(SAMOGOVOR) Skopje (ali ko arhitekte izpodrine ideologija)

Klara Širovnik Klara Širovnik
06.08.2023 02:20

Še pred kakšnim desetletjem Skopja ne bi mogli razglasiti za grobišče lepote in rojstni kraj kiča; za mesto ponaredek, za arhitekturni približek torbic Guši (wannabe znamka Gucci), kakršne lahko kupiš na placu.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Ogromen kip Aleksandra Velikega, ki skuša zgodovino Makedonije neprepričljivo (in paradoksalno) podkrepiti prav z zgodovino kulture, od katere naj bi se oddaljeval.
Profimedia

Na letošnjem dopustu sem se prvič v življenju ustavila v Skopju, glavnem mestu Severne Makedonije. Izkušnja je bila zanimiva: obiskovalec se ob prihodu v mestno središče sprva znajde med številnimi pompoznimi neoklasicističnimi stavbami z okrašenimi stebri in figurami nimf na strehah, že po nekaj prehojenih korakih pa - brez opozorila in iznenada - zakoraka v tradicionalno baščarščijo. Domala v istem hipu lahko v Skopju izkusiš skrajna, skoraj pretepajoča se nasprotja. To bi lahko mestu šteli v prednost, če se po arhitekturnem šoku v obiskovalcu ne bi kaj hitro usidral še občutek zavajanja ali, povedano po domače, "napizdancije". Kot celota Skopje deluje nekoliko "lasvegaško" in "narejeno", kakor da bi se znašli v zabaviščnem parku, ki poustvarja znamenitosti z drugih delov sveta. Skopje deluje kot mesto, kamor se odpraviš zato, ker je do resničnih destinacij predaleč ali ker je tam predrago. Za ta občutek obstaja oprijemljiv razlog: zgradb, ki želijo delovati zgodovinske in monumentalne, v mestu še pred nekaj leti ni bilo. Še pred kakšnim desetletjem Skopja ne bi mogli razglasiti za grobišče lepote in rojstni kraj kiča, kakor bi ga lahko imenovali danes; za mesto ponaredek, za arhitekturni približek torbic Guši (wannabe znamka Gucci), kakršne lahko kupiš na placu. Danes je Skopje mesto, ki dokazuje, da takrat, ko stavbe oblikuje arhitekturna stroka, rezultat morda odstopa od okusa določenega dela prebivalstva - ko pa mesto oblikujeta izključno ideologija in politika, rezultat utegne odstopati od osnovnih postulatov estetskega.

Aleksandrov kip v Skopju
Klara Širovnik

Skopje je preživelo marsikaj. Leta 1963 je prvi potresni sunek prebivalce presenetil med spanjem, sledil je še močnejši popotresni sunek, preostali manjši sunki pa so mesto tresli skoraj pol ure. Umrlo je ogromno ljudi, potres pa je porušil ali močno poškodoval od 70 do 80 odstotkov zgradb. Sledila je obnova in sanacija: veliko stavb je zraslo na račun prispevkov različnih držav in številne med njimi še danes nosijo imena donatorjev. Kot osrednja osebnost prenove pa se je zapisal japonski zvezdniški arhitekt Kenzo Tange - mestu je vdahnil brutalistični arhitekturni slog, ki marsikomu še danes ni po godu, a ga velja razumeti v kontekstu časa (tudi arhitekturno gledano pa je vse prej kot nekakovosten). No, sčasoma so brutalistične zgradbe, za katere so značilne minimalistične konstrukcije, zasenčili spomeniki in nove megalomanske palače.

Tako imenovan projekt Skopje 2014 je imel v osnovi dva glavna cilja: privabiti več turistov in spodbuditi domoljubje etničnih Makedoncev. Takratna vlada si je identiteto prizadevala utrditi tudi s ponovnim pisanjem zgodovine - kot mnoga druga postsocialistična mesta se je Skopje pri preobrazbi ozrlo v daljno preteklost. Najbolj očiten primer "parafraziranja preteklosti" je ogromen kip Aleksandra Velikega (danes imenovan Bojevnik na konju), ki skuša zgodovino Makedonije neprepričljivo (in paradoksalno) podkrepiti prav z zgodovino kulture, od katere naj bi se oddaljevali. Projekt je obenem skoraj v celoti financirala vlada, ki ji je uspelo zaobiti lokalne sisteme načrtovanja in običajne gradbene postopke, posredno pa priča o daljnosežni nacionalni politični krizi, ki se je naposled odrazila v protestih in zahtevah po odstopu takratnega predsednika vlade Nikole Gruevskega. Drugi vir odtujenosti Makedoncev od nove arhitekture nemara izvira tudi iz visokih stroškov, ki jih je projekt prinesel državljanom, ki se že tako spopadajo z brezposelnostjo in nizkimi plačami: medtem ko je bilo v prvotnem proračunu, določenem leta 2010, ocenjeno, da bodo skupni stroški znašali 80 milijonov evrov, je poročilo BIRN iz leta 2015 pokazalo, da so stroški naposled nanesli kar 560 milijonov evrov.

Fasade "monumentalnih objektov" so danes, le nekaj let po gradnji, že pošteno napokane in porjavele. Vprašanje je, kako bo potekala obnova, ko bo ta neveličastna arhitektura začela dokončno propadati. Kdo bo torej popravljal te monumente in komu bo to sploh v interesu? Obenem pa je neznanka tudi odgovor na vprašanje, ali lahko takšna turistična atrakcija dejansko vzdrži na dolge proge. Za Makedonce bi to bilo seveda dobro, to jim tudi privoščim. Vendar pa se zdi, da turisti v Skopje danes zahajamo predvsem zaradi enkratnega zanimanja. Vračanja turistov ta nivo arhitekture skoraj gotovo ne obljublja.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta