Učna ura z legendami priprave proge za Zlato lisico: Beljaki so bili še zadnje upanje za sneg, a Mayr ni prinesel jajc

Dobili smo se v bifeju ob bencinski črpalki v Radvanju. Andrej Rečnik je pred tem razkril, da je to priljubljeno zbirališče njegovih fantov, ko se odpravljajo na Pohorje, tudi njegov priljubljeni bife z jutranjo kavo. Tam naj bi v dneh, ki so sledili, spet opravili ključne sestanke pred delom na progi za Zlato lisico. Razpletlo se je drugače in svetovnega pokala za dekleta še tretje leto zapored ne bo v Mariboru.

Za mizo v kotu so že sedeli Dušan Žižek - Dule, Bojan Zorjan, Ferdo Žnuderl in Aleksander Podlogar - Sanda. Vsi s stažem prek 35 let dela na progi. Trije že v penziji, le Sanda je še v službi. Za mizo med druženjem poleg Andreja Rečnika, ki je samo "prišel mimo", popišem še Mirana Visočnika, svežega penzionista. "A kaj, ko zasebniki nikoli ne moremo v penzion. Tako še zmeraj pomagam v našem računovodskem podjetju," razloži Visočnik.

Tudi on bi ta konec tedna imel jubilejno številko prisotnosti na progi za Zlato lisico, "če se ne bi sprl z legendarnim Dušanom Senčarjem, ko je ta Lisico selil s fiske v dolino. On je rekel, da gor na Pohorje ne more spraviti dovolj ljudi, doli v areni pa se bo ljudi trlo. Meni je bilo pomembno, da pripravimo tekme na tradicionalnem smučišču in na primerni višini. Nisva se ujela, pa sem šel. Vmes sem še nekajkrat pomagal, denimo, ko je Wenzlova blokirala tekmo. Sedaj sem nazaj, imam več časa. Še zmeraj bi lahko sedel v VIP-šotoru in gledal gor, kako se fantje mučijo. Brezveze. Na koncu je Rečnik rekel, da potrebuje vsakega, ki je priden in tudi nekaj zna. Tako sem spet tukaj."

Bo, ne bo ...

Pa smo pri vprašanju, ki se ob Zlati lisici postavlja nenehno - jo bo zaradi toplega vremena sploh še mogoče organizirati na stadionu pod Pohorjem? To vprašanje sem zbranim zastavil, ko je bil snežni kontrolor Markus Mayr še na poti v Maribor. Odgovor: "Imate s seboj komplet kurjih jajc, da bomo naredili potrebno količino snega?" Jajc očitno ni imel s seboj Mayr, ki je ugotovil, da na progi ni dovolj snega in da tudi vreme za naslednje dni mariborskim prirediteljem ni naklonjeno. Zato je tretjič zapovrstjo Pohorju prižgal rdečo luč.

"Zmeraj upamo na najboljše, mi smo bili pripravljeni," optimizem ne zapušča Ferda Žnuderla. Odločilne spremembe niso prinesli niti najsodobnejši snežni topovi z daljinskim krmiljenjem niti hladilnica vode in tudi tovarna umetnega snega, ki stoji v ciljni areni, ne. Potrebne so bolj korenite spremembe. No, zdržati bi bilo treba samo še to izvedbo Zlate lisice, prihodnje leto bo pripravljen načrt B s startom na Habakuku in s ciljem na Trikotni jasi. Kako naši sogovorniki ocenjujejo novost?

"Dobre in slabe strani tega se bodo še pokazale. Najprej bo poleti treba s proge pobrati kamenje pa izruvati štore. In prestaviti kanalizacijo. Telekom bo moral izkopati telekomunikacijske kable. Pripeljati bo treba vodo, elektriko, vse na novo. Obstoječa infrastruktura ne more ostati v zemlji. Vsaj na enem delu proge bo treba tudi posekati še več gozda, saj je nova trasa še sedaj preozka. Bo pa proga razgibana. To je rešitev tudi za rekreativne smučarje, ki bodo dobili širšo progo v dolino, medtem ko bodo upravljavci poslej zasneževali le na delu smučišča, ne pa tudi predela pod sedežnico. Rešitev je na splošno dobra, teren je super, ustreza tudi, ker visi. Na progah za svetovni pokal je treba kdaj narediti umetne valove, da je teren bolj razgiban."

Evo, v manj kot petih minutah so sogovorniki našteli praktično vse, kar Zlati lisici prinaša plan B. Pa še to so rekli, da bi ga bilo mogoče uporabiti že za aktualno, 58. Zlato lisico. Da bi šlo tudi na ozkih predelih, samo dodatne mreže bi napeljali. Da je homologacija, ki je organizatorji nimajo, pri vsem še najmanjši problem.

V dobrem in slabem

Petintrideset let staža za pripravo proge za Zlato lisico je dolga doba. Prinaša izkušnje in hkrati pušča posledice. Bolečine v križu, kolenih, sklepih. Slabo vreme ima vse hujše učinke na njihova telesa. Pa nič ne kaže, da bi jih lahko kmalu kdo zamenjal. "Mi smo tu zaradi Andreja, zaradi Pohorcev. Dnevnica? Vsako leto imam po tednu dni na terenu denarnico prazno, zmeraj sem v minusu. Ko pridejo bunde, jih je treba kupiti. Moramo biti člani ASK Branik, kjer plačujemo članarino. Nekoč smo imeli nekaj popusta pri nakupu vozovnic, nič več. Če ne bi bili z dušami pri Zlati lisici, če ne bi bilo dobre volje, če se ne bi šalili med seboj, tudi kdaj koga zbodli, če ne bi pekli navadnih klobas na ognju nad Trikotno jaso ..., potem nas zagotovo ne bi bilo tu. Ta umetna, parjena sodobna hrana nas nikoli ne bi prepričala," je odločen Ferdo.

Ostali mu pritrjujejo. "Mladih pa tako ni. Najdejo se trenerji pri Braniku, ki morajo pomagati. Mi smo vpeli v delo tudi naše otroke. A večinoma nas je še zmeraj starih 55 let in več. Pridejo poškodbe, sam sem dobil sedem šivov, ko mi je lopata priletela v nogo. Žižek me je peljal v bolnico, potem ko sem odklonil pomoč našega zdravnika ob progi. Je rekel: 'Bova kar tu zašila, samo najprej najdi kako iglo.' Sprejel nisem niti pod razno," razlaga Žnuderl. "Pa Sanda je v Kranjski Gori padel v šaht, da je imel glavo obrnjeno navzdol in se je na površini držal samo še na smučkah. Nikjer ni bilo nič označeno, lahko bi bilo sranje. Še smučke se mu niso odpele, nič. Pa je šel samo lulat," se epizode s srečnim koncem spomni Zorjan.

"Vreme zeza že od leta '64"

Na Pohorju se jim kaj podobnega ne more zgoditi, tu poznajo vsako luknjo. Ko pride klic narave, jim je domač praktično vsak grm. "Tu na Pohorju poznamo res praktično vse. Celo vemo, kje so bile lani luknje kolov za zaščitne mreže. Najti je treba samo prvo zgoraj in potem gre vsako leto ograja že avtomatsko dol ob progi," ve Dušan Žižek.

"Lepi časi. Na Trikotni jasi smo našli luknjo, v kateri je bilo dovolj zavetrja, da smo lahko v miru pekli navadne klobase. Običaj je prinesel Lesi (Milan Lesjak, op. p.), bog mu daj mir tam, kjer je sedaj. Eden je kupil kruh, drugi je prinesel ostalo. Vrezali smo palice, nataknili klobase ... in smo imeli piknik," pravi Ferdo. "Pa za poplakniti je tudi bilo, tako na velik duc," doda Sanda. "No, vse je tudi takrat še bilo v normali," vtis poskuša popraviti Ferdo.

Sedaj je torej tretje leto zapored, ko so Zlato lisico morali preseliti. "Ma, vreme nas zeza od leta 1964, ko je bila tu prva tekma. Na prste lahko preštejemo prireditve, ko je bilo snega dovolj. Takrat je bilo kar nenavadno, ko smo ob štirih popoldne že lahko šli domov. Običajno smo progo polivali čez noč, odstranjevali listje ali odmetavali novozapadli sneg. Imeli smo že tudi tekmo v dveh dneh, drugi tek je bil v ponedeljek in Katja Koren je bila druga. Deževalo je, skrivali smo se pod pohorskimi smrekami, mokri do kože. Trener je bil Stojan Puhalj, ki je imel v ekipi Alenko Dovžan, Katjo Koren, Mojco Suhadolc, Urško Hrovat, Andrejo Potisk, Špelo Pretnar. Tina Maze je takrat začela smučati, in čeprav smo v reprezentanci imeli tri prvokategornice v svetovnem pokalu, jim je na državnem prvenstvu tisto leto tu na Pohorju z zmago vsem vrezala kvinte," spomini živijo pri sogovornikih.

Nemke so vabile k "Lukeju" na mize

Tista tekma, ki je leta 1995 trajala kar dva dneva, s ciljem na poslej znova aktualni Trikotni jasi, je bila res nekaj posebnega. "Švabice so bile že v nedeljo prepričane, da tekme ne bo, in so pri Lukeju plesale po mizah ter pile črničevec. Tako so bile vražje. Pridite še vi, tu se imamo fajn, so nas vabile. Mi pa smo z lopatami v rokah stali tam pod smrekami, premočeni do jajc. Samo v ponedeljek je bilo pa izredno lepo nadaljevanje tekme, v lepem vremenu. Smučarska idila. Spet drugič, bili smo v Kranjski Gori, je prišla Mateja Svet k nam na progo prav v trenutku, ko sta Sanda in Ali zabijala dvestotke v led in utrjevala startno hiško na podlago. Prosila nas je, da start prestavimo višje, ker bo potem zmaga njena. Pohorci smo stopili skupaj, prijeli startno hišico in jo prenesli 200 metrov višje. Svetova je držala obljubo in je zmagala - najprej v veleslalomu, zatem še v slalomu. Po tekmi je prišla do nas in smo se fotografirali."

Fantje se spomnijo vojakov, ki so nekoč pomagali pripraviti tekmo. "To je bilo še v Jugoslaviji, ko je bila tekma zgoraj na Pohorju, na fiski. Takrat smo bili še mladinci. Zvonko Rečnik je še bil živ in je takrat vodil priprave na tekmo. Tudi v samostojni Sloveniji nam je eno leto pomagala Slovenska vojska, ko smo cilj pripravljali na Trikotni jasi. A so imeli zaguljenega oficirja. Mi smo jim ponujali pivo, pa ga niso smeli vzeti, ker jim je prepovedal alkohol. Eno pa bo ja pustil spiti," se pogajanja še spominjajo sogovorniki.

Krščen je tudi Mitja Dragšič

Kot smo že omenili, novincev v vrsti pripravljavcev proge ni na pretek. Skupaj jih je 54, a takih, ki so še sposobni delati na progi, je okoli 30. Tiste, ki jih sprejmejo v svojo vrsto, pa uvodoma čaka krst. Zadnji ga je leta 2016 opravil Mitja Dragšič, ko je postal vodja tekmovanja. "Tudi on je moral to prestati. Mora poznati naše običaje, moral je biti spreten. Kako gre? V svojih vrstah imamo tudi zidarje in oni so krivi, da je ob krstu treba zaribati okolico startne hiške. Leta 1988 si je tak krst zamislil Andrej Rečnik, ki je bil v tistih časih tudi zidar in malar. Naredil je lesene oble in novinci so morali sneg zaribati, potem ko smo okolico startne hiške polili z vodo. Krščence s cilja postavimo na progo kar na glavo, saj je s startne hiške zmeraj takoj velika strmina, start za dekleta pa mora biti res zelo gladek. Krščence med delom držimo za noge. S takim krstom smo pristali celo na Eurosportu," se lepih trenutkov spominjajo sogovorniki.

Nekdaj so znali stopiti skupaj tudi v trenutkih, ko je bilo brezupno. "Če kako leto na progi ni bilo dovolj snega, so nam ga pa pripeljali s tovornjaki s parkirišč višje na Pohorju. Mi pa smo ga z lopatami in transportnimi aluminijastimi kanali prenesli na progo. Pa iz gozda smo ga vlačili v šotorskih krilih. Ko si sneg basal v gozdu, je še bilo nekaj videti. Ko pa si ga posul po progi, se je kar izgubil. Eno leto so nam sneg pripeljali iz hladilnice v Bohovi. Pa je bila tekma in je bilo veselje in je bil ponos," zaključujejo sogovorniki. Danes so brez tovrstnega udarniškega dela, na Pohorju gre vse prek računalnikov, krmiljenje je daljinsko. A so tudi brez 58. Zlate lisice.