Simon Šerbinek: Srečo je težko prenašati

Monodrama Kriplov zagovor, v kateri igralec Simon Šerbinek z veliko samoironije pripoveduje o svoji invalidnosti, je dobila predzgodbo v knjižni obliki. Šerbinkov avtobiografski roman Življenje v podzavesti (s podnaslovom Borec - dnevnik nekega strahopetca) govori o človeku z duševnimi težavami, bolj natančno pa o obdobju med letoma 1993 in 1998, ko je Šerbinek obiskoval "zloglasno" Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo in je bil zelo aktiven; sodeloval je pri več predstavah naenkrat, ponočeval, bil neprestano v pogonu, hitel, "divja liga, nonstop samo akcija". Ni znal biti pri miru. Potem pa je v nesreči ostal brez nog in je bil primoran v mirovanje, počitek in kreiranje drugačnih pogledov na svet. O knjigi in njeni vsebini sta se v Cankarjevem domu z avtorjem pogovarjala psiholog dr. Aleksander Zadel in voditeljica Helena Ajdnik.

Kdo je zdrav in kdo "nor"

Izhodišče za roman so bili avtorjevi dnevniški zapisi, ki jih je v stanju psihoze zapisoval med svojo zadnjo hospitalizacijo leta 1998. "Če je to pisanje pomagalo samo meni pa morda še komu, sem že nekaj dosegel," pravi Šerbinek. Psiholog Zadel pa doda, da se v viharjih oziroma v veselici v glavi glavnega junaka - avtor se je za potrebe romana preimenoval v Alena - lahko prepozna vsak. "To je fascinanten zapis življenja tega mladeniča. Če si bil normalen predstavnik mladih, si tudi sam šel skozi podobno," razloži Zadel, da se lahko z Alenom poistoveti marsikdo. Razlikujemo pa se v tem, kako dogajanja doživimo. Ali kot zapiše v spremni besedi v knjigi: "V čem se razlikujemo zdravi in 'nori'? Morda predvsem v tem, da se lahko 'nenori' kljub svoji nekonsistentnosti, nelogičnosti in bluzenjem obnašamo konsistentno, logično in družbeno sprejemljivo."

"Nenori" so sposobni ločiti svoje "nore" misli od sebe samega in svojega početja, doda psiholog, kar se razlikuje od tistih "ki nadzirajo stvari, ki se jih ne da nadzirati, hkrati pa popuščajo pri stvareh, ki jih je treba nadzirati". Kot las je tanka črta med ležanjem v bolnišnici ali pa v domači postelji, je psiholog svoje besede podkrepil med pogovorom. Bralec se torej naj ne ustraši, če v zapisanem prepozna sebe, svetuje Zadel: "Koliko je v nas neke zdrave norosti? Če ne bi bilo te zdrave norosti, bi bilo celo življenje eno sivo dolgočasno drsenje od rojstva do smrti."

Dnevnik nekega strahopetca, kot Zadel najraje naslovi roman, ni le literarni zapis, kaj se zgodi, če naše misli morda malo preveč divje begajo, ampak je prvoosebni zapis človeka, ki "ni v redu", ki je v stiski. Ker popisuje natanko tiste občutke, skozi katere je Alen oziroma avtor šel, je pripoved doživeta in na nek način pretresljiva. Simon Šerbinek se v knjigi izpostavi, kar je težko, saj so stigme, povezane z duševnim zdravjem, še vedno velike. Sam lahko ob tem računa na podporo družine, žene in treh otrok. "Da sem prvič spregovoril o samomoru, sem potreboval 25 let," doda Šerbinek, ki v predstavi in knjigi govori o svojem poskusu samomora, zaradi katerega je postal invalid.

Zadel izpostavi, da človek lahko govori o sebi, ne takrat, ko je močan, ampak ko prizna svoje šibkosti, ko sprejme, da je nepopoln, ko sprejme sebe. Doda, da je to, kar danes počne Šerbinek, upanje, življenje. "Ko pridemo v določena leta, sploh ne gre več za to, kaj se ti je v življenju zgodilo, ker se ti je zgodila večina stvari, ki se zgodijo živim ljudem. Lahko je umrl nekdo, ki ti je bil blizu in si ga imel neizmerno rad, si sam ali je kdo od bližnjih hudo zbolel, zgodile so se razne nesreče, lahko si izgubil službo, bil brez denarja, brez ljubezni …" našteva psiholog. In ljudje se ne razlikujemo "toliko po tem, kaj se nam je zgodilo, ampak po tem, kaj naredimo po tem, ko se nam je nekaj zgodilo". "Lahko se jočemo in smilimo sami sebi, lahko pa živimo znotraj danih okoliščin," poudari psiholog in parafrazira znano frazo, da če ti življenje da limone, si naredi limonado. "Da ne obžaluješ in ne izgubljaš energije, ker žaluješ za tistim, česar ni."

Objemanje brez besed

Družba se še vedno ne zna soočati s samomorom, je prepričan psiholog: "V naši družbi malikujemo mladost, zdravje, veselje, srečo, uspeh. S smrtjo se ne znamo soočati, je tabu ... kaj šele samomor." Predstava in knjiga sta zato veliko vredni, ker odkrito govorita o teh vprašanjih, izpostavi. "Odpiranje teh tem je v družbi, ki se sveti, blešči, ves čas smeje, ključno. Govoriti o življenju, lepoti življenja skozi stisko, skozi bolečino. Pogosto ne razumemo, da bolečina najbolj osmišlja človeško življenje. Brez bolečine ni smisla, ni radosti, ne veselja, ne ljubezni. Ko predavam staršem, jih vprašam, kaj si najbolj želijo za svoje otroke. Leta 1991 so ljudje najprej zavpili, da bi bili zdravi, leta 2023, da bi bili srečni. A veste, kje so zdaj najbolj srečni ljudje? V psihiatrični bolnišnici na hudih zdravilih. Sreča je nefunkcionalno čustvo, sreča je kratkotrajno intenzivno čustvo in boljše, da čim prej mine. Sreča je kratko, sladko stanje, potem pa moramo živeti." S povedanim se strinja tudi Šerbinek, ki priznava, da je v mladosti zmeraj želel podaljševati si občutek sreče, a ugotavlja, da je "srečo težje prenašati kot neko normalno stanje, kot je preprosto kuhanje kavice, kosila".

Pa recept za "srečno življenje"? "Ni formule. Z vsakim novim dejanjem si postavljen pred nove izzive. Edini smisel življenja je, da se mu vsak dan znova prepustimo in začnemo z nule," razmišlja Šerbinek. Zadel pa doda, da so v stiski boljši kot pogovor - zlasti če se ne znamo pogovarjati - objemi: "Nisem še našel boljšega načina, da ti nekdo poboža in napolni dušo, da ti nekdo pove, da te ima rad, da te ceni, da te spoštuje, da te sprejema, kot to, da se z njim objemaš brez besed."