Dolgoletni, nedavno upokojeni osnovnošolski ravnatelj Dušan Merc, znan in cenjen kot eden redkih, če ne celo zadnjih javnih in glasnih, pa tudi zdravo tradicionalističnih zagovornikov zdrave pameti med šolniki, je te dni v televizijski oddaji verbalno napadel žensko, ki se je z zdaj že odmevno peticijo “za posodobitev šolstva” katapultirala iz anonimnosti med poznavalce slovenskega šolskega sistema. Zadeva je bila zelo zgovorna: šlo je dobesedno za spopad med pedagogiko stare šole in prevratništvom, ki ga propagirajo vedno bolj glasni in podjetni nezadovoljneži ter wannabe revolucionarji — beri: starši šoloobveznih otrok.
“Mi poslušamo vse”
O tem sem pisal že pred štirimi tedni. Toda moram priznati, da sem problem podcenjeval. Peticijo Društva Svet staršev sem takrat dojel kot samo še en primerek fenomena helikopterskega starševanja. To seveda ni nič novega, niti ekskluzivno slovenskega. Pri nas je izvirno kvečjemu to, da emancipirani starši v svojem zavzemanju za “otroku prijazno šolo” grejo — in tudi pridejo — veliko dlje, kot bi normalen človek pričakoval od neke interesne civilnodružbene skupine. Že takrat mi je namreč padlo v oči, da je nacionalna televizija omenjeno peticijo v večernih poročilih tistega dne izobesila kot velepomembno nosilno, prvo novico. Zakaj? Ali je predsednica DSS tako dobro skonektana na TV Slovenija? Po mojem ne gre za to. Gre za medijski senzacionalizem, ki streže ponarodelemu prepričanju o preobremenjenosti otrok in staršem, ki da morajo biti aktivno udeleženi pri vsaki najmanjši domači nalogi in šolski obveznosti svojega razploda.
Ta pedagoški in psihološki populizem pa seveda ni omejen samo na medije. Podlegel mu je tudi minister za šolstvo Jernej Pikalo, ki je dotično peticionistko Natašo Šram povabil na razgovor — in to obrazložil z argumentom, da “mi poslušamo vse”.
22.000 podpisov
Seveda. Še posebej radi pa populistični politiki poslušajo tiste, ki jim v nekaj tednih uspe zbrati ne več ne manj kot 22.000 podpisov! Ker to znajo ljudje ceniti. Bolj že kot strokovnjake. V oddaji Argument na Planet TV, kjer sta se v nadaljevanju soočila tudi Merc in Šramova, je psiholog Kristijan Musek Lešnik, član vladnega strokovnega sveta za izobraževanje, namreč rekel, da je “šokiran” nad pozornostjo, ki jo je MIZŠ namenilo peticiji, če jo primerja z (ne)upoštevanjem dosedanjih pobud Zveze aktivov svetov staršev, združenja ravnateljev, učiteljev, tudi staršev.
La zakaj se človek temu čudi? Gospa Šram pa je po drugi strani namreč sama rekla takole, citiram: “Zdaj se je zelo veliko upoštevalo strokovnjake, akademike, emm, stroko, a ne, tlele smo pa dejansko mi prvi, ki smo v temu predoru, da se sliši tudi starše in tudi otroke.”
Kako se zoperstaviti populizmu
Musek Lešnik in predvsem Merc sta kot strokovnjaka žrtvi novih časov. Stara šola je passé. Znanje in kompetence so passé. Meritornost in izkušnje tudi. V imenu svobode govora in pluralizma mnenj ali celo resnic ima dandanes vsak laik pravico do enakopravne debate o zapletenih vprašanjih, na katera so doslej odgovarjali kvalificirani strokovnjaki. Ampak ali je ta debata res enakopravna? Seveda ni. Strokovnjak ne bo nikoli zbral 22.000 podpisov, če se bo kaj pametnega spomnil in predlagal ministru. Zbral jih bo in jih je že kvečjemu nekdo, ki o zadevi nima pojma in ki si s številom podpisov kupuje legitimnost, ker druge valute pač ne premore. Zato potem pride s peticijo na (javno) televizijo kot glavna novica in k hvaležnemu, pozornemu, do populističnih pobud odprtemu ministru v avdienco.
Da bi bilo vse skupaj še bolj tragično, pa niti ne vemo dobro, kako bi se temu populizmu uprli in mu porezali krila. Dušan Merc je namreč v oddaji dokazal, da z zgroženostjo, ogorčenjem, prezirom, posmehom ne dosežeš nič. Nataši Šram je rekel, da je “nekompetentna”, da bi bila taka šola, kot si jo predstavlja, “katastrofa”, da je njena peticija “napad na intelektualno Slovenijo” in da ona sama ni tako rekoč nič drugega kot “sindrom Vodiške Johance”.
Zato me ne skrbi toliko, kaj bo s slovensko šolo. Te zadeve se premikajo počasi — tako na boljše kot na slabše, zato brez panike. Bolj me skrbi, kako se sploh zoperstaviti populizmu.
