Stoletnica Kajuhovega rojstva: "Moja pesem ni le moja pesem, to je boj vseh nas"

V svojem kratkem življenju, padel je star komaj 21 let, je ustvaril le okoli sto petdeset pesmi, a številne med njimi so že skoraj ponarodele. "Samo en cvet, en češnjev cvet, dehteč in bel odlomi, moja draga!", pa "Bosa pojdiva, dekle, obsorej, bosa pojdiva prek zemlje trpeče ..." Njegove pesmi so nežne in odločne hkrati, izpovedujejo odkrito intimo in živost človeške volje. Hkrati so simbol slovenskega upora, ta sporočila ostajajo aktualna še danes. "To leto bo naše in naša bo letos pomlad, prišla bo tako, kot prišla je enkrat, a vendar drugače."

Karel Destovnik - Kajuh se je rodil 13. decembra 1922 v Šoštanju kot nezakonski otrok materi Mariji Vasle iz premožne šoštanjske meščanske družine in očetu Jožetu Destovniku iz kmečko-proletarske družine, ki ga Marijina družina sprva ni sprejemala. Naslednje leto sta se starša vendarle poročila, leta 1924 se jima je rodil še en sin.

Socialna in ljubezenska poezija

Pesniti je začel že zelo mlad, prve pesmi je objavil leta 1938, ko mu ni bilo še niti 16 let. Kot mlad literat se je skrival pod številnimi imeni, denimo Drago Jeran, Peter Kalin, Blaž Burjevestnik, Matevž Pečnik, Jernej Puntar, šele kasneje tudi Kajuhov Tonč. Objavljal je v Mladem Prekmurcu, Srednješolcu, Novom Srednješkolcu, Mladi Sloveniji, Slovenskem poročevalcu, Slovenski mladini, Sodobnosti, Naši ženi. Ko je v domačem kraju spoznal Marijo Medved, ki je postala njegova prva ljubezen, je njegova dotlej pretežno socialna poezija, za katero je navdih črpal iz okolja rojstnega mesta, dobila še ljubezensko razsežnost.

Zaradi pisanja s komunistično vsebino, ki so ga našli pri njem aprila 1940, ko je bil dijak šestega razreda celjske gimnazije, so ga s te šole za vedno izključili. Šolanje je nadaljeval v Mariboru, toda že januarja 1941 so ga pod krinko poziva na orožne vaje, dejansko pa v okviru pregona proti političnim nasprotnikom, poslali v taborišče v Međurečju pri Ivanjici v Srbiji. Tam je skupaj s še okoli tisoč Slovenci, Bosanci in Makedonci preživel štirinajst dni. Po napadu nacistične Nemčije na Jugoslavijo aprila 1941 se je Destovnik s skupino somišljenikov podal v Zasavsko hribovje, da bi se priključili odporu jugoslovanske vojske, a je bila skupina v policijski akciji razbita. Kajuh se je vrnil v Šoštanj, kjer ga je gestapo 28. aprila aretiral in odpeljal v zapore v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Po številnih zaslišanjih in mučenju so ga po nekaj tednih izpustili.

Ker Šoštanj zanj ni bil več varen, se je prebil v Ljubljano, kjer se je priključil ilegalnemu gibanju, obenem pa je sodeloval v kulturnem življenju okupiranega mesta. Ob koncu leta 1941 je v Ljubljani spoznal deset let starejšo Silvo Ponikvar, veliko ljubezen njegovega življenja. Ob njej je nastala Kajuhova najboljša in najlepša poezija, ki so jo skrivaj prepisovali in širili po Ljubljani, po drugih okupiranih ozemljih in v partizanskih enotah ter z njo vzpodbujali boj proti okupatorju.

S psevdonimom Kajuhov Tonč se je prvič podpisal leta 1942 za objavo v Naši ženi. Ta psevdonim naj bi izhajal iz domačega imena kmetije njegovih prednikov v Skornem pri Šoštanju, morda pa izhaja tudi iz besede kanjuh oziroma kanja. Veliko je nastopal tudi v živo, saj je slovel kot izvrsten recitator. Poslušalci se ga spominjajo kot zanosnega, vihravega mladeniča visoke postave, ki je izgoreval za osvobodilno idejo in si zamišljal srečno prihodnost v svobodi in je s svojimi besedami dobesedno uročil prisotne.

Decembra 1942 so v hišo, kjer sta živela s Silvo, vdrli policisti in Silvo odpeljali v zapor. Marca 1943 so jo začasno izpustili, a že konec maja znova zaprli. Noseča Silva (otroka je kasneje v zaporu izgubila) je bila večino časa zaprta v Ljubljani na Miklošičevi ulici, kjer ji je ulično okno omogočalo, da se je po dogovoru videvala s Kajuhom. Predvsem pa sta si v času obeh zaporniških obdobij veliko pisala. Ohranjenih je šestindvajset njenih in dvanajst njegovih pisem, ki so pred leti izšla v knjigi Ljubimca z Vošnjakove ulice.

Bivanje v Ljubljani je za Kajuha postalo prenevarno, zato se je avgusta leta 1943 pridružil partizanom na Dolenjskem in postal vodja kulturniške skupine Štirinajste divizije. Novembra je na Notranjskem v nakladi 38 izvodov izšla njegova prva pesniška zbirka, v kateri je zbranih sedemindvajset pesmi. Že leto predtem tiskana zbirka s pomenljivim naslovom Markacije je bila uničena v natisu v ilegalni tiskarni v Šiški. V partizanih se je Kajuh zbližal s soborko iz kulturniške skupine Marto Paulin - Brino, ki je natipkala njegove zadnje pesmi.

Pohod Štirinajste divizije

Kajuh se je izoblikoval kot najpomembnejši slovenski predstavnik partizanske lirike, katere glavni namen je bil poziv k uporu. Njegove pesmi so imele odkrito agitacijsko in mobilizacijsko vlogo in so uspešno prepletale tematiko boja z motivi ljubezni, družine in smrti. Pesmi so še vedno priljubljene zaradi svoje neposrednosti, melodičnosti, natančno izoblikovane retorične sheme in preprostosti. To prepletanje je zelo očitno v pesmih Pesem talcev, Materi padlega partizana, Pred smrtjo, vrhunec pa ta vsebinski kontrast doseže pri pesmi Bosa pojdiva, dekle, obsorej.

Štirinajsta divizija je bila v začetku januarja 1944 poslana iz Suhe krajine na Štajersko, da bi osvobodila ozemlje in pridobila nove privržence in borce. Vojaški pohod Štirinajste divizije se je zaradi nenavadno ostre zime in velike sovražnikove premoči spremenil v največjo epopejo slovenskega narodnoosvobodilnega boja. Po dnevih borb in prebojev so se borci, tudi člani kulturniške skupine Štirinajste divizije, 22. februarja na smrt utrujeni nastanili na Žlebnikovi domačiji v Zavodnju blizu Belih Vod. Med počitkom jih je presenetila nemška patrulja. Pri preboju iz hiše je pod streli omahnil tudi Karel Destovnik - Kajuh.