Mineva 38 let od zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Igre so trajale od 8. do 19. februarja 1984, tekmovališča so bila na Bjelašnici, Jahorini, Trebeviću in v dvorani Zetra. V spominu so ostale tudi zaradi izjemnega dosežka Jureta Franka - 14. februarja je osvojil srebrno veleslalomsko kolajno, prvo za jugoslovansko smučanje na tovrstnih tekmovanjih, s podvigom pa je tako močno obnorel gledalce, da so ti vzklikali: "Volimo Jureka više od bureka."
Da so tekme alpskega smučanja v Sarajevu potekale domala brezhibno, so imeli veliko zaslug prizadevni člani SK Branik iz Maribora, med njimi tudi bratje Rečnik, Drago, Andrej in Zvonko, iz kraja Reka ob vznožju Pohorja, ki so, skupaj s sotekmovalci iz SK Branik, Danilom Vidmajerjem, Srečkom Jesenškom in Vladom Teražem, kar 35 dni preživeli v Sarajevu, zvečine na Bjelašnici, kjer so bile proge za alpske discipline. Boljšega sogovornika o nekaterih manj znanih, a pomembnih in zanimivih dogodkih v zvezi z olimpijskimi igrami v Sarajevu in na Bjelašnici, kot je Andrej Rečnik, si ne bi mogli želeti.
"Pri pripravi prog za tekme za zlato lisico sem sodeloval že kot tekmovalec. Spomnim se, da je tedanji trener Filip Gartner meni, Urošu Mencingerju in Igorju Popenku naročil, naj pomagamo pohorskim kmetom pri urejanju smučarske proge. S smučmi smo jim dostavljali različno orodje, material in še kaj, kar so potrebovali, tudi malico smo jim dostavljali. Skladišče je bilo v uti na vrhu vzpenjače. Predstavljajte si, da bi Pohorec, ki je bil v škornjih, šel peš v uto po material iz ciljne arene na vrh Pohorja in nazaj! To bi trajalo dve, morda celo tri ure, mi pa smo delo na smučeh opravili v nekaj minutah. Za zahvalo smo dobili enolončnico, po tekmovanju pa znamenito sadno kupo v hotelu Bellevue. Takrat sta se nam pridružila še moja brata, najstarejši Drago in srednji Zvonko, ki sta usmerjala delo pohorskih kmetov pri pripravi prog za tekmovanje. Vsak dan so se zbrali pri naši domačiji na Reki, od koder so se z dvema kombijema odpeljali na Pohorje," razloži Andrej Rečnik, ki se je vsake tekme za zlato lisico zelo veselil. "Še posebej v letih, ko smo mladi smučarji SK Branik pred vsako otvoritvijo tekmovanja nosili table z napisi držav, udeleženk tekmovanja. Vsak je hotel nositi tablo z napisom ZDA ali Jugoslavija. Bili smo zelo ponosni, da smo bili del tekmovanja za svetovni pokal, trudili smo se, da smo bili tudi opazni, da bi pri prijateljih vzbudili zavist. Nagrada za to ni bila zgolj malica, ampak vloga predvozačev na tekmovanju," ponosno pove.
35 peklenskih dni
Do leta 1984 si je Andrej Rečnik pridobil že veliko izkušenj s pripravo prog za tekmovanja, povabilo, da bo sodeloval pri pripravi prog za olimpijske igre v Sarajevu, pa ga je vendarle presenetilo. "Organizatorjem iger nas je predlagal Dušan Senčar, saj je vedel, da imamo veliko izkušenj s pripravo prog na največjih tekmovanjih. V Sarajevo so ob meni odpotovali še brata Drago in Zvonko, Srečko Jesenšek, Danilo Vidmajer in Vlado Teraž. Naša naloga je bila priprava prog za smuk in veleslalom," se spomni Andrej.
Brez Rečnikov ne bi šlo in brez bureka tudi ne
"V Sarajevu smo preživeli 35 peklenskih dni. Delo v hudem mrazu je bilo tudi naporno, bivali smo v nekem neuglednem, a na srečo ogrevanem domu na Bjelašnici, ni bilo omar, spali smo na majavih nadstropnih posteljah, hrana je bila enolična - burek zjutraj, burek opoldne, burek zvečer. Bili smo kot v kakem internatu, odrezani od sveta. Sarajeva sploh ne bi videli, če nas trikrat s seboj ne bi vzeli ljubljanski televizijci, tretjič, ko je Jure Franko osvojil srebrno kolajno v veleslalomu."
Dan veselja in dan žalovanja
Ta tretji obisk glavnega mesta BiH je Andreju tudi najbolj ostal v spominu. "Po osvojeni kolajni so bili lokali v središču mesta polni, povsod je bilo veselo razpoloženje, povsod se je govorilo le o olimpijskih igrah in Juretu. Vstopili smo v eno od restavracij, bilo je bučno, na kitaro je brenkal in pel Andrej Šifrer. Bil je krasen večer, tudi pogostili so nas. Razpoloženje je bilo na vrhuncu, ko sta se pred restavracijo ustavili policijski marici, in že čez nekaj trenutkov sem se s še nekaj drugimi znašel v ležečem položaju na podu ene od maric. Nisem vedel, kaj se dogaja, kaj sem naredil takega, da so me strpali v kareto. 'Dan žalovanja je,' je siknil eden od policajev. 'Umrl je Jurij Andropov, eden vodilnih ruskih politikov,' je še dodal.
Po nekaj minutah pregovarjanj in prepričevanj sem se skupaj z drugimi, ki jih je doletelo enako, po posredovanju, ne vem koga, lahko vrnil v restavracijo in si oddahnil," neljubi dogodek opiše Rečnik, ki se je drugi dan spomnil, da ima v Sarajevu lokal nekdanji nogometaš velenjskega Rudarja Džemaludin Šerbo, s katerim sta se poznala z nogometnih igrišč. "Lokal je imel na Ilidži, odpravili smo se k njemu. Kar zaklenil je lokal in privoščili smo si štajersko čago, na Bjelašnico pa smo se vrnili s taksiji."
Domov po črničevec in klobase
Prva sarajevska olimpijska tekma v alpskem smučanju je bil smuk. "Progo smo pripravili odlično, vodja tekmovanja, švicarski častnik Peter Baumgartner, sicer velik gospod, a izjemno strog, nas je pohvalil. V hudem mrazu, tudi snežilo je vmes, smo delali od jutra do večera, še sreča, da smučišče ni bilo razsvetljeno, sicer bi verjetno delali tudi ponoči. Tudi domačini so nam pomagali, nekateri so delali bolj malo; ko smo se peljali s sedežnico, smo opazili, da je bilo veliko lopat po vsej progi zapičenih v sneg, delavcev pa nikjer," razloži sogovornik, ki se tudi spomni trenutka, ko je imel vsega vrh glave. "To je bilo že v prvih dneh bivanja na Bjelašnici, ko mi je postalo jasno, kakšen pekel nas čaka. Hotel sem domov, a sta me brata pregovorila. Z Danilom Volmajerjem sva neki večer sedla na vlak in odpotovala domov, se natovorila z desetimi litri črničevca in dvajsetimi kilogrami klobas, zvečer pa spet sedla na vlak in drugo jutro sva bila spet na Bjelašnici. Sotrpini so naju bili zelo veseli."
Tri vozovnice, šest potnikov
Mariborska šestčlanska odprava je po končanih igrah upala, da bo zaradi dobro opravljenega dela pohvaljena. A tega ni dočakala ne od Smučarske zveze Jugoslavije, ne od organizacijskega odbora iger. "Smo pa dobili nekaj denarja, in to v dveh obrokih. Prvega že v Sarajevu, bil je tako skromen, da je zadoščal za malo boljšo večerjo, drugi obrok plačila, prav tako skromnega, pa, ko smo že bili doma," pove Rečnik. "Tolažil sem se z mislijo, da nismo šli v Sarajevo, da bi zaslužili, ampak pomagali prirediteljem iger."
Prvak ostal brez olimpijskega Innsbrucka
Leta 1976 je bil Andrej Rečnik kandidat za nastop na olimpijskih igrah v Innsbrucku. "Tisto leto sem bil državni prvak v smuku, naše smukače sem premagoval tudi na tekmah v tujini. Reprezentanco za nastop v Innsbrucku so izbirali v Beogradu. Zvedel sem, da so bili razgovori zelo vroči, tudi prepirov, kdo naj bo v reprezentanci in kdo ne, naj ne bi manjkalo. Ne vem, ali se je komu zgodila krivica, meni se je. Pri glasovanju predstavnikov republik, kdo bo tekmoval za Jugoslavijo v olimpijskem smuku, nisem bil izbran. Ta odločitev me je močno potrla, smučal sem še morda tri leta, nato odšel k vojakom, po vrnitvi leta 1980 pa sem smuči obesil na klin in zaigral nogomet za NK Maribor."
Rečnik se spomni še ene zanimivosti. "Igre so se končale v nedeljo, mi smo bili na vrsti za vrnitev v Slovenijo šele dva dni pozneje. Vozovnic nismo imeli, režiser Stane Škodlar, ki je bil na čelu TV-ekipe, nam je dal tri vozovnice, rekoč, naj se znajdemo. Na postajo smo pridirjali zadnji trenutek, vlak je že speljal, skočil sem nanj in potegnil ročno zavoro, kajti preostala peterica je bila z vso prtljago še na peronu. 'Cug' se je ustavil, nastala je zmeda, s prstom so kazali name, češ da sem potegnil zavoro, prišla je tudi policija, zanikal sem obtožbe za kolobocijo, in ker mi ničesar niso mogli dokazati, smo se izmazali. Ker smo imeli samo tri vozovnice, smo med vožnjo večkrat prelisičili sprevodnika, da preostalih treh ne bi spodil z vlaka. Do Zidanega Mosta smo po vlaku hodili gor in dol, spremljali gibanje sprevodnika, vozovnica je potovala iz roke v roko in srečno smo pripotovali domov."
Dan pred smukaško tekmo je bila mariborska šesterica zadovoljna z opravljenim delom na progi. "Neki možakar iz organizacijskega odbora nam je na vrhu proge dejal, da se bo spustil po njej in videl, ali je proga dobro pripravljena. Dejal je še, naj ga počakamo na vrhu proge. Nato se je spustil po njej. Po nekaj sekundah sem se spustil za njim. Na cilju je bil kakšno sekundo ali dve pred menoj, začudeno me je pogledal, češ, od kod pa si se vzel, če si bil malo prej na vrhu proge. Ni mu bilo jasno, kako to, da sem bil tako hiter kot on. In veste, kdo je bil možakar? Sloviti Bernhard Russi. Drugi dan je pristopil k meni in mi dejal, da je zvedel, kdo sem, in da se ne čudi, da sem bil tako hiter."
Sesuta postelja in kraja zastavic
Rečnik se spomni še dveh pripetljajev. "Ko sem se na Bjelašnici zjutraj zbujal, sem vselej poležaval nekaj minut, neko jutro pa, ne vem, kaj me je pičilo, sem se hitro skobacal iz postelje in se napotil proti vratom. Ko je zagrmelo ... Postelja nad menoj, v kateri je spal Danilo Vidmajer, se je zrušila na mojo, žeblji pa so se zarili v moj zglavnik. Imel sem veliko srečo, Danilo tudi, saj jo je odnesel brez prask," pojasni.
"Nekega dne sem opazil, da je bilo vsak dan manj zastavic z oznako olimpijskih iger in maskoto Vučko. Nekaj rezervnih smo imeli, a so hitro pošle. Sumili smo, da jih kradejo policaji. Podjetje Sarajka iz Sarajeva je moralo na hitrico zašiti nove zastavice, a glej ga hudiča, odprtina na njih je imela premajhen premer, tako da zastavic ni bilo mogoče povezniti na palico. Kupili smo objemke in za silo rešili zadevo, odvečne zastavice pa smo za vsak primer skrili pod postelje."