Dan (moje) zmage: Najdi, kar ljubiš, in pusti, da te ubije

Vsak nov dan se začne kakšna vojna, in če ste uporabnik družbenih omrežij, se lahko prepirate, žalite, ponižujete in frustrirate do nezavesti. Če delujete bolje, ko ste polni strahu, jeze in negotovosti, se lahko vsako minuto dneva frustrirate s koronavirusom in z ukrepi, povezanimi z njim. Sam sem pristal na točki, ki sem bil od neprestanega občutka žalosti, razočaranja in jeze, krepko podkurjene z dnevnopolitičnim dogajanjem, le še utrujen. Najbrž že depresiven, le da mi tega nihče ni diagnosticiral.

Meseci dela z domačega kavča, občutek nemoči, ko sredi sveta v razsulu vendarle poskušaš preživeti, ne znoreti, ter vsakodnevna doza negativnih novic so se sešteli in na koncu bi lahko le še apatično ležal, spal in basal vase vse, kar bi mi prišlo pod roke, v upanju, da bo praznina v meni manj odmevala. Kar se ni zgodilo. Le še širila se je in, z mano vred, postajala vse večja in večja, tesnoba je dobivala vedno več prostora za razraščanje. Ko je duša vneta, vsaka nova praska boli še bolj. Treba je bilo nekaj narediti.

Nekaj tednov pogovora s seboj je pripeljalo do spoznanja, da, ne glede na to, kako zelo se živciram in razjedam, sveta z domačega kavča ne morem spremeniti. Lahko pa poskušam spremeniti sebe. Na nek način. Odločil sem se čas, ki ga je prinesla korona, izkoristiti za spopad s svojim starim demonom. Sladkorjem. Vem, banalno, a del mene naivno verjame v učinek domin. Če se znebiš ene slabe razvade, se morda znebiš še druge, posledično se počutiš bolj energično, samozavestno, močno in morda ti na koncu res uspe komu odtrgati glavo ali narediti nekaj velikega, kar bo pomagalo spremeniti svet ali vsaj lastno konfekcijsko številko na bolje. Mi še kar uspeva. Skupaj s sladkorjem, za katerega sem nekoč rekel, da ga zagotovo dajejo v heroin, sem iz prehrane vrgel še ogljikove hidrate in se naučil peči sladice brez moke in sladkorja, ki zame trenutno pomenijo metadonsko terapijo. Doslej sem v skoraj treh mesecih izgubil dvanajst kilogramov. Še kakšnih osem, pa bom prvič po desetletjih na ciljni teži. Kar bo zame svojevrsten dan zmage. Vse skupaj mi je nekako uspelo popolnoma brez gibanja, kar mi je, glede na to, da sem po naravi lončnica, zelo všeč. Jaz pri fitnesu ali med hojo po bregu navzgor že ne nameravam umreti.

Obstaja povezava med hujšanjem, pandemijo in vsakodnevnim slovenskim ideološkim sranjem? Najbrž ne. A občutek nemoči je, ko ti uspe v življenju spremeniti vsaj nekaj, blažji in vdih nekoliko lažji. Nek hedonist je nekoč dejal: najdi nekaj, kar ljubiš, in pusti, da te ubije. Svet je trenutno dovolj strupen, da samouničevanja niti ne potrebujete. Lahko pa najdete kakšnega demona in ga poskušate po najboljših močeh zadaviti. Ena zmaga bo morda pripeljala do druge in morda iz vsega skupaj še kaj velikega nastane. Kjer je volja, tam je pot. Vedno je luč na koncu tunela. Upanje umre zadnje. V ljudeh je vedno nekaj dobrega, pravijo. Ne vem ... nekaj ti pač morajo povedati.