SNG Sramota: Jubilejno gledališče cesarja Simonitija

28.11.2021 02:25

Hočemo res novo Dramo, ne samo obnovo!

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Miran Žlebnik

Nisem prepričan, da je normalno, da je zaradi protestnega odstopa ravnatelja SNG Drama Ljubljana Igorja Samoborja ne samo v kulturniških krogih nastalo takšno razburjenje.

Tega si ne znam razložiti drugače, kot da gre aktualni minister za kulturo Simoniti vsem na živce. Vsem pa tudi pride prav še kak dodatni argument za zgražanje nad aktualno vlado.

Samoborjev odstop ne bo spremenil nič. Zapuščen in zanemarjen teater se lahko podre na enega ali na drugega ravnatelja. Toda v nobenem primeru za to ne bo kriv ravnatelj, temveč minister za kulturo. Predvsem ta, ki na televiziji samega sebe omenja v tretji osebi. Pa še kak njegov predhodnik zraven.

Podeželski teater

Drama je res sramota. Pa ne sramota v smislu talnega grafita, ki ga je ta teden nekdo namalal pred vhodom. Ni sramota to, da minister Simoniti spet nekaj komplicira okrog obnove. Ni sramota to, da se je Samobor iz protesta čutil dolžnega samoukiniti.

Drama je sramota zato, ker je ta neugledna, sto deset let stara bajta, zgrajena kot malomesten Kaiser Franz Joseph-Jubiläumstheater - podeželska že ob nastanku, danes pa še tem bolj -, osrednje slovensko nacionalno gledališče.

Drama je sramota zato, ker v resnici zgleda kot neimpozanten, samo vogalovarstvenikom všečen historično lokalni miniteater. Simbolična sramota, ki priča o slovenskem kulturnopolitičnem provincializmu in pripadajoči skromnosti.

Izgovori, izgovori, izgovori …

Če sem prav razumel ministra Simonitija v sredinih Odmevih - ko je njegova tretjeosebna gnada po dveh dneh končno blagovolila pred kamere s konkretnimi izjavami -, je problem zdaj v tem, da se mu obstoječi projekt prenove, razširitve, prizidave Drame zdi finančno in projektantsko vprašljiv.

Minister ni bil prepričljiv. Že od časov gradnje samo lučaj oddaljenega Cankarjevega doma vemo, da je na tem območju Ljubljane problematična podtalnica. Vemo pa tudi, da Cankarjev dom sega čez dvajset metrov v globino - in da vse okoliške zgradbe še vedno stojijo. Že več kot štirideset let.

Zdaj pa je naenkrat problem ta mala Drama, ki bi jo tudi radi poglobili. Zato ministra skrbi, da se ne bi kaj podrlo. Izgovori, izgovori, izgovori …

Pa še potuha mesta

V ozadju namišljenega, aktualistično političnega, kulturnopolitičnega konflikta med Simonitijem in Samoborjem je večji in globlji problem. Problem, da v Sloveniji praktično ni več velikih investicij v kulturno infrastrukturo. Vsaj ne v novo infrastrukturo. Kar jih je še investicij, je samo obnavljanje obstoječe, dotrajane infrastrukture ali dodeljevanje kulturne namembnosti ob renoviranju dotrajanega in/ali propadajočega.

In če smo že tu in pri tem, naj še opozorim, da je situacija posebej skrb zbujajoča prav v Ljubljani. Kulturna prednost glavnega mesta je obenem tudi kulturni problem glavnega mesta. Podjetnost MOL je samo potuha in izgovor za nepodjetnost ministrstva za kulturo kot nosilca nacionalne kulture, ki se je slučajno znašla v glavnem mestu.

Mesto se pač znajde, kot se znajde. Če so po naključju sredstva ali morda to famozno zasebno-javno partnerstvo, pri katerem kdo zavoha kak dobiček in diskont, potem pač dobimo fancy Cukrarno ali (v prihodnosti) Rog. Po možnosti kaj lepega in dobrega za likovno umetnost ali kaj podobno konceptualnega in gentrificirano alternativnega. Teatra pa ne. Ljubljanska kulturna ponudba je zaradi te mestno-državne dvojnosti že tako ali tako infrastrukturno iz tira in bo še bolj.

Gobezdanje in obljube

A karkoli že bo Janković morda še zrihtal, pa smo lahko prepričani, da v nobenem primeru ne bo zgradil novega nacionalnega teatra. In le zakaj bi ga? Nov nacionalni teater bi moral zgraditi Simoniti. Ali že kak minister in ministrica pred njim.

Ljubljana in Slovenija potrebujeta novo nacionalno gledališče. Moderen, ampak klasičen teater, ne večnamensko dvorano - ne pa da flikajo te stare provincialne lope brez volumna in nanje dozidavajo monstruozne karbunklje, kot se je nekoč posrečeno izrazil nekompetentni arhitekturni kritik princ Charles.

Glavni razlog za to kulturno-investicijsko anemičnost je imperativ novokomponirane slovenske javne varčnosti in skromnosti. Še posebno kulturne skromnosti. Vsi imajo polna patetična usta kulture. Ampak da bi zgradil nov nacionalni teater - ali bog ne daj, po skoraj 40 letih gobezdanja in obljub nacionalno knjižnico -, to pa seveda niti slučajno.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta