Zvezdana Bercko
Je ravno prav hrustljav in ravno prav mehak, da ni pretrd, ravno dovolj slan in sladek ter ima toliko okusa po arašidih, da je ravno prav. Težava z njim je pravzaprav le ena: ko ga začneš jesti, nikakor ne moreš nehati. Govorimo o smokiju, priljubljenem prigrizku, ki izvira iz časov nekdanje Jugoslavije. Ime smoki je že zdavnaj postalo sinonim tudi za vse druge flipse, napihnjene koruzne kosmiče z okusom arašida, ki so na trgovske police prišli kasneje. A tudi originalni smoki je preživel vse preobrate in tranzicije, še vedno ga izdelujejo. Ima tudi svojo spletno stran, kjer piše, da je smoki, čeprav majhen, hitro postal največji, in profil na facebooku, kjer ima kar 560 tisoč prijateljev.
V tedanji Jugoslaviji je smoki leta 1972 začela izdelovati srbska tovarna Soko Štark. To je bil prvi flips v jugovzhodni Evropi, drugod so te prigrizke poznali že precej prej, v Nemčiji, kjer jim pravijo arašidovi kodrčki, jih je leta 1963 prvi začel proizvajati Bahlsen, v Franciji pa so jih že leta 1960 prodajali pod imenom curly.
Recept za smoki, kakršnega že skoraj 50 let izdelujejo v Soko Štarku, je najstrožje varovana skrivnost. Poznavalci pravijo, da se precej razlikuje od podobnih izdelkov drugih proizvajalcev, za prave ljubitelje smokija je seveda najboljši. Prav zdrav pa ta prigrizek ni. Čeprav ga izdelujejo brez umetnih aditivov in ne vsebuje veliko sladkorja, je vseeno kalorična bomba: 100 gramov smokijev ima kar 520 kilokalorij, kar je toliko, kolikor jih je v 26 kavnih žličkah sladkorja.
Za največje in najlepše balone
Žvečilni gumiji so v nekdanjo Jugoslavijo prišli po drugi svetovni vojni v ameriških paketih pomoči. Kmalu so jih začeli izdelovati tudi pri nas, nekatere celo v obliki cigaret. A nekaj posebnega med žvečilkami je bila bazooka. Seveda smo otroci, čeprav se angleščine sploh še nismo začeli zares učiti, vedeli, da se dva zaporedna "o" izgovarjata kot "u", bazuka torej, ampak nikoli nihče ni govoril tako. Za nas je bila bazoka ali še pogosteje - po načelu: izgovarjaj, kot je napisano - bazo-oka.
Žvečilka v rdeče-modro-belem ovoju in obliki rožnate domine z značilno zarezo po sredini je bila sicer gumasta masa umetnega okusa, ki je sladkobo izgubila po nekaj sekundah žvečenja, potem pa je ostala le trda kepa, od katere so te bolele čeljusti. A z njo so se dali narediti največji in najlepši baloni, drugi žvečilni se niso mogli kosati z njo. Morda je bila nekaj posebnega tudi zaradi sličic na notranji strani ovitka, ki smo jih zbirali za različne nagrade. Največja nagrada je bila majica, to zanesljivo vem, ker sem bila ponosna lastnica ene. Mnogi otroci smo opravili prvi samostojni nakup, ko smo si za nekaj tedanjih par kupili bazooko, prodajali so jih po kosih. Pod kakšno staro šolsko klopjo, ki je niso zamenjali že desetletja, je gotovo še nalepljena kakšna.
Bazooke je v Sloveniji izdelovalo podjetje Žito Imperial Krško po recepturi ameriškega podjetja The Topps Company, kjer so to žvečilko začeli izdelovati leta 1947, ime pa je najbrž dobila po protioklepnem orožju iz druge svetovne vojne, v prvotnem pomenu pa je bazuka vrsta glasbenega instrumenta.
Pod kakšno staro šolsko klopjo je gotovo še ostala nalepljena prežvečena bazooka
Bazooka je postala legenda, čeprav so jo pri nas izdelovali in prodajali relativno malo časa. Ampak če slučajno še imate kje kakšno, lahko ovitek dobro spravite v promet. Na Bolhi jih prodajajo za šest evrov!
Bronhi, ki-ki in 505 s črto
Veliko sladkarij, ki so zaznamovale otroštva celih generacij, še vedno obstaja v praktično nespremenjeni obliki. Še zlasti to velja za izdelke Kraša, ene redkih tovarn, ki je preživela tranzicijo. Slabše so zobje otrok, pa tudi odraslih preživeli žvečenje bonbonov Bronhi. Kdo bi vedel, za koliko izpadlih zalivk so bile krive te karamele, ki so se neusmiljeno lepile na zobe in ustno nebo. Šele od leta 2016 so na voljo tudi trdi bonboni Bronhi, pri katerih menda te težave ni.
Sicer pa bonboni Bronhi obstajajo že več kot 90 let. Še vedno jih izdelujejo po originalnem receptu. Značilen okus jim dajejo ekstrakti sladkega korena (likviricije) in janeža. Zaradi njunih zdravilnih lastnosti bronhi blagodejno vpliva na dihalne poti. Na tej osnovi je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja nastala kultna serija oglasov s simpatičnimi vojaki in hrvaškim sloganom "Lakše se diše". Ta je postal asociacija na bonbone Bronhi tudi pri nas, saj se slovenska inačica "Lažje je dihati!" nikoli ni prav prijela.
Še manj se je prijel slovenski slogan za bonbone Ki-ki. "Vedno in povsod ki-ki" pač ni isto kot ponarodeli "Bilo kuda ki-ki svuda". S tem sloganom je na natečaju leta 1935 zmagal tedanji učenec Ratko Zvrko, kasneje znan pisec otroških del. Sadne karamele v obliki kocke z imenom ki-ki izdelujejo že od leta 1927 in so še vedno eni najbolj priljubljenih bonbonov v jugovzhodni Evropi, pod tem imenom je zdaj na voljo cela paleta sadnih karamel in gumastih bonbonov.
Nespremenjeni že skoraj sto let, vse od dvajsetih let prejšnjega stoletja, ostajajo tudi bonboni 505 s črto. V Unionu, predhodniku sedanjega Kraša, so recepte za sladkarije skrivno shranjevali pod številskimi kodami. Prvi sadni bonboni, ki so jih izdelovali, so imeli kodo 505. Ko je Union nabavil takratno veliko inovacijo - stroj, ki lahko naredi črto na bonbonih - so nove bonbone poimenovali 505 s črto in pod tem izvirnim imenom so ostali priljubljeni vse do danes.
Najstrožje varovana Kraševa skrivnost
Najstrožje varovana Kraševa skrivnost pa je receptura za bajadero. Sprva je bila le eden od bonbonov v bonbonierah, a ker je bila najbolj priljubljena, so jo sčasoma začeli pakirati in prodajati posebej. Ker niti v tovarni ne vedo točno, kdaj je nastala, za njeno rojstno letnico štejejo leto 1954, ko se je prvič pojavila na Kraševem ceniku oziroma na policah kot samostojen izdelek.
Bajadere so sprva izdelovali ročno, primerno temperaturo posameznih plasti so delavke izmerile kar z nanosom nad ustnico, brez kakršnihkoli termometrov. Ko so izdelavo bajadere preselili na tekoči trak, so njenim posebnostim prilagodili tudi stroje.
Okus bajadere, ki je narejena iz kombinacije nugata iz izbranih lešnikov in mandljev ter najkakovostnejšega kakava, je bogat in zapeljiv, kot razkošni ples orientalske Bajadere iz davnih časov, pravijo pri Krašu, kjer bajadero reklamirajo kot sladko nagrado, narejeno za posebne trenutke uživanja. V Krašu tudi zagotavljajo, da se njene sestavine in okus vse od petdesetih let niso spremenili, čeprav marsikateri sladkosned trdi drugače.
Prvi klub potrošnikov
Še vedno so na tržišču tudi bonbončki in figurice Pez, čeprav niso več takšna atrakcija kot pred desetletji, ko ni bilo na voljo toliko drugih igrač. Bonbončke Pez si je leta 1927 izmislil ustanovitelj avstrijskega podjetja Pez Eduard Haas. Prvi so imeli okus poprove mete in so bili namenjeni kadilcem kot nadomestek za cigareto, ime pez je izpeljanka iz nemške besede Pfefferminz.
Zmagovalni pohod po svetu pa je Pez začel v 50. in 60. letih, ko so v družbi sklenili svoj izdelek prilagoditi otrokom in začeli bonbončke izdelovati v sadnih okusih, nato pa so leta 1962 od Walta Disneyja dobili še dovoljenje, da figurice, v katere je mogoče vstaviti zavojček bonbonov, opremijo z glavami miška Mikija in racmana Jake. Kasneje so jim sledili mnogi drugi junaki otroških iger.
Pri nas so bonbone in figurice prodajali pod sloganom Igrajte se s PEZ-figuricami, sladkajte se s PEZ-bonboni. V takratni Kolinski so bili pri uvajanju teh igračk sladkarij na trg zelo inovativni. Že takrat so ustanovili PEZ-klub in omogočili članom, da so po ugodnih cenah kupovali klubske artikle, od pelerin, majic in kap do ročnih ur. To je bila pravzaprav predhodnica sedanjih klubov potrošnikov in kartic ugodnosti.
Ko se ni dalo dobiti čokolade
V času hudih restrikcij v zgodnjih osemdesetih, ko tudi čokolade ni bilo mogoče dobiti, niti legendarnih čokoladic Životinjskega carstva (Kraljestvo živali), smo se morali zadovoljiti s tistim, kar je bilo na voljo. Nadomestek je bil eurocrem blok, dvobarvna sladka ploščica z okusom lešnika in kakava, v kateri je sladkor kar škrtal pod zobmi, ampak kot pravijo, v sili hudič še muhe žre. Bolj priljubljen je bil istoimenski namaz, prav tako dvobarvno rjav in bel neskončno sladek namaz za kruh. Značilno so ga prikazovali na rezini kruha, prekritega do polovice z rjavim evrokremom, druga polovica pa je prekrita z belim. Evrokrem je bil najbolj priljubljen tovrstni izdelek v nekdanji Jugoslaviji vse do prihoda Nutelle in drugih mednarodnih znamk.
Lučka z Lučko
Tudi izbira sladoledov je bila skromna. Pred desetletji so bile pri nas na voljo le tri vrste: korneti, lončki in lučke. Pravzaprav Lučke, tako se je imenoval prvi in takrat edini sladoled na palčki, ki so ga v Ljubljanskih mlekarnah začeli izdelovati leta 1958. Njegovo ime se je tako zasidralo v spominu ljudi, da je postalo splošno ime za vse sladolede na palčki.
Lučka je dobila ime po hčerki tovarniškega oblikovalca Ostrivoja Rojca, ki je svojo hčer Lučko večkrat uporabil za model, ko je risal ilustracije za sladoled. Mnogim je ostala v spominu tudi rjavooka deklica z dvema črnima čopkoma, ki je leta 1969 pozirala za osrednji lik na reklamnih materialih. To pa ni bila Lučka, ampak takrat triletna Milena Vrbec, ki so jo izbrali v enem od ljubljanskih vrtcev.
