet nekaj aforizmov izločil, največkrat ne tistih, ki jih je prečrtal prejšnji cenzor. In tako sem po treh ali štirih poskusih spravil v časnike vse aforizme," je opisal svoje izkušnje. Zdaj vemo, da bi v koronačasu takoj morali "objaviti vse aforizme", a za to spoznanje je moralo priti do pretiranih ukrepov vlade, ki so spodbudili proteste, do pretirane uporabe sile policistov na protestih, vladnega načrta, da se s policijo dokončno reši protestnikov, ker sicer ne bo mogla več nikamor po Sloveniji, do nastavljanja nasilnežev med protestnike in seveda do smrti dvajsetletnice, ker je minister za zdravje odobril cepivo Janssen za mlade, ga naredil všečnega, čeprav je vedel, da je šlo za slabo in nevarno robo. Samo en odmerek in takoj potrdilo o cepljenju, ne šele po 14 dneh, ko naj bi se razvila protitelesa, je bila posebna ponudba vlade za mlade. Zavržno! In Janez Poklukar po smrti dekleta ni razkritju, da je ravnal v nasprotju s stališčem stroke, ni odstopil, čeprav bi vsak politik v vsaki normalni državi to naredil. Politične higiene pri nas pač ni, edino, kar tu dosledno počnejo, je, da si odgovorni umijejo roke. Se ve, da v politični poziciji nihče ne sme pokazati niti trohice slabosti in odstopiti od trde politične realnosti, v kateri vodja edino lahko funkcionira, a nevidna roka je na pranger postavila tudi parlamentarno opozicijo in ji vsaj zamajala vero v to, da so oni edina alternativa, novinarstvo pa spomnila, s kakšnimi brezobzirneži imamo opravka.

Ob napovedanih podražitvah energentov, hrane in drugega postaja jasno, da bodo bogati in države naredili vse tako, da bodo račune za korono plačali državljani. Oblast ve, da bo tako protestnikov vedno več, če protestov ne odpravi. Z vse več policijske sile, kaznovanj in groženj ta načrt vlade na ulicah izvajajo. Janši, ki bi razpustil ljudstvo, mu vzel pravice, strokovnjakom, ki mu služijo, in tudi novinarjem zdravnik Zoran Radovanović, ki je leta 1972 vodil in dobil bitko z epidemijo črnih koz v Jugoslaviji, ponuja recept za izhod iz krize: "Za uspeh sta bila ključna resnica in spoštovanje ljudi, ki jih nikdar ne smemo podcenjevati." A on je iz časa, ko so bili drugačni standardi, takšne zdaj poškropijo z vodnim topom in zaplinijo.