Si tisto, kar poslušaš

Glasba se rojeva iz človeškega srca, potem ko se ga dotakne zunanji svet, je učil Konfucij. Ko se zunanji svet dotakne strune žalosti v srcu, so zvoki turobni in žalostni, ko se dotakne strune veselja, se rojevajo veseli, čarobni, prešerni in prostrani zvoki. To torej niso spontana čustva, temveč razpoloženja, ki nastanejo zaradi stika z zunanjim svetom. Zato so starodavni cesarji bili vedno pozorni na vse, kar deluje na človekovo srce, in bi zdaj, ko moramo v egoistični skupnosti še posebno skrbeti zase, moralo biti pomembno. Dobro je torej vedeti, kaj, kako in zakaj nekaj deluje na naše srce. Pri sebi preveriti, zakaj nam okolica ponuja prav tisto glasbo, ki ji težko ubežimo.
Ne bom razglabljal o pop kulturnih in poslovnih glasbenih zakonitostih, vzorcih, trendih, ki so del sistema, v katerem mora biti veliko proizvedenega, da bo veliko trošenja in bodo veliki dobički. Tudi bi bilo neumno govoriti, da je nekaj lahko izbranega za primerno ali dobro, če od tega tisti, ki odločijo, nimajo koristi. In ne bom širil teorij zarot s tem, zakaj na radiu vrtijo prav te pesmi in zakaj na slovenskih festivalih nastopijo vedno isti bendi. Bom raje ostal kar pri Konfuciju in tistem, kar je po njegovem treba vedeti, da lahko sami nekaj naredimo zase in za skupnost.