(INTERVJU) Skladateljica Mira Voglar: Ob spominu na Maribor nehote vidim in čutim tudi vojno. Tisto trepetanje

Vaša živahnost je osupljiva. Veselje imate ne le v očeh, tudi v glasu, celo gibanju. Ste vedno tako dobre volje?

"Mislim, da to dobiš že zelo zgodaj. Veselje, da sploh lahko živiš. Jaz sem prišla na svet skrivaj in tako skrivaj sem morala tudi nekaj časa ostati. Dali so me namreč v plačano rejo in kako bi se dojenček lahko v takih okoliščinah počutil? Za moje pojme krasno, ker je odvisen sam od sebe in v tem zadovoljen. Vsi imamo notranje vodstvo, naše notranje dobro, kot notranjo mamo. Če že tako zgodaj temu daš priložnost, da te preživlja, ne more biti slabo. Eni bi zaradi takih pogojev črtili starše … Ampak mama je bila bolj uboga kot jaz, ko so naju ločili. Pri dveh letih sem potem prišla živet k starim staršem, kjer je stanovala mama, medtem ko je oče študiral medicino v Zagrebu. Malo je še trajalo, preden smo se združili."

Maribor ima tisto samozavest

Torej ste bili vesela deklica že zelo zgodaj. In glasba vam je menda bila nekako namenjena še pred rojstvom?

"Da, to so čudovite pravljice. Pri moji mami doma so imeli godalni kvartet. Ona je igrala prvo violino, njen brat drugo violino, imeli pa so še čelista in violista. Ko jim je čelist ušel, so dali oglas, da iščejo čelista, in takrat se je javil moj oče. In iz te glasbene zgodbe in narave (ker mlada, kot sta bila, sta se lahko dobivala le zunaj, si predstavljam) sem nastala jaz. Če si tako 'iz narave' pa ne moreš biti slabe volje! In to me je reševalo že kot otroka, saj so bili vedno vsi zadovoljni v moji družbi. Kasneje z odraščanjem sem to celo malo izkoriščala, priznam. Recimo v nižji gimnaziji, da sem bila kdaj zoprna, važna."

Rodili ste se na Ravnah na Koroškem, a do dvanajstega leta ste živeli v Mariboru in njegovi okolici. Kakšne spomine na Maribor nosite skozi življenje?

"O času med vojno nič kaj lepe. Takrat ni bilo za zdržati v Mariboru. Vsak dan smo hiteli v velik predor pod Piramido, nekakšno zaklonišče, toliko je bilo bombardiranja. Vhod v tunel so včasih zasule ruševine … spomnim se, kako smo dolgo ležali na tleh, da se ne bi zadušili v dimu, preden so ruševine odstranili. Na vrtu pred našo hišo je celo padla bomba in izruvala drevo, jaz pa sem bila sama doma. Mama je ravno takrat rojevala v bolnišnici, oče pa je tam delal kot zdravnik. Vsa sreča, da je bil blizu nje, saj je tudi del bolnice, kjer je ležala mama, zadela bomba, in jo je pomagal prenesti na varno, medtem ko so drugi prenašali le novorojenčke. Tako da ob spominu na Maribor nehote vidim in čutim tudi vojno. Tisto trepetanje."

Upam, da ni le slabih spominov, da tudi kakšno lepo podobo Maribora nosite s seboj.

"Če zamižim, vidim tisto rdečo cerkev in zraven veliko ulico. Celo fotografijo imam, kako kot dve ali tri leta stara punčka s staršema hodim po tisti ulici. (Pokaže zbledelo črno-belo fotografijo ljubke deklice, ki drži za roko mamo in očeta.) Ko sem imela štiri leta, sem bila na njuni poroki, lep spomin. Prvo sestro pa sem dobila šele deset let kasneje. Vidim tudi Piramido in Kalvarijo. Park, železniško postajo in tisti lepi del mesta tam okoli, kjer smo imeli hišo z ogromnim vrtom."

Je vtisnil v vas tudi kakšne značajske lastnosti?

"Mislim, da je to, da sem malo važna, mariborsko. Ta samozavest je tisto, kar to mesto ima, in še danes jo čutim, sploh ko veselo poslušam mariborski Radio City. Televizije nimam v stanovanju, veliko poslušam tretji, drugi in prvi program Radia Slovenija, zjutraj pa obvezno Mariborčane. Rada imam ta njihov humor, prima so! Mislim, da tisti, ki niso iz Maribora, tega ne morejo razumeti, teh šal, ta smisel za humor nosim iz mojega mesta otroških dni.

Veste, tudi odločilen razlog, da sem se odločila za tale intervju, je to, da ste od mariborskega Večera. Sicer pa sem si že pred časom rekla, da je z intervjuji konec."

Rešili so jo cveki

Pri dvanajstih ste Štajersko zapustili, kaj je šlo z vami?

"Cveki! Res, v nižji gimnaziji nisem blestela. Tudi želje po pisanju nisem imela. Ko smo eno obdobje živeli pod Pohorjem v bližini Zreč pri očetovih sorodnikih, je bil tam tudi moj bratranec Dušan Voglar. On je danes priznan pisatelj in že takrat je pridno polnil zvezek s svojim pisanjem. Moj, ki mi ga je v ta namen kupila mama, je bil ves čas prazen. Nisem in nisem našla ničesar, kar bi želela zapisati. V meni je bila muzika!"

Ampak niste študirali glasbe.

"Pa tudi medicine ne, kot si je želel moj oče. Za to so bili krivi tudi omenjeni cveki, pravzaprav so me rešili. Da, tudi cveki kdaj lahko k čemu pomagajo, vidite, vsaka stvar ima svoj smisel. Moja mama je bila takoj za to, da grem na vzgojiteljsko. Meni pa je bilo še vedno hudo, saj je srce hotelo študirati glasbo. A takrat ni bilo denarja, da bi šla študirat. Treba je bilo čim prej začeti služiti, za mano so bile še štiri sestre. Resda je bil oče zdravnik, a včasih je bil to drugačen poklic. Čeprav je ogromno delal, tudi popoldanske ambulante, ni bilo denarja …"

Bolj kot kraj pa nas izklešejo odnosi. Kateri so vas?

"Da, odnose nosiš v sebi, z njimi zoriš in dozoriš. In ko se enkrat osebnostno izoblikuješ, takšen si. Saj nisi kameleon, da bi se spreminjal. Eni vplivajo bolj, drugi manj. Ni veliko ljudi, ki so mi blizu. S tistimi redkimi pa človek začuti bližino, kot da bi se rodil na isti zvezdi. Meni se je to zgodilo, ko sem prišla na vzgojiteljsko šolo. Tam je name takoj naredila močan vtis Marta Pavlin - Brina, kasneje poročena Schmidt. Bila je ena prvih slovenskih plesalk sodobnega plesa. Med vojno pa se je priključila kulturniški XIV. diviziji, ki jo je vodil Karel Destovnik - Kajuh. Njej se imamo zahvaliti, da so bile številne Kajuhove pesmi sploh zapisane, saj jih je v snegu tipkala, ko jih je narekoval. Bila je celo z njim, ko so ga ustrelili. Brina je v partizanih dobila hude ozebline in ni mogla več plesati. Skratka, bila je moja profesorica in ob njej sem začutila tiste vrste bližino, od katere se stopiš. In takemu človeku ostaneš zvest. Od leta 1949 pa vse do 2002., ko je umrla, sva bili povezani. Zadnjih devet let je živela v domu starejših v Trnovem in vsak ponedeljek sem bila pri njej. Opazovala sem njeno počasno ugašanje, a kljub temu je bilo meni krasno z njo. Če imaš človeka zares rad, tako živiš z njim ne glede na vse. Tudi z njeno družino, sploh z enim sinom in hčerko Malino, sem si bila blizu."

Kdaj ste se potem končno povezali z glasbo?

"V vrtcu in kasneje med študijem. Najprej sem delala v vrtcu v Zeleni jami, kjer sicer ni bilo klavirja, a sem otroke vodila v bližnjo telovadnico s klavirjem, tam smo lahko igrali in peli. Leto kasneje pa sem prišla v središče Ljubljane na Prešernovo - vrtec v krasni vili in bil je tudi klavir, kjer so začele nastajati moje prve pesmi za otroke. No, nekaj jih je nastalo že v vzgojiteljski šoli. Tako sem delala kot vzgojiteljica, ob tem pa študirala pedagogiko in muzikologijo."

Ni treba, da otroci vse razumejo

Delo z otro​ki je tako postajalo vaš navdih?

"Pesmi so vedno nastajale kot nekakšna naloga ali naročilo. Besedila recitacij, pravljice, pete pesmi, uganke. Okoli mene so bili otroci, jaz pa sem si zanje izmišljevala. Vse se je nekako dogajalo sproti. Recimo, ko sem morala pripraviti jesenski nastop, je nastal Kostanjček zaspanček."

Vaše pesmice za najmlajše so vsebinsko in besedno zelo bogate. So jih otroci vedno sprejeli, razumeli?

"Ni treba, da otroci vse razumejo. Veliko sem uporabljala tudi besede, ki jih najmlajši še ne poznajo. A jih sprejmejo, nekako čutijo, kaj bi ta določena beseda rada. Tako na primer 'siva rogovila' v pesmici Babica zima. Saj še ne vedo, kaj pomeni, a jo tako veselo in na glas pojejo."

Se spomnite občutkov, ko je izšla vaša prva knjiga?

"Bolj kot prve se spomnim, ko je izšla Otrok in glasba - Metodika predšolske glasbene vzgoje. Velika, debela knjiga, ki je nastajala deset let. Spomnim se je, kako je stala v izložbi Cankarjeve založbe, jaz pa sem hodila po ulici in jo gledala. V nekem obdobju je bila celo najbolj prodajana knjiga. Seveda, ko pa so jo kupovale moje učenke. In kljub temu da je bila težka, so jo z veseljem nosile s seboj."

Imate med svojimi pesmicami morda kak nedvomen hit?

"Ha! Leze, leze polžek počasi je bila res hit, če lahko temu tako rečemo. Ko sem bila v službi pri dveletnikih, je bil Polžek prava zvezda in doma so vsi mladi in stari lezli naokoli (smeh).

Hit je bila tudi zbirka Biba buba baja. Že takoj je bila natisnjena dvakrat po deset tisoč izvodov. Prodajala se je povsod, ne le v knjigarnah, ampak tudi v navadnih trgovinah, celo v veleblagovnici Nama. Imeli so jo kar v velikem košu, da so si jo ljudje vzeli na poti do blagajne. Biba buba baja je prvič izšla, mislim, da, leta 1971 in otroci so jo že na daleč prepoznali po naslovnici s čudovito ilustracijo Lidije Osterc."

Zakaj je bila ta knjiga takšna uspešnica?

"Najprej - bili so drugi časi. Vsi smo imeli smisel in veliko pozornosti za otroke. Cenili smo lepe ilustracije, čeprav sem prav ob tej knjigi velikokrat slišala, da so ilustracije preveč umetniške.

A otroci jo jih sprejeli. Pesmice pa so nastale spontano, ko so morale učenke opravljati prakso pri otrocih, starih od šest mesecev naprej. Sprva nismo vedele, kaj bi z njimi počele, potem pa so začele nastajati bibe. Kar prihajale so vame …"

V vaših zbirkah je veliko pesmic o živalih in naravi, tudi takih sezonskih: Babica zima, Mali zvonček, Kostanjček zaspanček. Vas je navdihovala narava?

"Ko sem delala v vrtcu, smo vsak dan šli z otroki ven. V Tivoli, na Šišenski hrib, tam so bili naši krasni prostorčki, grmički, potočki, ptički … Kadar si z otrokom v naravi, si mu najbolj blizu. Tam se najbolj pristno povežeta. In tako so nastajale pesmi in rime."

Kaj so vas naučili otroci?

"Da nikoli ne jemlji zares tistega, kar od tebe zahtevajo drugi. Jaz sem se vedno izkazala, tudi ko nisem delala točno tistega, kar so mi naročili (smeh). Otroci so me naučili, da je več vredno, da se imamo dobro. Nisem rada pripravljala dnevnikov, poročil o delu, a sem vseeno nekako uspešno zvozila z ravnateljico vrtca, ki je bila, mimogrede, krasna. Celo inšpektorica mi je nekoč rekla, da pri vsaki vzgojiteljici ne bi bila zadovoljna ob neredu, kot sem ga imela jaz (smeh). A tudi nered mora biti in pri meni je zelo priljubljen! Vesela sem, da sem taka."

Nekateri pravijo, da smo ustvarjalni, ko nam je dolgčas. Kaj menite vi, vas lahko navdihuje tudi dolgčas?

"Ne, tega ne poznam. V meni ves čas dela fantazija, in če je tako, ti ne more biti dolgčas. Vedno imam kakšne traparije v glavi."

Ste še vedno povezani z naravo, kaj vam pomeni?

"Vedno sem bila povezana z njo, obožujem hribe in dvakrat sem prehodila celo transverzalo. Bila sem čisto sama gori na Škrlatici, tudi na Triglavu. Včasih sem potrebovala samotne pohode, včasih takšne s prijatelji. Hribi so mi dali dopolnitev sebe. Tam imaš skupaj s hribi rad tudi sebe, ker ti je uspelo priti tako visoko.

Že kot najstnica sem se dobro počutila v naravi, z veliko gibanja. Po šoli sem sedla na kolo in se odpeljala, da bi našla kotiček, kjer sem se potem učila.

Danes je moj dom obdan z naravo, čeprav živim v stanovanjskem bloku. Z balkona gledam na igrišče vrtca, torej imam še vedno družbo najmlajših. Na drugi strani pa je Ljubljanica, kjer se rada sprehajam, in z njo čaplje."

Čaplje v Ljubljani?

"Da! Zaljubljena sem v čaplje. Ali veste, da je let čaplje nad bambusovim gozdom v budizmu meditacijska vsebina? Predstavljajte si let čaplje, če kdaj ne morete zaspati."

Starejši si, lepše je živeti

Kot utemeljiteljica glasbene vzgoje pri predšolskih otrocih radi spodbujate, naj si otroci čim več izmišljujejo. Zakaj izmišljarije?

"Zato, ker je ustvarjalnost naša naravna potreba. Ljudje potrebujemo, da se likovno, besedno, glasbeno izražamo, da ustvarjamo, torej si izmišljujemo. Otroci iz dolgčasa začnejo čivkati in največ dosežemo, če jih ne ustavimo, ampak jim omogočimo, da pojejo nerazumljive besede, izmišljarije. Če smo nanje pozorni, otrok napreduje, če ne naleti na pozitiven odnos, pa ta krasni dar zamre. Ker otrok ustvarja le, ko čuti, da lahko to komu da."

Otroci zajemajo velik del vašega življenja, a svojih niste imeli. Niste imeli želje po družini?

"Otroci so res vplivali na potek mojega življenja, čeprav nisem imela svojih. Moja mama je to zelo hitro videla, saj me je toliko stvari zanimalo in toliko vsega sem želela početi. Pri desetih letih sem dobila mlajšo sestro in potem še tri. Z njimi sem preživela velik del življenja, potem pa sem šla v službo v vrtec, kjer sem bila spet obkrožena z najmlajšimi. Tako sem nekako utišala materinsko željo in okoliščine niso dovolile, da bi otroke pogrešala, saj so bili vedno v moji bližini. Ni nujno, da moraš imeti nekaj, kar imaš rad."

Letos boste praznovali šestinosemdeseti rojstni dan. Kako se soočate z zrelimi leti?

"Vedno bolje. Starejši ko si, lepše je živeti. Ko pogledaš nazaj, vidiš le še dobro in izniči se vse, kar je bilo boleče. Kar mi je bilo dano, sem preživela in dosegla. Življenje me je po svoje pripravilo na vse, kar sem morala doživeti. Ničesar ne objokujem ali obžalujem."