(SAMOGOVOR) V ženske škornje preobuti mački

Španska založba Planeta Group vsako leto podeli – milijon evrov vredno – literarno nagrado. Letos je romala v roke španski pisateljici Carmen Mola. Literatka je skozi leta svoje ime gradila preko intervjujev in se, z obrazom obrnjena proč od objektiva, domnevno pojavljala tudi na medijskih fotografijah, vseeno pa je bralcem vseskozi ostajalo jasno, da je ime na platnicah priljubljenih knjig psevdonim neznane osebe. Pred časom je bilo v enem od intervjujev izrečeno celo, da je Mola profesorica v 40. letih in da si je psevdonim umislila zato, da bi lahko svoje življenje izmaknila pogledu radovedne javnosti. V svetu, kjer je slava zaželena valuta, se take želje zdijo vredne občudovanja. Bralci o identiteti pisateljice torej nismo mogli biti nikoli docela prepričani, na njej je ostajal pajčolan skrivnostnosti, kakršen zakriva tudi Eleno Ferrante in še nekaj drugih avtorjev. Tovrstno "prikrivanje" celo v samo literaturo vnaša določeno "žmahtnost", hkrati pa književno delo, vsaj po mojem mnenju, očitneje distancira od pisatelja. Priznajmo, da je prav ime – to je vidno tudi pri podeljevanju literarnih nagradah v Sloveniji – predvsem pri "zvezdniških pisateljih" izjemnega pomena.

Na podelitvi nagrade so na oder naposled prikorakali trije moški in ne ženska, ki naj bi se domnevno skrivala za psevdonimom Carmen Mola. Občutke, ki so preplavili literarni svet, lahko interpretiramo zelo črno-belo. Je skupinica moških srednjih let na plano pokukala takrat, ko se je podeljeval (prislužen) denar? Ali pa so, nasprotno, trije moški morda tisti, ki preizkušajo meje književnega trga? Gre za podmuklo prevaro ali za inovativnost? Vprašanje tudi v moji glavi ostaja nerazrešeno. Obenem pa dilema – v času, ki je na eni strani prepet s politično korektnostjo, na drugi pa, paradoksalno, z medčloveško nekorektnostjo – spodbuja razmišljanja o tem, kakšna je avtorjeva vloga znotraj literarnega dela in ali je sploh možno branje izven horizonta avtorstva. Kako znotraj tega (in skozi konkreten primer) razumeti faktor spola in pa dejstvo, da pisanje Carmen Mola očitno ni zraslo na enem zelniku, kakor se je predstavljalo. Za psevdonimom stojijo pisatelji Agustín Martínez, Antonio Mercero in Jorge Díaz, ki so v preteklosti že izdali avtorska knjižna dela, skupaj pa so sodelovali tudi kot televizijski scenaristi. Tako "zamenjavo spola" kot skupno avtorstvo sicer srečamo tudi v literarni zgodovini in sočasni produkciji. Za francoskim pisateljem Alexandrom Dumasom naj bi se skrivala mala vojska piscev, ki mu je pomagala ustvariti zavidljiv opus, prav tako pa so ženske že skozi zgodovino pogosto prevzemala moške psevdonime. George Eliot je bilo denimo izmišljeno ime ženske pisateljice, tudi J.K. Rowling, avtorica serije Harry Potter, pa je že pred leti priznala, da je svoje ime – pred nastopom svetovne slave – skrajšala, da bi bilo videti bolj "moško".

Obenem je tako pri J. K. Rowling kot pri pisateljicah iz zgodovine treba vzpostaviti pomembno ločnico; moške psevdonime so prevzemale, da bi se izognile seksizmu oziroma da bi sploh lahko objavljale! S tem, ko so se (v javnem prostoru) odrekle svoji spolni identiteti, so si v svetu neenakosti zagotovile primerljive možnosti. Ali so to v primeru Mola počeli tudi španski pisatelji, je drugo vprašanje. Vendar pa skoraj ne morem verjeti, da živimo v času in prostoru, kjer se z ženskim imenom človek zmore povzpeti dlje (in hitreje)! Sploh če denimo pomislimo na še vedno obstoječe prepade med višino plače pri moških in ženskah. V literarnem svetu, ki je bil dolgo poln uspešnih moških, so priljubljenost Carmen Mola številni razglašali za indikator, da se časi spreminjajo. Nad tem se velja zamisliti. 

Dejstvo je, da avtor sodefinira književnost delo. To seveda ne pomeni, da je izolirano besedilo nekakovostno, če je njegov pisec denimo vprašljiva (ali celo slaba) oseba, lahko pa omenjeno determinira sprejetje literature v javnosti. To, da so se avtorji razkrili ob podelitvi nagrade, priča, da se zavedajo okolja, v katerem deluje literatura, in da v njem tudi aktivno sodelujejo. Seveda smo daleč od pozitivizma, ki je pri poistovetenju dela z avtorjem v mnogih aspektih spektakularno pretiraval. Vendar pa nam ne gre zameriti, da se pri takih trikih bralci počutimo prevarane. Jasno je, da ima avtor svojo svobodo, ki mu jo je treba dopuščati; a če svojo javno podobo gradiš na način, kakor jo je gradilo "podjetje Mola", to prinaša tudi dolžnosti in odgovornost. Ne morem se otresti občutka, da so ženski škornji, ki se tako lepo prilegajo skromnosti in želji po anonimnosti, trem moškim postali pretesni v trenutku, ko je v igro stopil denar.