Marko Crnkovič
Ko se je Juan Gerardo Guaidó Márquez 23. januarja oklical za začasnega predsednika Venezuele, sem malo za šalo, malo zares pripomnil, da bo to imelo usodne posledice tudi za Slovenijo. In res. Venezuela je namreč že dolgo ena od referenčnih in nevralgičnih točk razklanosti slovenske politike - zagotovo pa je najbolj oddaljena, da ne rečem celo irelevantna v svoji goli načelnosti. V tem smislu so sedanje dileme v zvezi s slovenskim priznanjem legitimnosti samooklicanemu začasnemu venezuelskemu predsedniku precej namišljene in bolj naša notranjepolitična zadeva kot zunanjepolitična.
Venezuelski bavbav
Zanimivo in zgovorno je, da so predlog zunanjega ministra Cerarja, da Slovenija prizna Guaidója, podprle opozicijske stranke, ne pa tudi sama vladna koalicija. To je seveda razumljivo. Četudi je bil za zdaj še uradni predsednik Maduro izvoljen kao legitimno, je zanje simbol nedemokratične in nekompetentne oblasti. Toda če ne bi bil Maduro v očeh slovenske opozicije simbol ekonomsko in politično sesutega modela socializma, se za venezuelski problem ne bi niti zmenili. Še več! Maduro je pri slovenski desnici kompromitiran in osovražen ne toliko zato, ker si želijo demokratične pravičnosti in kapitalističnega blagostanja za vse ljudi na svetu - tudi na drugi strani planeta, ki nas sicer prav nič ne briga -, temveč zato, ker je Venezuela pod Madurom zanje namišljeni bavbav. Venezuela je zanje politična, socialna, ekonomska antiutopija, kakršna bi lahko postala Slovenija po zaslugi vladnih strank. Venezuela je zanje švicarski vojaški nož, ki ga lahko kadarkoli potegneš iz Janševega buzerantenpajtla in ga zabodeš v mehko tkivo leve koalicije - zlasti seveda v njihov pridruženi satelit socialistične Levice.
Fani venezuelskega režima?
Pokojni Hugo Chávez in njegov naslednik Nicolás Maduro imata v Sloveniji res precej zaveznikov, če že ne občudovalcev. Verjetno jih več kot samo Violeta Tomić in Miha Kordiš, ki sta se pustila povabiti na brezplačen promocijski popotovanje, pa mednarodni opazovalec venezuelskih volitev Grega Ciglar, ki se je tudi vrnil navdušen, ter dežurna estradnica in konferansjejka levice Lara Jankovič, ki je posnela album revolucionarnih pesmi in ga posvetila komu drugemu kot "večnemu vrhovnemu poveljniku bolivarske revolucije Hugu Chávezu Friasu".
Treba pa je seveda povedati, da so slovenske simpatije do Bolivarske republike in njene dosedanje oblasti zunaj stranke Levica - morda pa tudi v njej - niso popolnoma odkritosrčne. Izvirajo namreč bolj iz kljubovanja domači desnici kot pa iz mednarodnopolitične ozaveščenosti in so v tem smislu pač ena od metod zaustavljanja desnice.
Levi pusiji
Premosorazmerno s smešnostjo in brezpredmetnostjo apokaliptičnega primerjanja slovenske prihodnosti z venezuelsko sedanjostjo so slovenske simpatije nekoliko potihnile - dokler ni zgodil Guaidó.
Tako je v torek, dan po Cerarjevi napovedi priznanja začasnega predsednika, poslanec Levice Matej T. Vatovec na vlado naslovil "pobudo", naj "ne prizna Juana Guaidója kot začasnega predsednika Bolivarske republike Venezuele", "se zavzame za demokratično in miroljubno rešitev spora" in "obsodi intervencionizem in vmešavanje drugih držav v notranje zadeve suverene države".
Pri tem ni zanemarljivo Vatovčevo argumentiranje s polpreteklimi primeri ameriškega intervencionizma v Latinski Ameriki, pa tudi s katalonskim primerom, pri katerem je Slovenija pod pretvezo "nevmešavanja v notranje zadeve suverene države" nedavno "obrnila hrbet demokratičnim procesom in stopila na stran (španske) policijske države in represij".
To je načeloma res. Ampak res samo načeloma. Bizarno je gledati današnje revolucionarje, ki nasprotujejo revolucijam. Kam je šlo njihovo simpatiziranje z zatiranimi in prikrajšanimi, ki je bilo desetletja in desetletja ena največjih moralnih primerjalnih prednosti levičarjev? Gledati današnje leve pusije, bolj legalistične od legalistov, ki se sklicujejo na nedotakljivost kao legitimno izvoljene oblasti - pa čeprav samo zato, ker jim gresta Trump in SDS na živce -, je vsaj tako bizarno kot gledati kravatarje diplomacije, ki se glede (ne)vmešavanja obračajo po vetru interesov.
