Triindvajsetega julija 2018 je šlo natanko 27,59 funta preko plačilne platforme PayPal v Združeno kraljestvo. Deset funtov za igro, preostalo je bila poštnina. Preračunano v evre je nakup desetletja, za kar je bil označena takoj po tem, ko se je avkcija na Ebayu končala, stal 30 evrov, kar je za v celoti nedotaknjen, nikoli uporabljen jugoslovanski Monopoly sramotno nizka cena. Ko rečemo nedotaknjen, to pomeni, da so hoteli, hiške in figurice še v originalno zaprti vrečki, da so lastninske, kazenske in nagradne kartice ovite v trak papirja (z orumenelim selotejpom) in da so vsi bankovci nedotaknjeni, kot da bi jih pravkar izdala Evropska centralna banka. Nekaj slabe vesti je bilo, saj se je zdelo, da bi lahko bil Anglež opeharjen in da bi mu moral nakazati vsaj še kakšnih 50 funtov, če ne še kaj več. A avkcija je pač avkcija.
Nekaj dni kasneje je prišla. Legendarna namizna igra. Tolažba je bila, da je bil Anglež najbrž zelo srečen, da se je znebil tistega v njemu popolnoma neznanem jeziku, kar se je po hiši valjalo že desetletja. Nakup desetletja pri otrocih ni požel skoraj nobenega navdušenja. Oni imajo tistega, kjer tehnika opravi vse. Kupčka keša ni več, tu je kreditna kartica. Računalnik si zapomni lastnino, ima nadzor nad financami in je za nas, ki smo imeli v otroštvu v rokah podolgovato modro škatlo, nekako ... no, brezoseben. Beden. Nekaj podobnega so si morali otroci misliti o moji zmagoslavni analogni pridobitvi iz časov države, ki jo poznajo le iz zgodovinskih učbenikov.
Nostalgija po otroštvu
Seveda, na igro s(m)o čustveno najbolj navezane generacije, ki s(m)o se rodile v sedemdesetih ali zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Generacije torej, ki se še spominjajo življenja v Jugoslaviji. Dejstvo je, da je Monopoly prinesel novo stopnjo, nov "level" glede iger, ki so se igrale do takrat, torej klasikov - šaha, človek, ne jezi se, mikada, črnega Petra, različnih iger s kartami ... Majhen delček slovenske in jugoslovanske mladine je Monopoly sicer že poznal pred prelomnim letom 1986; igrali so predvsem italijansko, nemško in francosko različico. Potem pa je prišla Legenda, danes skoraj že pozabljena, čeprav jo tisti, ki se bolj ali manj bližajo Abrahamu, mrzlično iščejo po različnih domačih in tujih spletnih platformah.
"Kockin Monopoly, ki ga je oblikoval nekdanji direktor podjetja Jože Hribar, se je v zavest ljudi vtisnil z modro podolgovato škatlo, rumeno igralno ploščo in barvno lestvico, ki je posamezne kraje razdeljevala v skupinice po dva ali tri. /.../ Posebnost Kockine verzije so tudi tri vogalna polja, ki jih predstavlja 'Disco Club'. Polja, povezana s prevoznimi sredstvi, označujejo letališča, Taxi avto in Taxi gliser. /.../ Spomini mojih sogovornikov na igranje Monopolyja so lepi, saj jim je igra najprej predstavljala predmet nostalgije po otroštvu, mladosti oziroma prijetnem preživljanju časa," je v raziskavi O pozabi: primer jugoslovanskega Monopolyja zapisala Zala Pavšič. V raziskavi je med drugim ugotovila, da so spomini nanj predvsem spomini njenih sogovornikov na soigralce, njihovo vedenje med igro in njihov način igranja, sicer pa so vsi zatrjevali, da ga še vedno hranijo doma na podstrešju ali v hiši svojih staršev, četudi v zelo obrabljenem stanju.
Geslo v leksikonu
Če jugoslovanskega Monopolyja ne bi bilo v Leksikonu YU mitologije, bi bilo z leksikonom nekaj hudo narobe. Pa seveda je. Agata Tomažič, avtorica gesla, je med drugim zapisala: "Monopoly. Kapitalistična družabna igra, ki jo je po vzoru z gnilega Zahoda izdeloval neki slovenski zasebnik. Pravila igre so bila podobna kot pri ostalih Monopolyjih, jugoslovanska različica je vključevala Popovo Šapko, Kopaonik, Krvavec, Ohridsko, Prespansko in Plitvička jezera, Avalo, Kalemegdan, Ado Ciganlijo, Severni, Srednji in Južni Jadran, Bled in Bohinj, Jahorino, Bjelašnico, Krvavec, otoke Rab, Pag, Krk, Korčulo, Brač, Hvar ter letališča Beograd, Ljubljana, Skopje in Zagreb. Monopoly je v Sloveniji v 1980-ih igralo staro in mlado, pri tem pa ne gre pozabiti dodati, da je bila na videz neškodljiva igra po mnenju nekaterih pravzaprav zametek slovenskega nacionalizma, ki je leta 1991 kulminiral v odcepitvi od SFRJ: slovenski kraji so bili občutno dražji kot srbska, hrvaška ali makedonska letovišča. Najprestižnejša sta bila denimo Bled in Bohinj, zanju je bilo treba odšteti celih 7000 in 8000, medtem ko je Jahorina veljala borih 1200 in bila kot taka skrajno nedonosna za gradnjo hotelov. Še celo Severni Jadran je bil od Srednjega in Južnega za malenkost dražji."
Iz tega gesla je mogoče že razbrati nekaj urbanih legend, ki so krožile kasneje, zagotovo pa ne v času nastanka ali igranja te igre. Prva je bila teza, da je igra, ker sta bila Bled in Bohinj najdražja in najdonosnejša, nakazovala slovensko večvrednost, saj so bili kraji na jugu bistveno cenejši in manj atraktivni. Tisti, ki jih je intervjuvala Pavšičeva, to povezavo odklanjajo. Kar je seveda res - če bi bila na prestižnem polju Bleda in Bohinja na primer Popova Šapka ali Kopaonik, bi se v spomin vtisnila prav tako, kot sta se najbolj znani slovenski jezeri. Kot vizionarsko igro Monopoly interpretira tudi zgodovinar Božo Repe, toda ne v smislu večvrednosti in nacionalizma, temveč v smislu prehoda od socialističnega h kapitalističnemu sistemu in zlasti kot vajo za kasnejšo privatizacijo. Teza o nacionalizmu je bila očitno vrinjena kasneje, prav tako teza, da je bil Monopoly v Jugoslaviji prepovedan. Ta teza ima podlago v tem, da se je zdelo skoraj nepredstavljivo, da bi sredi socialistične države igrali igro, ki je bila "priročno učilo kapitalizma".
Nekaj dejstev o Monopolyju
Monopoly je ena najbolj priljubljenih namiznih iger vseh časov na svetu. Danes jo najdete na vseh platformah - takšno, kot ste jo poznali v otroštvu, na računalnikih in mobilnih napravah. Stara je 85 let, prvič je bila med otroci davnega leta 1935. Igra je danes licencirana v več kot stotih državah in prevedena v skoraj 40 jezikov.
• Monopoly ima rojstni dan 19. marca. Takrat je podjetje Parker Brothers kupilo pravice od Charlesa Darrowa, izumitelja igre.
• Charles Darrow je igro razvil leta 1933 iz materialov, ki jih je našel doma. Krp, lesnih ostankov in doma narejenih kartic.
• Prvotna igra je vključevala deset kovinskih žetonov, ki so jih priporočale Darrowove nečakinje. Med njimi so bili železo, torbica, luč, dirkalni avtomobil, naprstnik, čevelj, cilinder, bojna ladja, top in konjiček.
• Originalna igra se je prodajala za dva dolarja, v današnjih dolarjih je to približno 38 dolarjev oziroma 31 evrov.
• Trenutno obstaja okoli 300 licenciranih verzij igre, ki jih prodaja Hasbro. Med njimi so posebne športne, filmske in posebne verzije, med njimi tudi z braillovo pisavo.
• Najdaljša igra naj bi bila trajala 70 dni.
• Prva digitalna verzija se je pojavila leta 2008 za iPhone.
• Za vse, ki radi goljufajo, je bila narejena posebna izdaja. V igro je vpeljano goljufanje, od “posojanja” denarja iz banke, preskakovanja polj do izogibanja plačevanja najemnin.
• Dokumentarec Under The Boardwalk: The Monopoly Story iz leta 2010 je prejel več nagrad, tudi emmyja.
• Monopolyjeva uradna stran na facebooku ima več kot deset milijonov sledilcev.
O Monopolyju tudi BBC
Tudi ta teza se je izkazala za izmišljeno. Na spletnih forumih ni dileme - Monopoly ni bil nikoli prepovedan ali nezaželen, najbrž predvsem zaradi odprtosti jugoslovanske države, ali kot je zapisal član foruma, namenjenega Monopolyju, "Jugoslavija je bila tako ali tako skoraj kot kapitalistični Zahod". O tem se je lani razpisal tudi BBC. "Kupovanje nepremičnin, hipoteke, razporejevanje zasebnega lastništva in plačilo za izhod iz zapora - to niso bile poteze, ki bi jih z lahkoto opravili v bivši Jugoslaviji. Vsaj ne v resničnem svetu, na kartonski tabli s fiktivnim denarjem pa ste lahko naredili vse to." Tako začne članek novinar, ki se je razpisal o igri, ki se je v Jugoslaviji pojavila leta 1986, pol stoletja po njenem "izumu".
Tudi njegova raziskava je pokazala, da so se do pojava Legende igrale tuje verzije igre, ki pa se jih v državi ni dalo kupiti. Pojavljale so se tudi govorice, da so cariniki na meji lahko zaplenili to igro, če so jo našli. Nobene potrditve za to ni bilo, možno pa je, da so ljudje delovali "preventivno" in igre, ki bi lahko bila sporna, preprosto v tujini niso kupovali. Takrat je obstajala tudi teza, da je bila igra prepovedana v takratni Sovjetski zvezi, na Kitajskem in Kubi. Tisti, ki so preučili te navedbe, so prišli do sklepa - da je bilo vse to izmišljeno. Večina teh držav je imela svojo, prilagojeno verzijo te igre, predvsem zato, da ni bilo treba plačevati pravic lastniku licence. Na Kubi se je denimo imenovala Večni dolg, cilj pa je bil premagati - Mednarodni denarni sklad. Monopoly tudi nikoli ni bil prepovedan v Sovjetski zvezi, tam so otroci celo igrali originalno angleško verzijo. Pa Jugoslavija? Monopoly ni bil nikoli prepovedan. Nikoli.
O, to je torej Ohrid
Ima pa jugoslovanski Monopoly še danes simpatične posledice za tiste, ki so ga igrali. Sogovornica Zale Pavšič, Maja, je povedala: "Saj je zelo smešno, šele pred nekaj leti, ko sem bila na Ohridu, je bila moja prva povezava z Monopolyjem. In je bilo tako: grem na Ohrid, to je bilo v Monopolyju (smeh)". Če s(m)o (takratni) otroci poznali vsaj glavna mesta Jugoslavije (ki so bila v igri predstavljena z letališči), jadranske otoke in Plitvička jezera (ki so bila na poti na južni Jadran), je bilo več "težav" s Popovo Šapko, Kopaonikom, Ohridskim in Prespanskim jezerom, Avalo, Kalemegdanom in Ado Ciganlijo. "V tem smislu ima v pričevanjih posebno mesto Ada Ciganlija, predel Beograda, ki je bil v otroških predstavah mojih sogovornikov pogosto povezan s cigani ali cirkuškimi šotori," je zapisala Pavšičeva. Še danes se kraji, ki jih otroci iz sedemdesetih in osemdesetih obiščejo, povezujejo s kraji iz igre. Večjega pomena jim sicer niso dajali, saj je bilo glavno merilo cena in donosnost, manj lokacija, ki pa so jim jo po navadi razložili starši.
Vsak, ki je kdaj v rokah držal modro škatlo, ve, da je pravi Monopoly samo en
In če zdaj že vemo, da si v igri praktično zmagal, ko si v svojo zemljiško knjigo vpisal Bled in Bohinj in nanju seveda postavil hotele, kar je bila nočna mora za soigralce in njihov pogosti stavek "ne grem se več", potem se bodo pravi poznavalci spomnili tudi nagradnih kartic (Dobil si drugo nagrado na lepotnem tekmovanju. Od vsakega igralca dobiš 3000) in kazenskih kartic (Pijan v službi. Kazen 4000).
Vsak, ki je kdaj v rokah držal modro škatlo, ve, da je pravi Monopoly samo en. In edini. Dobrodošli v leto 1986, vaše otroštvo se je za hip vrnilo. Mimogrede, Bled in Bohinj sta moja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
