Spomine na pisatelja Cirila Kosmača je z nami delila njegova vnukinja Nina: "Srečno, čečica šemucula!"

"Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit. Nič ga ni skalilo: niti temni oblaki, ki so se večkrat pripodili na obzorje mojega spomina, niti zamolkli udarci, ki so udarjali ob tenko steno mojega srca. Svetlobe ni brez sence, ne pravega veselja brez prejšnje bridkosti," v romanu Pomladni dan piše pisatelj Ciril Kosmač. Letos je leto obletnic, mineva 110 let od njegovega rojstva in 40 let od smrti. Pisatelj, ki nam je med drugimi deli zapustil Balado o trobenti in oblaku ter Tantadruja, je na papir prelival v glavnem življenja malih primorskih ljudi.

Rodil se je 28. septembra 1910 na Slapu ob Idrijci. Ker je sodeloval v organizaciji TIGR, je bil kot eden prvih Slovencev aretiran, vendar so ga leta 1931 na tržaškem procesu oprostili zaradi mladoletnosti. Prebegnil je v Ljubljano, kjer je sodeloval pri različnih organizacijah in časopisih. Nato je odšel v tujino. V Franciji je bil kot štipendist francoskega zunanjega ministrstva, v Parizu pa je delal na jugoslovanskem veleposlaništvu. Leta 1942 se je preselil v London, kjer je delal za radio BBC in pripravljal slovenske oddaje. Kasneje med vojno se je pridružil partizanom, po vojni pa je bil urednik Slovenskega poročevalca (odstavljen je bil leta 1946 pod obtožbo, da je britanski vohun), Tovariša in dramaturg pri Triglav filmu. Potem se je iz Ljubljane preselil v Portorož in se kot svobodni književnik posvetil literarnemu ustvarjanju in prevajanju.

Scenarist prvega slovenskega filma

V začetku svojega literarnega delovanja v tridesetih letih 20. stoletja je bil skupaj z Vorancem, Kranjcem in Ingoličem eden vodilnih socialnih realistov pri nas, kasneje pa ni ostal znotraj omejitev socialnega realizma, ampak je v svoje delo vnašal elemente modernejše proze. Najraje je pisal o rodnih krajih, o stiskah in upanju, o sebi in ljudeh okoli sebe, o ljubezni do domačega kraja in o raznarodovalnih pritiskih tujcev, o dobrih, malih čudakih z velikimi srci, o drobnih srečah ter velikih nesrečah. Bil je oster kritik družbenih razmer in zagovornik pravic žensk in otrok, v več svojih delih je opozarjal na neusmiljeno, kruto, vendar v tedanjih časih samoumevno pravo, po katerem nezakonska mati ni imela nobenih pravic.

Zapisal se je tudi v filmsko zgodovino kot avtor scenarija za prvi slovenski zvočni celovečerni film Na svoji zemlji, ki je nastal po njegovi noveli Očka Orel. V Štigličevi epopeji o narodnoosvobodilnem boju so nastopili naturščiki in slovenski gledališki igralci v svojih prvih filmskih vlogah (Lojze Potokar, Franc Presetnik, Mileva Zakrajšek, Štefka Drolc, Miro Kopač, Avgusta Danilova, Majda Potokar, Boris Sešek, Stane Sever in drugi). Premiera filma je bila 21. novembra 1948 v kinu Union v Ljubljani, naslednje leto pa se je film kot prvi slovenski oziroma jugoslovanski film predstavil v tekmovalnem programu filmskega festivala v Cannesu.

Za scenarij Na svoji zemlji je Kosmač leta 1949 dobil Prešernovo nagrado, leta 1965 je dobil Župančičevo nagrado, v letih 1968-1972 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, 1972. leta je bil izvoljen za predsednika Zveze književnikov Jugoslavije. Leta 1974 je dobil nagrado Avnoj za pisateljsko delo, leta 1980 pa ni dočakal podelitve Prešernove nagrade za življenjsko delo, umrl je deset dni prej, 28. januarja 1980. Pokopan je v Ročah nad Slapom ob Idrijci.

Čarobni vrt v Portorožu

To vemo o njem kot pisatelju, manj znan je Ciril Kosmač osebno, saj se nikoli ni rad izpostavljal. Svoje spomine na Cirila Kosmača nam je zaupala njegova vnukinja Nina. Čeprav še ni bila stara niti šest let, ko je umrl, ima na "okata", kot je klicala dedka, on pa njo "čečica", kot majhni deklici pravijo na Tolminskem, in na svoje zgodnje otroštvo, ki ga je večinoma preživljala pri njem v Portorožu, še vedno žive spomine. Ti niso zbledeli niti v kasnejših desetletjih, čeprav je Nina še kot otrok s starši odšla v svet. Od takrat ni nehala potovati, šele zadnja leta se je ustalila v Sloveniji, v Bohinjski Beli in Ljubljani. Očitno je po dedku podedovala tudi talent za pisanje, lani je izšel njen romaneskni prvenec Utvare, že prej je objavila tudi nekaj kratkih zgodb v španščini.

"Kaj naj povem o svojem dedku? To, da je bil, je in bo vedno ostal zame moj oka, kot smo ga vsi klicali, jaz pa njegova čečica šemucula, kot me je vedno klical on. Ko sva z mamo živeli z njim, je življenje potekalo v miru in po nenapisanem redu. Bil je odličen dedek in je vpleten v vse moje spomine zgodnjega otroštva. On, čarobni vrt v Portorožu, Buki, njegov divji pes, izleti in vsakodnevna rutina življenja z njim v stari hiši in na vrtu … Vse te neskončne spomine hranim v srcu.

Zjutraj, po mojem zajtrku in njegovi kavi, sva se navadno skupaj odpeljala po 'izobrazbo', na pošto, kjer je imel predal in kamor je dobival tudi časopis. Nato sva se odpeljala na Beli Križ k mesarju Sergiu, za katerega mi je vedno rekel, da je 'fini fant'. Potem pa sva šla v trgovino po ostala živila in nazaj domov. Razen pozimi in ob slabem vremenu smo bili večji del dneva na vrtu. Vrt sem oboževala. Oka je delal na vrtu, oblečen v delovni pajac. Sam je pridelal vso zelenjavo. Zame je v zgornjem delu vrta posadil gozdne jagode in vsak dan sva hodila gledat, ali je kakšna nova dozorela.

Na vrtu je bila poleg hiše tudi vinska klet s skrivnostnim, z bršljanom poraslim zidom, katerega me je bilo kar malo strah. Poleg kleti so bile strme stopnice, po katerih se je po bližnjici prišlo do mojih jagod in po katerih nisem smela sama, ker so bile prestrme.

Njegova kuhinja je bila zanimiva. V kotu klopi so vedno ležale knjige. Pri njem sem odkrila rdečo Maovo knjigo, ki se mi je zdela čudna, ker je bila plastificirana. Povedal mi je, da je Mao kitajski voditelj, ki plava po Rumeni reki zato, da njegov narod vidi, da je pri zdravju in močeh. Zelo se smejal ob pripovedovanju in potem vsem komentiral o najinem pogovoru, ker sem hotela vedeti, po kateri reki plava Tito.

Solata za posladek

Na koncu kuhinjske mize je visela slika z obešenim petelinom, ki me je odbijala. Rad se je smejal z menoj in mi hkrati razlagal o stvareh in besedah, ki so bile pretežke za otroka moje starosti. Oka je dobro kuhal in iz vsake malenkosti je naredil neke vrste obred. Meso, malo krompirja, odlične juhe, ratatuj (kot pravi ljubitelj Francije) in baje tudi odlične vampe, ki jih jaz nikoli nisem marala. Za posladek in konec pa je vedno pripravil solato. 'Pri nas jemo solato na koncu kot Francozi,' je govoril. Sladic ni ne pekel ne kupoval. Vedno smo imeli hlebec tolminskega sira in po kosilu me je vzel v naročje, mi rezal kose sira in hrušk in mi s hudomušnim nasmehom vedno znova zabičeval, da ne smem nikoli povedati nobenemu kmetovalcu, kako so hruške in sir dobra kombinacija, ker bodo sicer vse sami pojedli in ne bodo prodali nič.

Pred vhodom hiše so bili posajeni grmi vrtnic. Kasneje sem izvedela, da jih je posadil on, in sicer za vse pomembne datume. Za teto in mojega očeta, ko sta se poročila in odšla, zame in za sestrično pa ob najinem rojstvu. Kupil mi je kanglico in mi, triletnemu otroku, razlagal o Malem princu, medtem ko sem zalivala vrtnice pred hišo.

Divji Buki je bil strah in trepet vseh nenadnih obiskovalcev, zame pa je bil najbolj pohlevna žival na svetu. Za menoj je capljal, v gobcu mi je nosil kanglico in spomnim se, da sem mu velikokrat tlačila roke v gobec in smrček, jahala sem na njem in ga vlekla za rep. Nikoli mi ni nič naredil, a nekoč je šavsnil mojo sestrično, ki se ga je bala. Ogromni srednjedlaki nemški ovčar je rad pomeril hlače nesrečnim obiskovalcem in spravljal oka v obup, saj je imel zaradi njega kar nekaj sporov in je moral plačati veliko odškodnin zaradi ljubljenega psa. Kadar je žival koga ugriznila, je tarnal, da je ubogi pes pač nor kot mi, navadno pa je govoril, da je Buki njegov edini prijatelj. Spomnim se, da sem bila užaljena in sem ga vprašala, kako da je Buki njegov prijatelj, kaj pa sem vendarle jaz, saj naj bi bila tudi jaz njegova prijateljica. Odgovoril mi je, da sem jaz pač njegova čečica šemucula, on pa moj oka oziroma nežni starček, kot je oklical samega sebe.

Najraje ob sredah ali pa sobotah smo se vozili v Gamboce po vino, jajca in kruh. Ob sredah je namreč gamboška nona, stara mama, pekla pravi kmečki kruh.

Tudi plaval je rad. Kadar ni bilo obiskov, smo se vedno kopali poleg skladišča soli v Portorožu. Vedno se je potrudil, da je naredil petsto zamahov. Kadar pa smo imeli goste, smo se hodili kopat na Bernardin. Takrat oka navadno ni bilo z nami. Rekel je, da se mu ne ljubi, da ima dovolj sonca, v resnici pa je pripravljal svoje mesne dobrote in omake s francoskimi začimbami za vso družino in/ali goste ter nas pričakal s kosilom ali večerjo pod lipo na vrtu ali pa v kuhinji. Z dvignjenimi obrvmi, prekrižanimi nogami in cigareto v ustih. Sam in v tišini. Nekaj časa je vedno trajalo, da je spregovoril in se razgovoril.

Bil je oseba, ki me je seznanila s tem, kaj je vojna. Govoril je, da je edino, o čemer se da poleg vremena vedno pogovarjati, o človeštvu in o državljanski vojni.

Po kosilu so se odrasli pogovarjali ali pa so igrali tarok. Oka in moja mama sta se vedno borila za častno drugo mesto pri kartanju, ker je bil moj oče v taroku menda nepremagljiv.

Premalo časa sva imela

Ciril Kosmač je imel vse vrste glasbe rad in se je pritoževal, da edini v družini nima posluha. Pesem, ki je zaključevala vsa druženja z njim in je bila njegova najljubša, je bila takrat Parlami d'amore Mariu. Tako da poznam njeno besedilo, odkar vem zase. Vedno, ko jo slišim, se spomnim nanj.

Njegova literatura ni vplivala name, saj ga ne morem gledati nepristransko. To je bil moj oka. Imam popolnoma drugačen pristop do literature, jezika in zgodbe. Verjetno bi bilo drugače, če bi živel dalj časa, saj sem gotova, da se najini poti nikoli ne bi ločili. Najino zadnje srečanje je bilo v Sau Paulu. Preden je vstopil v dvigalo in se poslovil, sem imela preroški občutek žalosti in prave groze, sluteč, da ga poslednjič vidim. Tudi on mi je s solznimi očmi pomahal iz dvigala in rekel: 'Srečno, čečica šemucula!'

Zagotovo bi dajala prednost slovenskemu jeziku kot on in ne le slovenskemu narodu, kar naju druži. Prepričana sem, da bi me veliko lahko naučil, pa tudi vem, da bi mu znala odgnati in omiliti osamljenost. Premalo časa sva imela.

Za konec pa naj pripomnim, da tako, kot so okovi štirje norci hodili vsak po svoji dolini v njegovem romanu Tantadruj, tudi mi, njegovi potomci, hodimo skozi življenje vsak po svoji dolini."