Najnovejša švedska študija je pokazala, da ljudje, ki so pretirano zaskrbljeni zaradi svojega zdravja, umirajo prej kot tisti, ki niso. Nenavadno se zdi, da je pričakovana življenjska doba hipohondrov, ki so ves čas zaskrbljeni za svoje zdravje, čeprav so pravzaprav povsem zdravi, krajša kot življenjska doba drugih ljudi. Beseda hipohonder sicer dobiva vedno bolj negativen prizvok, zato zdravstveni delavci spodbujajo uporabo drugih izrazov.
Duševna motnja
Hipohondrija ali zdravstvena anksioznost (Illness Anxiety Disorder, IAD) je duševna motnja in ljudje, ki trpijo zaradi nje, občutijo resničen strah, da so hudo bolni, čeprav zdravniški izvidi pričajo o nasprotnem. Ljudje s to motnjo bodisi preveč pogosto obiskujejo zdravnike bodisi se jim popolnoma izogibajo, ker jih je strah, da utegnejo pri njih ugotoviti resnično in morebiti usodno bolezensko stanje. Slednje razmišljanje se zdi precej logično. Bolnišnica namreč velja za nevaren kraj, kjer lahko tudi umremo. IAD je lahko zelo izčrpavajoča, saj v življenje posameznika velikokrat poseže do te mere, da razmišlja samo še o bolezni in smrti. Človek s to motnjo običajno veliko časa preživi v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah, kar je lahko veliko breme za zdravstvene sisteme. Diagnostični postopki so običajno zelo dragi, medtem ko zdravstveni delavci svoj čas raje posvečajo zdravljenju resnično bolnih ljudi. Zato je njihov odnos do ljudi z IAD velikokrat odklonilen.
Švedski raziskovalci so dve desetletji spremljali približno 42 tisoč ljudi, med katerimi je bilo tisoč pacientov z IAD. V času študije se je izkazalo (kot poroča Stephen Hughes, profesor medicine na Univerzi Anglia Ruskin), da obstaja pri ljudeh z IAD večje tveganje za prezgodnjo smrt. Slednji so namreč v povprečju umirali pet let prej kot tisti, ki so bili manj zaskrbljeni zaradi svojega zdravja. Izpostavljeni so bili večjemu tveganju za prezgodnjo smrt tako zaradi naravnih kot zaradi nenaravnih vzrokov.
Najbolj se bojijo raka
Z ljudmi, ki imajo IAD, je lahko dejansko nekaj narobe. Tisti, ki so v času študije umrli zaradi naravnih vzrokov, so večinoma umrli zaradi srčno-žilnih zapletov in posledic bolezni dihal. Zanimivo pa je, da v primerjavi z drugimi udeleženci študije niso nič pogosteje umirali zaradi raka. To je precej nenavadno, saj je največ ljudi z IAD najbolj zaskrbljenih prav zaradi tega, da bodo zboleli za rakom. Glavni vzrok nenaravne smrti pri ljudeh z IAD je bil samomor. Tveganje za tako smrt je bilo pri njih kar štirikrat večje kot pri ljudeh brez IAD. Kako torej pojasniti te nenavadne ugotovitve? Znano je, da je IAD močno povezana z duševnimi motnjami. Ker je z njimi povezano tudi večje tveganje za samomor, se to zdi precej smiselno. Če k temu dodamo še dejstvo, da se ljudje z IAD pogosto počutijo stigmatizirani in neupoštevani, lahko to še okrepi njihovo tesnobo in depresijo, posledica katerih je včasih samomor.
Namišljeni bolnik je bil usoden za Moliera.
Povečano tveganje za smrt zaradi naravnih vzrokov je nekoliko lažje pojasniti. Omeniti je treba dejavnike življenjskega sloga. Ljudje, ki trpijo zaradi tesnobe in drugih duševnih motenj, se pogosto zatekajo k pretiranemu uživanju alkohola, kajenju in drogam. Znano je, da lahko te slabe navade precej skrajšajo človekovo življenjsko dobo, zato morda prispevajo tudi k večji smrtnosti pacientov z IAD. Slednja je pogostejša pri ljudeh s hudo bolnimi svojci ali prijatelji. Ker so mnoge resne bolezni dedne, bi lahko obstajali tudi prirojeni vzroki za večjo smrtnost pacientov z IAD: njihova življenjska doba utegne biti krajša zaradi "okvarjenih" genov.
Slavni hipohondri
Zdravniki bi morali biti pozorni na osnovne zdravstvene težave pacientov in jih bolj skrbno poslušati. Če imajo odklonilen odnos do pacientov, se lahko to slabo konča. Ljudje z IAD utegnejo imeti res kakšno prikrito bolezen. Dokaz je denimo francoski romanopisec Marcel Proust. Prousta so njegovi biografi pogosto označili za hipohondra, nato pa je leta 1922 res umrl v starosti 51 let, čeprav je bila tedaj pričakovana življenjska doba Francozov 63 let. Proust je ves čas tožil zaradi črevesnih in želodčnih težav, kot so občutek napetosti v želodcu, napihnjenost in bruhanje. Toda njegov zdravnik nikakor ni našel vzroka zanje. V resnici so bili to simptomi gastropareze, za katero je značilno, da hrana skozi želodec prehaja počasneje, kot bi morala, zato je občasno prenapolnjen. To lahko izzove bruhanje, pri katerem obstaja nevarnost vdiha izbruhane vsebine, posledica česar pa je velikokrat aspiracijska pljučnica. Proust pa je, kot je znano, umrl zaradi zapletov po pljučnici.
In še eno opozorilo: pisanje o IAD je lahko zelo tvegano početje. Francoski dramatik Moliere je napisal igro z naslovom Namišljeni bolnik. Ta govori o hipohondru Arganu, ki poskuša svojo hčerko prepričati, da bi se poročila z zdravnikom, saj mu potem ne bi bilo treba plačevati računov za zdravljenje. Moliere je umrl na odru, medtem ko je igral glavnega junaka v svoji lastni igri. Iz hipohondrov se torej ni dobro norčevati.
