Spomin na Ivico Osima: Mister milimeter, ki ga še Real ni premaknil niti za milimeter

Star sem bil nekaj manj kot dvanajst let, živel sem v Sarajevu, obiskoval peti razred osnovne šole in treniral nogomet pri pionirski ekipi nogometnega kluba Sarajevo. Rad sem imel nogomet, kot ga imajo radi skoraj vsi fantje. In imel sem svoje idole, kot jih imajo verjetno predstavniki vseh generacij. Mojemu je bilo ime Ivica Osim (ki je bil rojen 6. maja 1945). Takrat je igral za sarajevski Željezničar. Poleg sličic v športnem albumu sem imel tudi zvezek, v katerega sem na okoli dvajsetih straneh nalepil izrezane intervjuje in članke, v katerih je bil Osim glavni junak.

Potem pa se je zgodilo, da so me skupaj s še nekaj dečki izbrali, da smo med tekmo, mestnim derbijem med nogometnima kluboma Željezničar in Sarajevo, za igriščem pobirali žoge. Nosil sem dres Sarajeva, navijal pa sem izključno za dolgonogega in plavolasega nogometaša (zato se ga je prijel vzdevek Švabo), od katerega smo jaz in občinstvo v vsakem trenutku, ko mu je kdo podal žogo, pričakovali čarovnijo. Izid tekme je bil 1:1, jaz pa sem sramežljivo, s kančkom treme oziroma skorajda strahu stopil v kopalnico, kjer so se po tekmi prhali igralci. Čakal sem na Ivico Osima.

Pojavil se je v coklih, okoli pasu je imel ogrnjeno brisačo, jaz pa sem stopil k njemu. Podal sem mu roko in tiho rekel: "Čestitam."

Ta beseda se mi je zdela najbolj primerna. Pogledal me je s svoje višine, se nagnil k meni, sprejel mojo roko in me poljubil na čelo: "Hvala, sine."

Hej, to je meni osebno rekel Ivica Osim! Mislim, da so mi v tistem trenutku zrasla krila in kilometrsko pot od stadiona Koševo, prizorišče tega zame zgodovinskega dogodka, sem dobesedno preletel. Svojim prijateljem sem namreč hotel čim prej povedati, da sem srečal svojega idola.

Umetnik v kopačkah

Kako leto pozneje je moj najljubši učitelj Nusret Voloder, zagrizeni navijač Željezničarja, med eno od učnih ur, namesto da bi nam predaval o katerem od pisateljev in pesnikov, pripovedoval - si lahko predstavljate! - o Ivici Osimu. In je med drugim dejal, da vsi mislijo, da je Osim le maestralni dribler, kar vsekakor je, toda zelo malo ljudi ve, da je Osim tudi tehnik in žongler, kakršnih ni veliko. Osim, nam je pravil Nusret, je lahko vzdolž celega igrišča žongliral z nogometno žogo.

Veliko, veliko let pozneje sem Ivico Osima, ki je bil tedaj trener graškega nogometnega kluba Sturm, med najinim prvim uradnim intervjujem vprašal: "Ivica, ali je res, kar nam je pravil moj učitelj Nusret Voloder?"

"Joj, pusti to, le koga to še zanima!?" mi je odgovoril na osimovski način.

Ko rečem na osimovski način, s tem mislim, da ta človek ni maral tako imenovanih velikih besed in tudi patetike ne. Svoje misli in ideje je izražal s preprostimi besedami in stavki. Na pohvale in slavospeve se je odzival z ezopovskimi izjavami in ironijo. Bolj je bil človek dejanj kot besed. O tem pričajo številne anekdote, ki se jih spomnim in s katerimi je mogoče kolikor toliko osvetliti lik Ivice Osima.

Predvsem je bil veliki igralec, o čigar igri, ko je še aktivno igral nogomet, pričajo na primer naslov Osim - Partizan 0:2. Ali pa vzdevek Mister milimeter, ki se ga je prijel, ker je znal nasprotnika preigrati na prostoru, velikem kot robček, ter čista desetka, ki jo je dobil na tekmi Jugoslavija - Francija. In na koncu je tukaj še ocena njegovega trenerja Vlatka Konjevoda, ki je dejal: "Poznal in gledal sem igro nogometašev, kot sta Pele in Beckenbauer, toda nobeden od njih ni imel Osimove genialnosti in domišljije."

Blesteča trenerska kariera

Potem ko je obesil kopačke na klin, je zgradil še blestečo trenersko kariero. Marijan Bloudek, nekoliko mlajši nogometni igralec in trener, mi je povedal, da se je v Sarajevu na novi elitni šoli za trenerje znašel skupaj z Bajevićem, Hadžiabdićem in celo vrsto drugih znanih imen, ki so pozneje kot trenerji dosegli odlične rezultate. Tudi med predavatelji so bili sami znani ljudje: Ivan Toplak, Branko Elsner, Miljan Milanić ... "Bili smo predani študentje. In poskušali smo se čim več naučiti. Na koncu, ko smo oddali svojo zaključno nalogo, mislim, da je bila tema taktika ali nekaj podobnega, smo se zbrali v predavalnici. Med svojimi sklepnimi govori so nas profesorji vse pohvalili. Toda eno nalogo so še posebej omenili in jo javno razglasili za najboljšo. To je bila naloga Ivice Osima," se je spominjal Bloudek.

Že med prvim angažmajem je Osim dokazal, kar je zanj dejal legendarni splitski športni komentator Zdravko Reić: "Bil je trener prihodnosti, v nogomet je vnesel tisto, kar bo dvajset let pozneje postala praksa ... Bil je izvirni vizionar!"

Med tem prvim trenerskim angažmajem pri sarajevskem Željezničarju, svojem najljubšem klubu, v katerem je tudi odrasel, je prišel do tiste dramatične tekme v polfinalu tedanjega evropskega pokala Uefa proti madžarskemu Videotonu. V gosteh so izgubili 0:1, na povratni tekmi Grbavici pa so do 86. minute vodili z 2:0 ... in bili z eno nogo že v finalu. Odlično so igrali in tudi rezultat je bil odličen, potem pa se je v tisti usodni minuti pojavil nasprotni igralec Šuhraj, zabil gol in z rezultatom 1:2 Videotonu - zaradi pravila doseženega zadetka v gosteh, ki ne velja več - zagotovil uvrstitev v finale proti madridskem Realu. Mislim, da je molk, ki je tedaj zavladal na Grbavici, Osimu v glavi "odzvanjal" do konca življenja ...

Potem se je Osim znašel v vlogi trenerja jugoslovanske nogometne reprezentance, ki se je prebila do četrtfinala in tekme proti reprezentanci Argentine, ki jo je vodil veliki Diego Maradona. Jugoslaviji je ostalo samo deset igralcev. Refik Šabanadžović, branilec, ki je kril starega lisjaka Maradono, ki je znal briljantno igrati in tudi "glumiti", je bil izključen. Tudi tedaj so imeli Jugoslovani več priložnosti za strel in tudi igrali so bolje, vendar so na koncu sledile enajstmetrovke in spet so tako nesrečno izgubili ...To so bili hudi udarci za Ivico Osima in kdo ve, morda so prispevali k možganski kapi, po kateri se je komajda prebudil in dolgo okreval; tedaj je bil trener japonske reprezentance. O tem, kako zelo so ga na Japonskem cenili in imeli radi, priča dejstvo, da je tam izšla knjiga z njegovimi izjavami, podobna knjigi izrekov kakega slavnega modreca.

Toni, kakšno neumno vprašanje!

V obdobju, ko je bil trener graškega Sturma (razglašen je bil za najboljšega trenerja v zgodovini tega kluba, in to povsem upravičeno, saj se je z ekipo, ki je v tedanjih evropskih razmerah veljala za provincialno, prebil do lige prvakov in zmage proti slavnemu Manchester Unitedu), je pogosto prihajal v Maribor. Tukaj je živel njegov prijatelj in učitelj Ivan Toplak. Tudi sam sem pogosto kot "kurir" obiskoval že precej bolnega Toplaka, da sem organiziral njuna srečanja.

Ko se je z Japonske vrnil v Gradec, sem ga obiskal. Posledice možganske kapi so bile očitne. Imel je zvito roko, težko je hodil in nekoliko počasneje govoril. Ko sva tako sedela, sem v nekem trenutku izjavil nekaj res neprimernega: "Ivica, kakšni so tvoji načrti?"

"Eh, jebemti, Toni, kakšno neumno vprašanje. Jaz se borim za to, da bi preživel, ti pa me sprašuješ, kakšni so moji načrti." Čeprav je preživel ... in imel ravno še dovolj moči in znanja, da je iz slepe ulice rešil bosansko-hercegovsko reprezentanco.

Potem je zaradi vsem znane politične situacije v BiH grozila nevarnost, da državo izključijo iz Uefe, zato je bila ustanovljena Komisija za normalizacijo, katere predsednik je bil prav Ivica. Na vprašanje novinarjev, kakšno je stanje v Nogometni zvezi BiH, je odgovoril: "No, stanje ni normalno; če bi bilo normalno, ne bi ustanovili Komisije za normalizacijo."

Pa naj avtobus dosega zadetke!

Omenil sem "osimovske anekdote". Ena od njih je tudi naslednja. Sturm je postal šampionska ekipa, njegov kontroverzni predsednik Hannes Kartnig pa se je rad hvalil in nastopal v medijih. "Ko sem le lahko, sem novinarjem dejal: tukaj imate predsednika, vprašajte njega. On je imel to rad. Enkrat sva nastopila skupaj in je on začel hvaliti novi, moderni avtobus, ki so ga kupili za klub. Hvalil ga je in kar ni nehal. Potem je mene novinar vprašal, kaj jaz mislim o tem, in sem mu odgovoril: Super, naj ta avtobus postavi na položaj 'centerforja', pa naj on odigra tekmo."

Bil sem priča, ko so ga vabili za trenerja v klub Sporting iz Lizbone, mu ponujali veliko denarja, on pa je ponudbo zavrnil z besedami: "Eh, zdaj me vabijo, ko mi gre. Kje pa so bili, ko mi kot trenerju ni šlo najbolje ..."

Znana je tudi anekdota, za katero mi je Robert Prosinečki nekoč dejal, da ne razume trenerja, ki zavrne znameniti Real iz Madrida. Kajti vsak trener bi moral sanjati o tem, da bi treniral Real. Osim mi je povedal, kaj se je zares zgodilo v tej zgodbi o Realu: "V Murski Soboti smo igrali prijateljsko tekmo, ko mi je pristopil neki menedžer in mi rekel: 'Osim, Real je zainteresiran zate.' Nekoliko grobo sem mu odvrnil: 'Ma, jebo te Real Madrid, ne zanima me.' Kaj bi pravzaprav lahko jaz počel v Realu, v tej slačilnici, polni nogometnih zvezd? Česa bi jih lahko jaz naučil zvezdnike in kako!? Resnično me ta klub ni nikdar zanimal ..."