V spominu so mi ostale goreče bele sveče, ki jih z ustvarjanjem domačnosti obsedeni Danci prižigajo dan za dnem, ob vsem mogočih priložnostih, ker verjamejo, da njihov žar prinaša pozitivno energijo. Glede na to, kako dobro jim gre, so jih očitno prižgali dovolj. Še bolj pa so mi v spominu ostale zastave in zastavice. Sprehajal sem se po tistih ulicah in štel. Dosledno. Ni je bilo hiše, pred katero ne bi stal visok bel drog, s katerega je plapolal rdeč trakec z belim križem. Izvedel sem, da Danci tako srčno radi obešajo zastave, da so jih pri tem morali malce omejiti, saj se je vsak dan zdel prazničen. Zato so izobešanje klasičnih zastav v neposvečenih dneh prepovedali, zastavo v obliki nagajivo plapolajočega trakca pa so dovolili. Čista prava velika zastava vse dni ponosno plapola na mestni hiši v prestolnici. A le podnevi. Ko se stemni, jo snamejo. Ker če zastava plapola ponoči, plapola za hudiča, pravijo.
V juniju, mesecu, ki je za slovensko osamosvojitev tako zelo pomemben, veliko razmišljam prav o zastavah. Tudi o presenečenosti prijatelja iz Izraela, države, ki je sicer te dni res ne bi navajal kot vzor zdravih nacionalnih čustev. Slovenijo je obiskal že večkrat in medtem ugotovil, da večina Slovencev, s katerimi se je pogovarjal, ni znala našteti pravilnega vrstnega reda barv na slovenski zastavi ali pa je o tem morala močno potuhtati. Za nekoga iz države, kjer zastave visijo na vsakem koraku, nacionalne simbole pa lahko vidiš celo na jogurtih in krekerjih, sila čudna situacija. Zlasti ker se tudi sam ob praznikih pogosto obleče v belo in modro, tako kot nešteti njegovi sonarodnjaki. Gre za nacionalno samopotrjevanje in opominjanje na pomembnost nekega naroda? Zagotovo. Večno anksioznost, zapakirano v ekstremno domoljubje? Morda.
Tudi zastav lahko na neki točki postane preveč. S svojimi zastavami in nacionalnimi simboli so obsedeni tudi Švedi, najbolj elegantno pa svoje svečane rdeče-bele barve izobesijo Avstrijci na dunajskem Opernem plesu, najbolj avstrijskem od vseh dogodkov. In potem so tukaj še Hrvati s svojo šahovnico. Pa mi? Kot zmeraj nekje v dilemi. Slovenci nosimo svojo domovino v srcu, ni dvoma. Sicer ne bi tako užaljeno odreagirali, ko kak tujec o nas reče kaj slabega. Pa vendar so zastave pri nas večinoma le del mestne praznične infrastrukture. Visijo na drogovih in mostovih, mi pa živimo mimo njih. Toliko novih hiš in ulic je nastalo v zadnjih mesecih in letih, pa skoraj nobena pred hišo nima droga. Slovenci domovino ljubimo zelo potiho, kritiziramo pa zelo na glas. In zadnje mesece je hrup tako gost, da ljubezen težko pronica. Za ponosen dvig zastave pač potrebuješ še kaj več kot prelepo naravo in delovne ljudi. Ko nekoga ljubiš, ga ljubiš z napakami vred. Na neumnost, nestrpnost, sovražnost in oportunizem pa si težko ponosen. In zagotovo tudi tisti presneti drog postavi lažje nekdo, ki zasluži trikrat več od tebe.