(SAMOGOVOR) Franc, greva v Sarajevo

Dr. Žarko Puhovski mi je, dolgo je od tega, a je še vedno aktualno, na vprašanje, zakaj so nove, postjugoslovanske države bolj ali manj neuspešne, odgovoril s šalo o ribiču, ki je ujel zlato ribo. Če jo bo izpustil, mu bo izpolnila tri želje, ki naj bodo precizne. Ribič bi bil mlad princ, poročen z lepo mlado princeso, živela bi v dvorcu. Izpustil jo je, izpolnila mu je želje, drugi dan se je ribič prebudil kot princ v prekrasnem dvorcu, naproti mu je prihajala lepa princesa in mu rekla: "Franc Ferdinand, greva v Sarajevo." Sanje ljudi o prehodu so bile torej zelo precizne, ljudje so vedeli, česa nočejo, ne komunizma, ne enostrankarstva, ne dirigirane ekonomije. Niso pa pričakovali, da z mačko pride rep, da se bodo pojavili še večja neenakost, tipi konfliktne politike, na katere niso vajeni, vključujoč tudi grdo zmerjanje politikov med seboj (ki je tudi prej bilo, vendar večina ni vedela zanj).

Puhovski je za pomoč pri razlagi poklical Thomasa Hobbesa, po katerem je država nastala tako, da so se ljudje bili pripravljeni odreči svobodi zaradi varnosti. V letih 1989, 1990 in 1991 so v vseh delih Jugoslavije, torej tudi v Sloveniji, od ljudi zahtevali, da smo se odpovedali varnosti, da bi si pridobili svobodo. A se je kmalu izkazalo, da imajo potrebo po svobodi maloštevilni ljudje in da je svoboda pravzaprav za disidente, teh pa je malo, velika večina ljudi bolj potrebuje socialno varnost. Povečalo se je število brezposelnih, zaposleni so imeli manj zaščite, prihajalo je do uničevanja podjetij zaradi prihvatizacije. Na to se nove stranke in novi ljudje v politiki, ki niso imeli niti osnovne politične izobrazbe, niso znali dovolj prepričljivo odzvati. Zaradi, kot je precizno opisal Puhovski, "nezavedne percepcije ljudi, povezane z gotovostjo, varnostjo", so tako po prvih volitvah, ko so zmagali protikomunisti, na drugih slavili postkomunisti. ​To je seveda bil tudi dokaz, da prejšnje države niso držale skupaj samo vojska, policija in ideološka indoktriniranost, ampak v veliki meri gospodarski in racionalni argumenti. Ljudje so v politiki pričakovali tiste, ki znajo ravnati z upravnim aparatom, se znajdejo v demokratskih in pravnih procedurah, imajo politično izobrazbo in ne izgubljajo časa z učenjem, ker napake državo, gospodarstvo in državljane drago stanejo. Za te reči protikomunistične stranke niso imele kadra in tudi ne časa, ker so se trudile demontirati stare sisteme, tudi tiste, ki so ljudem sinonim za varnost, kot sta zdravstvo in šolstvo. Ko jim na ta način ni uspelo potisniti starih sil stran, so razglasili, da je konec slovenskih sanj o svobodi, kot so si jo predstavljali (po kateri bi kot ekskluzivni osvoboditelji nujno morali vladati).

Ko so slabe stvari delali in uvajali Tito, Kardelj in drugi, se ljudje niso mogli počutiti odgovorne za razmere, ker jih niso oni izbrali, odkar pa so na demokratičnih volitvah imeli priložnost voliti svoje politike, jih je vse več, ki odgovornost čutijo. Prav ta odgovornost tistih, ki hodijo na volišče, je ena najbolj pozitivnih stvari v veliki meri izgubljenem času boja za boljše življenje v Sloveniji, v katerem je bil ves čas v ospredju političnega dogajanja boj za oblast, pri desnici še ideološko spreminjanje ljudi, ki so nehvaležni, čeprav so jim prinesli svobodo. Oni bi jih osvobodili socializma, mnenj, da so v prejšnjem sistemu ene reči bile dobre, šole, v kateri otroke učijo, da so partizani v drugi svetovni vojni bili na pravi strani, in v kateri ni verouka, levičarstva, jugonostalgije, prepričanj, da je v socializmu jogurt bil, in podobno. Postavili so, če rečem nogometno, svoj sistem VAR za preverjanje večinoma nepotrebnih reči, se torej lotili, če si sposodim Puhovskega, zavedne in nezavedne percepcije ljudi, povezane z normalnostjo. S krčevitostjo, ki jo je vodja desnice pojasnil z anekdoto o Helmutu Kohlu. Legendarnemu nemškemu kanclerju so rekli, da vojne z mediji ni mogoče dobiti, on pa jih je vprašal, ali poznajo koga, ki je zmagal tako, da je zbežal. Vanjo je uspešno vključil kar nekaj vladnih potez za gospodarstvo in decentralizacijo države.

Volilna kampanja za prihajajoče supervolilno leto se je torej že začela, seveda tudi z drugim valom korone, ko je vlada odločila, da ne bo zaprtja in da bodo za vse v državi krivi necepljeni in ne ona. Levičarji, kot tudi ponesrečeno rečejo združbi strank, v kateri trdijo, da niso desničarji, seveda tudi nimajo udobne pozicije. Četudi se jim zdi, da je šala o Janezku, ki pride iz šole, mama ga vpraša, ali se je kaj naučil, mali pa ji odgovori, da ne ravno veliko, ker mora naslednji dan spet priti, na račun desnice. Trnki in mreže so v vodi, oboji čakajo na zlato ribico, čeprav ta že ve, kaj si bodo zaželeli: mlade princese in dvorci so še vedno pri vrhu spiskov želja. Ljudje tudi natančno vedo, koga ali česa ne bi imeli. In se ozirajo naokoli, kje so tisti, ki bi bili sprejemljivi. Vendar bodo slednji, kot običajno, prišli na televizijske ekrane, tik preden bodo volivci, veliko jih bo s spominom tiste, ki v pravljicah in šalah izpolnjuje želje, vrgli listek v skrinjico.