Šest let in en dan pekla, v katerega je bil vpleten praktično ves svet

Pekel druge svetovne vojne je trajal šest let in en dan, če kot njen začetek štejemo 1. september 1939, ko je Nemčija napadla Poljsko, in kot konec 2. september 1945, ko je kapitulirala Japonska. V Evropi se je vojna končala slabe štiri mesece prej, 9. maj velja za dan zmage, čeprav takrat orožje še ni povsod utihnilo, na Slovenskem so se zadnji boji druge svetovne vojne na evropskih tleh na Poljani pri Prevaljah končali šele 15. maja 1945.
Naj čas štejemo tako ali drugače, druga svetovna vojna je bila največja morija v zgodovini človeštva, v katero je bil vpleten praktično ves svet. Vojna je tako ali drugače prizadela tri četrtine prebivalstva. Natančno število žrtev nikoli ne bo znano, a verjetno številka presega 60 milijonov. Prvič v zgodovini sodobnega vojskovanja se je zgodilo, da je v vojni umrlo več civilistov kot vojakov. Grozovitosti, ki so jih nacisti zakrivili nad Judi ter drugimi zanje manjvrednimi rasami in manjšinami, še danes pretresajo vest človeštva. Zgodovinarji se strinjajo, da so bile kali druge svetovne vojne posejane že ob koncu prve globalne morije, za katero je svet verjel, da je bila "vojna, ki bo končala vojne". A nezadovoljstvo Nemčije z vsiljeno versajsko pogodbo in izbruh svetovne gospodarske krize deset let kasneje sta omogočila vzpon Hitlerja, ki se je takoj po prevzemu oblasti leta 1933 začel pripravljati na "popravo krivic" - novo vojno.
Opogumljen z neodločnostjo zahodnih držav ob priključitvi Avstrije leta 1938 in vkorakanju na Češkoslovaško marca 1939 se je Hitler 1. septembra 1939 odločil napasti Poljsko. Velika Britanija in Francija sta Nemčiji sicer napovedali vojno, kaj več pa nista storili.

Nikoli se ne bomo predali

A pravzaprav je bil poraz sil osi, ki sta jo poleg nacistične Nemčije sestavljali še Italija in Japonska, neizbežen že od začetka, pravijo vojaški analitiki. Le da je moralo miniti šest krvavih let, da se je to tudi res zgodilo. Strokovnjaki še danes razpravljajo o tem, kateri so bili tisti dogodki, ki so odločilno prelomili tok zgodovine. Pogledi so različni, a v osnovah se strinjajo: bitka za Anglijo, Stalingrad in invazija na Normandijo v Evropi, na Pacifiku bitka za Midway in v severni Afriki El Alamein. Prvi resni poraz je Hitler doživel v letalski bitki za Britanijo že leta 1940. Winston Churchill, ki je maja 1940 postal premier, je Britancem obljubil le kri, bolečine, znoj in solze. "Branili bomo naš otok ne glede na ceno. Borili se bomo na obalah, na pristajalnih stezah, na poljih in ulicah, borili se bomo v planinah. Nikoli se ne bomo predali," je dejal v parlamentu junija 1940, ko so nemška letala začela napad, ki je predvideval uničenje britanskega letalstva in nato izkrcanje na otočju. A iz tega ni bilo nič, Hitler se je moral odpovedati invaziji in je pozornost usmeril na Sovjetsko zvezo. A tudi tam ga je po začetnih uspehih tik pred Moskvo ustavila huda ruska zima.

Do poslednjega človeka

Še pred tem se je 21. avgusta 1942 začela bitka za Stalingrad, ki je pomenila največjo prelomnico vojne v Evropi in začetek umika sil osi iz Sovjetske zveze. A šele po skoraj pol leta krvavih spopadov, v katerih je sprva Nemcem kazalo bolje. Po začetku ofenzive so hitro napredovali in že 13. septembra začeli končni napad na mesto, ki je nosilo ime sovjetskega voditelja in je s tem imelo tudi simbolni, ne le strateški pomen. Stalingrad pa se ni vdal. 14. oktobra je Hitler ukazal zavzetje mesta ne glede na izgube. Razplamtela se je izčrpavajoča bitka na površju, pod površjem, v ruševinah in kleteh, v kanalizacijski mreži in industrijskih predelih. Nemci so to bitko imenovali podganja vojna. Razmerje moči se je začelo obračati konec oktobra, do 23. novembra so sovjetske sile obkolile Stalingrad, v obroču se je znašlo 250 tisoč nemških vojakov. Enote, ki so jih poslali na pomoč, so se do srede decembra na 40 kilometrov približale obkoljenim rojakom, a nato so jih Sovjeti ustavili. Nemški vojaki so ostali brez hrane, streliva in goriva, oblečeni le v lahke poletne uniforme. General Paulus, ki se je zavedal brezizhodnosti položaja, je, da bi preprečil popolno katastrofo, trikrat prosil za odobritev za podpis kapitulacije, a Hilter je odgovoril: "Dolžni ste braniti položaje do poslednjega človeka in zadnjega naboja!" Nekaj dni kasneje je Paulusa povišal v čin feldmaršala z jasnim namigom: noben nemški maršal v zgodovini se še ni predal. Paulus se 31. januarja 1943 je. Bitka za Stalingrad, ki velja za najbolj krvavo bitko v zgodovini, je bila končana. Po tem se je nemška vojska iz Rusije le še umikala, hud poraz so doživeli tudi avgusta pri Kursku, v največji tankovski bitki te vojne.
Zavezniki so po izkrcanju na Siciliji julija 1943 odprli novo fronto na zahodu. Vse pogostejša in vse bolj uničevalna so bila tudi bombardiranja nemških mest, 18. novembra 1943 so začeli zavezniki bombardirati Berlin in s tem nadaljevali neprekinjeno vse do konca vojne.
Štiri leta po začetku druge svetovne vojne je bil zlom sil osi neizogiben. Voditelji ZDA, Velike Britanije in Sovjetske zveze so se na teheranski konferenci konec leta 1943 že dogovarjali o povojni ureditvi Evropi in razdelitvi poražene Nemčije. A trajalo je še dobro leto in pol, preden je orožje vsaj v Evropi potihnilo, do popolnega konca vojne sta minili še skoraj dve leti.

Pot proti Berlinu

Leto 1944 se je začelo z novim uspehom Rdeče armade, ki je po 872 dneh nemškega obleganja osvobodila Leningrad, tudi na zahodu so zavezniki dosegli preboj v Italiji in v začetku junija vkorakali v Rim.
Dokončni preobrat je prinesel dan D. 6. junija 1944 so se zavezniške sile izkrcale v Normandiji in s tem vzpostavile dolgo napovedovano drugo fronto v zahodni Evropi. Nemčija je vse bolj tonila v kaos, 20. julija so Hitlerjevi nasprotniki poskusili z atentatom s podstavljeno bombo v kovčku v Volčjem brlogu, a Hitler je eksplozijo preživel.