Si lahko predstavljate, da še pred dobrima dvema tisočletjema ljudje sploh niso ločili med znanostmi? Vse "ta pametne", ki so se ukvarjali s čemerkoli, kar danes uvrščamo med znanosti, so imenovali z eno besedo - filozof. Preprosto, po izpeljanki iz philo (ljubezen) in sophia (modrost). Tisti, ki ljubi modrost, torej. Ne vemo, kako je bilo s tem v starem Egiptu, Mezopotamiji ali še prej. Več vemo o časih, ki jim danes pravimo antični, leta razcveta stare Grčije in/ali Rima. Grki so bili na višku svoje moči prej, zato začnimo z njimi. Podrobnejši pogled nam tako ali tako pove, da so stari Rimljani večino stvari od njih prepisali. In dodali nekaj svojih malenkosti, kar je privedlo do enega najmogočnejših imperijev v svetovni zgodovini.
Kakorkoli obračamo, starogrški filozofi so bili daleč pred svojim časom. Njihovi filozofi so bili modri, najsi bo to v lokalnem ali širšem, državnem merilu. Z logiko so skušali pojasniti skrivnosti življenja, kar je bila za tiste čase revolucija. Nič več zgolj mitoloških razlag, čeprav so tudi stari Grki imeli svoje bogove. Grški filozofi so iskali tudi druge rešitve in postavili trdne temelje zahodni filozofiji in vsej današnji znanosti nasploh. In pozor: starogrški filozofi niso bili kar tako. Posplošeno povedano: bili so prepričani, "da iz nič ne more nič nastati". Še danes se opiramo na marsikatero njihovo odkritje, citiramo tega ali onega v razpravah o matematiki, drugih prirodoslovnih znanostih, človeški naravi, vesolju. In tudi v filozofiji, če želite.
Prav filozofija in njihovi velikani na tem področju so naša rdeča nit. Stara Grčija je cvetela več kot dolgih tisoč let in zato je logično, da se je tudi filozofov nabralo. Nekoliko podrobneje si poglejmo tri neločljivo povezane, tiste, ki jih nekako štejemo za vrh filozofije tistih časov. Vsi jih poznamo: Sokrat, Platon in Aristotel so njihova imena. Prvi je učil drugega, drugi tretjega, drugi je dopolnil prvega, tretji oba. Zgodbe o njih so skoraj mitološke, čeprav je za mojstri ostalo tudi marsikaj zapisanega. Ne sicer o Sokratu, ki svojih misli ni nikdar zapisoval. Zato pa jih je pridno beležil njegov najvidnejši učenec Platon, ki je izdal kopico knjig, v vseh pa v glavni vlogi nastopa prav Sokrat. Zato se še danes marsikdo vprašuje: je Sokrat sploh obstajal ali je izključno plod Platonove domišljije, nekakšno njegovo orodje za razlaganje? Spet drugi, ki jim je Sokrat pri srcu, se posmehujejo Platonu, češ da je znal zgolj zapisovati besede svojega velikega učitelja, sam pa si ni nikdar ničesar pametnega izmislil.
Aristotela, Platonovega učenca, ti zapleti niso preveč zanimali. Učil se je pri Platonu, ga hitro, takoj ko se je oborožil s potrebnim znanjem, zapustil, ustanovil svojo šolo, vmes nekaj let poučeval tudi Aleksandra Makedonskega (še danes tvorita par najbolj znanega učitelja in najbolj znanega učenca v zgodovini), mimogrede pa postavil tudi temelje vsemu tistemu, čemur danes pravimo znanost. A pojdimo lepo po vrsti.
Prvim filozofom so rekli veščaki
Nekje okrog 7. stoletja pred našim štetjem so grški fantje začeli dvomiti in našlo se je nekaj junakov, ki so nastanek sveta poskušali pojasniti še kako drugače in ne le z "Uranos se je odločil" ali "Zevs je vrgel strelo" in podobno. Za nastanek sveta so ponudili nekaj drugih razlag, recimo jim znanstvenih. Prvim filozofom so rekli veščaki, mi pa že vemo, da je s temi razlagami začela "sedmerica modrih" (Tales, Anaksimander, Bias, Solon, Periander, Kleobul, Hilon, Pitakos).
Tales iz Mileta (Milet je bilo staro, zelo pomembno mesto na ozemlju današnje Turčije, na obalah Sredozemskega morja, nekje med Izmirjem in Antalyo, za vse tiste, ki se radi podajate tja na počitnice) je bil najbolj znan med njimi. Talesa je še bolj kot filozofske razprave o nastanku sveta zanimala geometrija, verjel pa je, da je vse nastalo iz vode. Njegov učenec Anaksimander je bil za tiste čase vrhunski astronom, njegovega najvidnejšega učenca Pitagoro in njegov znameniti izrek o trikotnikih pa smo tako ali tako spoznali v osnovni šoli. Mimogrede, Pitagora je bil tisti, ki nam je povedal, da je zemlja okrogla in ne ploščata.
Naslednji velikan Demokrit je vseskozi razpravljal o sreči, zato se ga je prijel vzdevek "smejoči se filozof". Bil je tisti, ki je razvil idejo o nedeljivih atomih, osnovnih delcih, iz katerih je narejeno vse. Zanimivo - večina teh "odkritij" še danes bolj ali manj velja.
Empedokles je raje zapletal in ni iskal preprostih rešitev. Njegova je teorija o štirih klasičnih elementih, ki so osnova vsega: zemlja, zrak, ogenj, voda. Dodajal jim je najrazličnejše sile, denimo ljubezen ali prepir, vse skupaj pa je tvorilo čudovito mešanico, počelo vsega živega in neživega na materi Zemlji. Zapleteno? Vsekakor! A ne pozabimo, ideje o štirih osnovnih elementih še danes najdemo marsikje.
Sokrat
In že smo pri Sokratu, kamnoseškemu mojstru, ki je zelo rad govoril in zelo nerad pisal. Imel je (in ima) velik vpliv na filozofijo, svoje znanje je temeljil na vpraševanju. Sam je vseskozi in vsakogar nenehno vpraševal po tem in onem, in ker ni dobil ustreznih odgovorov (oziroma je mislil, da sam boljše ve), se je sčasoma še sam nalezel splošno priznanega prepričanja, da je najpametnejši mož svojega časa. Kakorkoli že, Sokrat je iznašel metodo, po kateri številni umni možje delujejo še danes. Povedano preprosteje: najprej razprava, dialog in s tem dobljeni argumenti, ki nas nezaustavljivo pripeljejo do "končne resnice".
Najprej razprava, dialog in s tem dobljeni argumenti, ki nas nezaustavljivo pripeljejo do "končne resnice".
Sokrat je sčasoma vse manj tolkel kamne, vse več pa se sprehajal, vpraševal in širil za oblastnike tistega časa svoje zelo strupene ideje. Še posebej mladina se je navduševala nad njegovimi zamislimi, predvsem nad tistimi o demokraciji ali o kritiki vere. Ko je bilo oblastnikom tega končno dovolj, je sledilo znamenito sojenje, kjer so ga obsodili na izgon iz domovine. Sokrat pa se je, namesto nečastnega konca, ki bi njegovo modrost in življenjsko poslanstvo zelo verjetno poslal na smetišče zgodovine, odločil, da se raje napije strupa in umre. Ves ta tragični konec je opisal njegov najljubši in tudi najpomembnejši učenec Platon, ki je ideje velikega učitelja povezal, jim dal literarno obliko, predvsem pa predstavil tako, da so ga razumeli tudi preprosti ljudje, ne le tisti, ki so se ponašali z velikim IQ-jem (kdo ve, kako, če sploh kako, so mu rekli takrat).
Platon
Platon (njegovo ime v grščini pomeni širokopleč, ime pa mu je menda podelil njegov zasebni učitelj gimnastike) je bil pristni Atenčan, rojen v aristokratski in vplivni družini. Številni (najbolj znani mariborski filozof dr. Boris Vezjak, denimo) ga štejejo za enega najpomembnejših, če ne najpomembnejšega filozofa vseh časov. Povedali smo že, da ne manjka tistih, ki se s tem ne strinjajo in štejejo Platona zgolj za prepisovalca Sokratovih idej.
Enega brez drugega verjetno ne bi poznali tako dobro.
Kakorkoli že, enega brez drugega verjetno ne bi poznali tako dobro. Platon je v svojih knjigah oživil Sokrata in njegove ideje ali ga morda celo "ustvaril" za razlago svojih filozofskih prepričanj. Po drugi strani so Sokratove besede osmislile številne Platonove ideje in razlage. In teh ni bilo malo. Platon je bil prvi, ki je ponudil rešitev politiki in razglabljal, kako in kdo naj bi vodil države. Le kdo, če ne filozofi, je bil njegov logičen sklep. Najpomembnejše pri Platonu pa so bile ideje oziroma njegova razlaga sveta kot velikega prostora, v katerem so zbrane vse ideje (tja tudi zavije naša duša po smrti). Le te ideje so večne, vse materialno, tisto, kar lahko otipamo s prsti, pa je minljivo in le pojavna oblika idej. Zato je človeška duša večna, telo pa minljivo. Nič se bati; ko se naš čas na Zemlji izteče, bo naša duša odplavala gor na kavico ali klepet z drugimi dušicami oziroma idejami.
Predaleč nas bi odneslo, če bi na tem mestu začeli razpravljati o Platonovem idealizmu, verjamem tudi, da bi povprečnega bralca hitro začela boleti glava. Kakorkoli, Platon je sčasoma ustanovil nekakšno akademijo, šolo, v katero so smeli zahajati vsi ukaželjni fantje (da, prav ste prebrali, dekletom so bile v tistem času dodeljene drugačne naloge, ne pa filozofska razglabljanja). Akademija je bila odprta in brezplačna, sprva na prostem, pozneje v velikanski hiši. Šolnine ni bilo, so jo pa podpirali meceni in drugi sponzorji, tudi učenci so od časa do časa primaknili kakšen belič. Platon je nesebično učil, predvsem pa pisal, pisal, pisal … Debel špeh nam je zapustil, na veselje navdušencev nad njim in na grozo mladih, nadobudnih filozofov. V slovenščini imamo prevedena vsa njegova dela - za to se lahko zahvalimo mojstru Gorazdu Kocijančiču. 1678 strani. Od srca priporočam.
Aristotel
Stagira je mestece na drugem koncu Grčije, tam okoli Soluna, na polotoku Halkidika. Danes Stagiro poznamo predvsem po najimenitnejšem meščanu, ki je kadarkoli stopical po tamkajšnjih tlakovcih. Aristotel(es)!
Mladi Aristotel je požiral znanje z bliskovito naglico, in ko ga je na Halkidiki začelo primanjkovati, se je podal v Atene k mojstru Platonu. Izučil se je za dobrega znanstvenika, filozofa. Od Platona je pobral vse, kar se je dalo, sčasoma pa ugotovil, da se z vsem le ne strinja povsem: "Platon mi je drag, a še dražja mi je resnica," je ena od njegovih znamenitih izjav. Platon je uporabljal samo razum, kar čutnemu Aristotelu ni bilo dovolj. Nenehno se je ukvarjal z vsem mogočim. Le še Leonardo da Vinci bo, skoraj dve tisočletji pozneje, imel tako široko področje zanimanja in delovanja, tako številna odkritja na med seboj tako različnih področjih. Aristotela je zanimalo vse.
Štejemo ga za prvega velikega biologa, razvil je strokovni jezik, ki ga v glavnem uporabljamo še danes. Bil je prvi, ki je znanost razdelil na podvrste in ni vsega skupaj tlačil pod prenatrpani filozofski klobuk. Nekatere vede je Aristotel oblikoval povsem na novo in položil njihove temelje, ki so jih kasneje ločeno razvijali drugi znanstveniki. Povedano po domače: Aristotel je bil tisti, ki je matematiki prvi rekel matematika, fiziki fizika, biologiji biologija. In filozofiji filozofija, seveda, kljub vsemu je bil Aristotel še vedno v prvi vrsti filozof, ki so ga zanimala (tudi) ključna filozofska vprašanja. Pri srcu sta mu bila etika in politika ter z njima povezana vprašanja. Aristotel je filozofijo klasificiral in razdelil na teoretično, praktično in poetično. Prva razlaga naravoslovje, druga etiko, politiko, ekonomijo, tretja vse preostalo.
S Platonovim svetom idej se ni strinjal, ni ga razumel ali, še bolje, ni ga želel razumeti. "Je preveč nadzemeljski, onostranski, abstrakten. Dajmo se raje ukvarjati s svetom, ki je tukaj, s konkretnim človekom, ne pa z idejo o njem!" Z drugimi besedami: stvari so, obstajajo, človek je, dajmo mu besedo.
Tudi Aristotel je bil učitelj. Ko je imel Platona in njegovih naukov dovolj, se je vrnil domov in tam odprl svojo šolo. Med učenjem naj bi se rad sprehajal s svojimi učenci in razpravljal z njimi. Zato so pripadnike njegove šole začeli klicati za peripatetike, tiste, ki se sprehajajo. Na teh sprehodih so marsikaj pametnega ugotovili. Navdihovale so jih vsakdanje, življenjske stvari, cenili so predvsem praktično znanje. Skušali so dati odgovore na zanimiva, pomembna vprašanja, kot so: kaj je tisto, kar človeka naredi srečnega? Kako pridemo do znanja? Kaj je pomen umetnosti? Zakaj imamo prijatelje? Kaj je filozofija? Kaj je neskončnost? Kako biti dober retorik?
Aristotel sam pa je, po vzoru na učitelja Platona, predvsem in veliko pisal. Njegove knjige so preživele do današnjih dni in marsikaj še vedno velja. Njegova razlaga sreče, ko trdi, da do sreče lahko pripelje le zmernost, je še danes aktualna.
Aleksander Veliki
Aristotelovo delo je velikansko in izredno pomembno, čeprav so ga stoletja mračnega srednjega veka za dolgo pahnila v pozabo. Šele renesansa, ko so takratni misleci na novo odkrivali antične modrosti, so Aristotela znova lansirale na naslovnice. Aristotelova biografija pa nikakor ne bi bila popolna, če ne bi omenili še njegovega velikega učenca, največjega vojskovodje starih grških časov, Aleksandra Velikega, rojaka iz bližnje Pele, kjer so vladali takratni makedonski kralji. Aleksandrov oče Filip je za svojega prvorojenca želel najboljše. Le kdo bi ga lahko bolje učil kot prvi med učenjaki, Aristoteles osebno? Razvezal je mošnjiček z zlatniki in Aristotel se je lotil poučevanja takrat 13-letnega princa. Ni bilo pretežko: Aleksander je bil priden učenec, ki je vpijal Aristotelovo znanje. A zanimivo, kot nekdaj Aristotel se je tudi Aleksander hitro odvrnil od učitelja. Oziral se je naokrog in še posebno pri srcu so mu bili nauki legendarnega, škandaloznega in kontroverznega Diogena, nekakšnega prvega cinika in pobudnika pozneje tako znamenitega stoicizma. Diogena so se sodobniki spominjali predvsem po provokacijah: spal je kar v sodu na tržnici in se od tam posmehoval vsem in vsemu. Privoščil si je še vse kaj hujšega, predvsem pa je nenehno provociral. Tako je nekoč sredi belega dne z lučjo iskal poštenega človeka, občasno je uriniral po ljudeh, ki so z njim niso strinjali, včasih pa je vsem na očeh javno masturbiral.
Legenda pravi, da se je navdušeni Aleksander nekoč odločil, da ga poišče in nagradi. Ko pa ga je našel, se Diogen za velikega vladarja sploh ni zmenil. Ko ga je Aleksander pozdravil, mu povedal, da je njegov veliki občudovalec, in mu ponudil nagrado po želji, ga je Diogen pogledal in zakrakal: "Daj, prestavi se nekoliko, zakrivaš mi sonce!" Nato je zlezel v svoj sod in pustil zaprepadenega, a navdušenega Aleksandra odprtih ust. "Če ne bi bil Aleksander, bi želel biti Diogen," je menda zašepetal svojemu številnemu spremstvu.
Aristotel se s postopki in ravnanjem svojega sodobnika in na neki način tekmeca zagotovo ni strinjal. Nadaljeval je svoje delo in si, podobno kot Aleksander med vojskovodjami, prislužil svoje mesto v zgodovini. Vzdevka Filozof in Mojster povesta vse. Aristotel je bil do dneva današnjega edini, ki ju je ponosno in častno nosil.
