Španski teniški genij Carlos Alcaraz: Prijazni "uničevalec" pri mreži

Saša Britovšek Saša Britovšek
02.07.2023 03:00

Carlos Alcaraz je bil prvi najstnik, ki je postal številka ena svetovnega tenisa v zgodovini. S sedemnajstimi je osvojil prvi Grand Slam, kar je dve leti prej, kot je to leta 2005 uspelo Rafaelu Nadalu.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Novi tenški genij Carlos Alcaraz
Profimedia

Kdo je mladenič širokega nasmeha, hitrih nog in še hitrejših rok, preudarnih udarcev, ne previsok, ne prenizek ... skratka popoln za o​svajanje teniškega sveta. Popoln tudi zato, ker sta vsaj dve generaciji njegovih prednikov trdo garali na teniških igriščih na jugovzhodu Španije, da se danes njegova pot lažje tlakuje z zlatom.

Začelo naj bi se že sto let nazaj, v kraju El Palmar v španski regiji Murcia, nekaj sto kilometrov nižje od Valencije. Tam je bilo ustanovljeno lovsko društvo, namenjeno priviligiranim izbrancem, ki so si krajšali čas s streljanjem na golobe. Zato lokalci klubu, ki je skozi desetletja prerasel v zasebni teniški klub, še vedno rečejo Tiro de Pichón (Strel golobov). Danes ima klub trinajst teniških igrišč, štiri igrišča za padel (vse bolj popularen šport z loparji), bazen, telovadnico, košarkarsko in nogometno igrišče. Tam se je nekoč dedek Carlos Alcaraz naučil igrati tenis, s časom postal pomemben član kluba in ga pomagal oblikovati v sodoben športni klub, kakršen je danes. Njegova strast do tenisa se je prenesla na Alcarazovega očeta, prav tako Carlosa, ki je že kot najstnik začel uresničevati sanje s tekmovanji na visoki ravni v Španiji. Sredstev za resni poklicno kariero ni imel, a je postal teniški trener in pomagal voditi klub. Iz takšnega gnezda je kot tretja generacija vzletel Carlos Alcaraz - ali Carlitos, kot mu pravijo domači.

Dvajseti rojstni dan na teniškem igrišču v Madridu
Profimedia

Otrok svetoval odraslim

Ko je imel deček tri leta, je prvič vzel v roke teniški lopar - verjetno še pošteno prevelik za njegovo otroško dlan. A nekaj je bilo v igri, da ga je pritegnila, morda očetov zgled, ki je tenis obvladal. Morda je takrat že okusil iskro tekmovalnosti, ki ga še danes odlikuje, da vztraja in ne popušča. Že pri štirih, petih letih je bil - tako priče, na katere se obračajo španski mediji -, spektakularen.

Tesen prijatelj družine Alfredo Sarria, ki skupaj s Alcarazom starejšim vodi teniško dejavnost v Tiro de Pichón, se tako spominja, da je bil nad njim navdušen že, ko ga je pri štirih letih videl vihteti lopar. "Navdušen sem bil nad njegovim potencialom. Ta bo postal prvak, lahko rečeš, ko vidiš nekoga igrati kot mulca, ampak ... kolikokrat v to res verjameš? Pri Carlitosu ni bilo dvoma." Omenil je še dogodek, v katerem je prepoznal dečkovo strat: "Spomnim se, da sem prišel v klub in iskal njegovega očeta, a zagledal sem Carlitosa, ki je ob ograji igrišča številka tri spremljal igro med njegovimi starimi starši. Komentiral je njuno igro, opozarjal na napake, svetoval, kako servirati."

Podobno izkušnjo s štiriletnim dečkom ima tudi njegov trener v mladosti, Kiko Navarro, ko je med igro opazoval očeta in sina. Že takrat je videl, da je Carlitos neverjeten. "Ne bom se hvalil in rekel, da sem vedel, da bo nekoč številka ena na svetu, vendar sem bil prepričan, da gre za res dobrega in samosvojega igralca," danes legendarni Navarro pojasnjuje španskim časopisom.

Z lanskim zmagoslavjem na turnirju za Grand Slam v New Yorku je Alcaraz postal najmlajši teniški igralec, ki je postal številka ena na svetu. Kljub pritisku, da je zato bil prvi nosilec na Roland Garrosu, Alcaraz menda v Parizu vseh štirinajst dni ni izgubil nasmeha. Rekli so mu kar "prijazni uničevalec, čigar volja do zmage je neizprosna".

"Ko sem bil mlajši, sem bil popolnoma drugačna oseba. Verjetno nisem tako užival v tenisu kot zdaj."
Profimedia

Ukročeni temperament

Pa ni bilo vedno tako. Menda je bil dečkov temperament precej ... zloglasen, pravijo. V jezi je metal loparje, planil v jok in po porazih ni hotel zapustiti igrišča. Kadar je šlo za tenis, se je sicer nedolžen deček vesele narave spremenil v zagrizenega "uničevalca", ki ni maral izgubljati. Tako se Navarro še vedno spominja, kako ga je po izgubljeni tekmi moral nekaj časa pustiti pri miru, da se je zjokal, ko sta potovala po svetu in obiskovala mladinske turnirje. Ne le solze, tudi jeza je bila njegova šibka točka. Menda je zlomil veliko loparjev. Njegova tekmovalnost pa ga je čustveno prevzela tudi pri drugih igrah, padelu, kartah, namiznih igrah. Morda pa je ta neizprosna tekmovalnost ključ, da nekoč postaneš najboljši na svetu?

Danes je drugačen, celo sam velikokrat omeni, kako pomembno je tekmovati z nasmehom na obrazu. Če slučajno v žaru bitke njegov nasmeh izgine z obraza, je to zato, ker se ga polasti nervoza. Sicer pa poznavalci pravijo, da je njegovo vedenje na igrišču nenavadno za igralca, ki tako zavzeto tekmuje. Pred časom se je na tiskovni konferenci v Rimu z nasmehom spominjal svojih starih navad: "Ko sem bil mlajši, sem bil popolnoma drugačna oseba. Verjetno nisem tako užival, kot uživam zdaj. Bil sem jezen, metal sem lopar in se veliko pritoževal, kadar mi ni šlo najbolje. Bilo je drugače. Začel sem se umirjati, nadzorovati svoja čustva. Začel sem preprosto uživati na igrišču." Ko je v Rimu Alcaraz doživel enega najhujših porazov v zgodovini, saj je izgubil proti 135. na svetovni lestvici Fabianu Marozsanu, je bil njegov odziv osupljiv. Na tiskovni konferenci je vneto odgovarjal na vprašanja z nasmehom na obrazu in hvalil svojega madžarskega nasprotnika. A ko je nekoč besnel ob porazih, to ni trajalo dolgo, kmalu se je spet široko smejal.

V objemu s svojim idolom Rafaelom Nadalom
Profimedia

Danes igra tako, kot je pri trinajstih

Mladeničeva dinamična in celo ustvarjalna igra, ustavljanje nasprotnika z neskončnim nizom padajočih udarcev in nenehnim namenom švigniti naprej do mreže je le nekaj razlogov za njegov uspeh. Tisti, ki ga poznajo od nekdaj, pravijo, da je tako igral tudi pri trinajstih letih.

Raznolikost Alcarazove igre je očitno posledica njegovega prvega trenerja, njegovega očeta, ki ga je izuril tudi v tem, kako mora zveneti popolni udarec z loparjem. Vodja njihovega teniškega kampa je sicer povedal, da vse igralce na akademiji tega naučijo na enak način. Razlika med Alcarazom in številnimi njegovimi vrstniki je bila njegova pripravljenost, da vse, kar se nauči, uporabi tudi na tekmah. Zato je tudi pri osmih letih na svojega nasprotnika polovico tekme prežal pri mreži.

Zdi se, da je največje bogastvo ambicioznega teniškega igralca, da se je rodil staršem, ki so igro nekoč igrali na najvišji ravni. Tudi sodobniki Casper Ruud, Stefanos Tsitsipas, Sebastian Korda, Taylor Fritz in Ben Shelton so potomci nekdanjih profesionalcev. Vsi so imeli že zelo zgodaj v rokah lopar in skoraj neomejen dostop do znanja oziroma do nekoga, ki je izvrstno vedel, kako igrati.

Usvajanje veščin, ki jih zahteva profesionalni tenis, je specifičen, dolgotrajen in drag proces, izpopolnjevanje pa se mora začeti že v tako mladih letih, kot se je začelo pri Alcarazu. Gre za premišljeno in predano odločitev - ali se družina zavestno odloči, da bo majhnega otroka izpostavila tenisu, ali pa otrok ne igra, vsaj ne resno.

Pri Alcarazovih mama nikoli ni bila najbolj navdušena nad tem, da bi Carlos postal teniški igralec, kaj šele profesionalec. Javnosti je že velikokrat zaupala, da je bila vedno, ko ga je zagledala z loparjem v rokah, v skrbeh. Še več, s sinom menda ni hotela veliko govoriti o tenisu, a s časom se je morala sprijazniti, da ima pred seboj šampiona.

Leta 2018 je takrat petnajstletnik prišel pod okrilje Juan Carlosa Ferrera, nekdanjega španskega profesionalnega teniškega igralca, ki so mu v tekmovalnih letih rekli El Mosquito - bil je hiter in nepredvidljiv, glede na ime tudi nadležen za nasprotnika. Danes kot trener Carlosa Alcaraza meni, da je mladenič neustavljiv. Celo njega preseneča, da svoje cilje uresničuje tako bliskovito. "Želi postati številka ena in jaz bom dal vse od sebe, da mu bom pri tem lahko pomagal," je o simpatičnemu Carlitosu, v katerem mnogi vidijo naslednika Rafaela Nadala, povedal njegov trener. Igralec sam pa tovrstnih primerjav ne mara: "Želim biti znan kot Carlos Alcaraz​ in ne kot nekdo, ki je šel po stopinjah nekoga drugega, četudi fantastičnega Rafe Nadala, ki je bil vedno moj idol."

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta