Danila Kotnika, v Novi Gorici živečega Korošca, ki je že prej rad vzel v roke fotoaparat, je tako imenovani birdwatching povsem začaral pred šestimi, sedmimi leti, kmalu pa je postal reden obiskovalec Naravnega rezervata Škocjanski zatok. Ta edinstvena oaza na meji med morjem in kopnim, kjer sta se reki Rižana in Badaševica od nekdaj izlivali v morje, in zadnja priča otoške preteklosti Kopra, je priljubljena destinacija številnih ljubiteljev fotografskega "lova" na ptice z raznih koncev Evrope, zlasti iz Italije. No, v resnici je obisk zatoka prava izbira za vsakogar, ki bi rad doživel zakladnico biotske pestrosti sredozemskega mokrišča v malem, ne le za ljubitelje ptic.
Na dobrih 122 hektarjev velikem območju rezervata, ki je največje brakično (polslano) močvirje v Sloveniji, je bila v zadnjih dveh desetletjih poleg 264 vrst ptic ugotovljena prisotnost več kot 300 vrst hroščev, 400 vrst metuljev, 45 vrst kačjih pastirjev, 19 vrst rib, pet vrst dvoživk, osem vrst plazilcev in 13 vrst sesalcev. Iz leta v leto pa upravljavec rezervata, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, odkriva nove vrste. Na celotnem seznamu živalskih in rastlinskih vrst Škocjanskega zatoka jih je do letos že več kot 1600, kar neizpodbitno potrjuje tako smiselnost zavarovanja območja kot izjemno uspešnost njegove habitatne obnove in dolgoletnega upravljanja.
Policist, ki najraje "strelja" ptice
Tako kot mnoge druge dneve je bil Danilo Kotnik tudi na velikonočno soboto že navsezgodaj v Škocjanskem zatoku. "Nekaj čez peto uro zjutraj sem vstal, pograbil svoje 'mašine' in sedel v avto, tako da sem bil takoj ob sedmih, ko odprejo rezervat, že tukaj," nam je nekaj ur kasneje, ko je imel na svoji fotografski kartici že več kot sto najrazličnejših posnetkov, hitel pojasnjevati. "Upal sem sicer, da bom danes uzrl malo tukalico, ptico, ki se ne pusti kar tako ujeti v fotografski objektiv, saj se večinoma skriva med trstjem in le redkokdaj pride na čistino, a bo za to še priložnost," je brž pojasnil.
Danilo Kotnik vsak prosti trenutek izkoristi za obisk Škocjanskega zatoka, ki mu je zadnja leta tako rekoč na poti v službo. Živi v približno sto kilometrov oddaljeni Novi Gorici, kamor se je pred 36 leti zaradi službe preselil z rodne Koroške, natančneje iz Slovenj Gradca. Vrsto let je služboval v Goriških brdih, kjer je bil vodja policijske pisarne na Dobrovem. Brici so ga vzeli za svojega in mu nadeli vzdevek Šerif, po katerem ga poznajo še danes, čeprav že nekaj let službuje v Istri; najprej kot policist na mejnem prehodu Sečovlje, zdaj na Dragonji, od koder pa bo že čez dober mesec šel - "nikamor drugam kot v penzijo". Potem bo najbrž imel še več časa za svoj hobi, ga pobaramo. "Ojoj, se bojim, da bom neprestano tukaj," se je zasmejal. "Večkrat sem se v zatoku ustavil zjutraj, takoj po nočni, ko sem se vračal proti Goriški, ali pa sem popoldne, pred nastopom nočne izmene, naredil en krog ali dva po zatoku. Če opazuješ, imaš tukaj kaj videti," je poudaril.
Zakaj se je od vseh mogočih zvrsti, ki jih ponuja fotografija, odločil prav za portrete živali v naravi? "Živali nikoli ne 'fejkajo', one so takšne, kot so, ne pozirajo, ampak so pristne - in prav to me privlači. Saj ne rečem, tudi portreti ljudi so zanimivi ali potopisne fotoreportaže, ampak meni je živalski svet nekako najbolj blizu, nikoli se ga ne naveličam."
Pa ne le to! Kaže, da ima tudi nadvse izostren čut za to, kdaj pogledati skozi kukalo fotoaparata, da ujame zares edinstvene posnetke živali v naravi: lisico, ki se s plenom v gobcu prikrade iz trstičja in presenečena obstane pred belim kamarškim konjem, ki ga tam seveda ni pričakovala; vodomca, ki se z ribico v kljunu pravkar dviguje iz vode; njegovo samico, ki ga "nadre", saj z darilom (ujeto ribico) več kot očitno ni zadovoljna; žabji par med trenutki radosti; konja, ki se veselo "režita" drug drugemu ... "To so taki nenadejani momenti, ki jih enostavno moraš v tistem trenutku videti, ponovitve namreč ni," se nasmehne Danilo in razkrije bistvo vsega: "Vsi gledamo, eni pa tudi vidimo."
Večina fotografij, ki jih objavlja na svoji facebook strani, je iz Škocjanskega zatoka, nekaj pa jih je "škljocnil" tudi v naravnem rezervatu ob izlivu reke Soče, v laguni Marano pri Benetkah, ob Cerkniškem jezeru, v Sečoveljskih solinah in še kje. "Povsod tam, kjer je neokrnjena narava, ki ponuja prizore, vredne, da se jih 'ujame' v objektiv." A za kakovostno fotografijo potrebuješ še nekaj. "Če hočeš narediti dobre fotke, moraš imeti dobro 'mašino'," pravi Danilo. Njegova sliši na ime Sony A7R Mark 5 in je vredna kar precej tisočakov. Samo fotoaparat, pa čeprav najnovejši model, ni nič brez dobrega objektiva. In to ne kar kateregakoli, pač pa teleobjektiva 200 do 600 mm. "Z njim lahko slediš pticam v letu, posnetke 'streljaš' z rafalom, do deset na sekundo. To so dragi heci, a brez prave opreme se tega hobija žal ne moreš iti," poudari Danilo, ki fotografiranje rad primerja s kuhanjem: "Dober kuhar lahko tudi iz nekoliko slabših sestavin pripravi nadvse okusen obrok, slabemu pa to ne bo uspelo, niti če ima najboljše sestavine. Tudi pri fotografiranju je tako: če ne vidiš motiva, imaš lahko nevemkakšen fotoaparat, pa fotografija ne bo v redu. Pri tovrstnem fotografiranju, birdwatchingu torej, pa brez kakovostne opreme kljub še tako izostrenemu očesu in dobremu namenu vendarle ne gre," poudarja.
Več časa kot fotografiranje mu nato vzame izbiranje posnetkov in njihova obdelava. Danilo se drži pravila, ki ga je postavil priznani slovenski fotograf Arne Hodalič, in sicer 30:70. "Kar pomeni, da je 30 odstotkov fotografija v naravi, 70 odstotkov pa obdelava - ta je seveda dovoljena, da na primer malo poudariš barve, predelava pa ni."
Pridobil je veliko novega znanja iz biologije
Poleg volje do fotografiranja in dobre opreme pa birdwatching zahteva tudi obilico znanja iz biologije. "V zadnjih letih sem se o pticah pa tudi o drugih živalih, ki živijo v naravnem rezervatu, naučil toliko, da kar verjeti ne morem. Medtem ko čakaš na primeren trenutek za škljoc, opazuješ ptice, spoznavaš njihove navade, raziskuješ njihove značilnosti ... Zdaj točno vem, kako se obnašajo določene vrste, vem, kje jih moram počakati, ob katerem delu dneva ... Nima smisla, da dolge ure prežiš za en posnetek, greš naprej, iščeš nove zanimive momente ... No, razen ko prideš v zatok s prav določenim namenom, da na primer v objektiv ujameš prav vodomca. A če se v pol ure ne prikaže, grem naprej. Toliko je življenja tod okoli, da ga je škoda ne opaziti," je prepričan Danilo, ki so mu v veliko pomoč pri usvajanju novega znanja tudi strokovnjaki iz Naravnega rezervata Škocjanski zatok: Borut Mozetič, Domen Stanič, Bia Rakar in Bojana Lipej. "Ko 'polovim' te moje ptičke v objektiv, jim pokažem fotografije, se posvetujem z njimi ... Veliko sem se naučil od njih, svoje bogato znanje radi delijo z mano, za kar sem jim zelo hvaležen." Prav oni so ga spodbudili, naj razmisli o tem, da bi svoje fotografije predstavil tudi širši javnosti, ne le na facebooku. In tako se že kmalu, najverjetneje že konec aprila, obeta njegova prva razstava: v centru za obiskovalce Škocjanskega zatoka bo predstavil serijo svojih fotografij vodomcev, zloženih v prav zanimivo zgodbo ...
Začenja se gnezditveno obdobje
Naravni rezervat Škocjanski zatok je priljubljena destinacija birdwatcherjev. "Vsak dan nas obišče tudi veliko tujcev, zlasti Italijanov, obisk pa je še toliko večji, ko se v rezervat vrne kakšna zanimiva vrsta, na primer ribji orel. Pred leti pa je navdušenje požela komatna priba, azijska vrsta ptice, ki je bila tedaj komaj drugič opažena v Evropi, in to prav v Škocjanskem zatoku," pojasnjuje strokovni vodja Borut Mozetič. V rezervatu se v teh dneh začenja gnezditveno obdobje. "Opazili smo že sive gosi z mladiči, na otočkih v braktičnem delu rezervata bodo začele gnezditi navadne male čigre, rdečenogi martinci, polojniki, beločeli deževniki, rumene pastirice ... Na sladkovodnem delu že gnezdijo liske, zelenonoge tukalice, mali ponirki ... Skratka, veliko zanimivega se dogaja."
