Zora Štok
Komaj smo si opomogli od pustnih jedi in dan po pokopu pusta, na pepelnično sredo, počivali ob lahki in ribji hrani, že se lahko veselimo novih kulinaričnih doživetij. Pred nami je namreč spomladanski Teden restavracij, tradicija, ki se je dodobra uveljavila. Kako se tudi ne bi, ko pa je v Tednu restavracij mogoče pokušati vrhunske jedi v najboljših slovenskih restavracijah in gostilnah, ki jih mojstri kuhalnice pripravljajo z željo približati vrhunsko kulinariko čim širšemu krogu. Torej tudi tistim, ki v vrhunske restavracije bolj redko zaidejo, jih pa vsekakor zanima, kaj vse znani slovenski chefi ustvarjajo. In Teden restavracij je s svojimi pravili in tudi s ceno pravšnja priložnost za nekaj, kar si večina sicer ne privošči prav pogosto.
Želja: doseči sto tisoč kulinaričnih navdušencev
Pomoč vinskih svetovalcev
Ob naravi, ki jim bo zaradi poznejšega termina tokratnega spomladanskega Tedna restavracij namenila večjo izbiro sestavin, bodo kulinarični mojstri imeli tudi pomoč svojih vinskih svetovalcev. Uroš Mencinger, selektor Tedna restavracij: "Naloga someljejev pa ne bo le izbrati primerna vina k hrani, temveč ta vina gostom tudi primerno postreči. Spoznajmo, s pomočjo Tedna restavracij, odlične slovenske vinarje in njihova vina ter dvignimo kulturo pitja pri nas, za kar se moramo potruditi vsi, tako gostinci kot gostje." Priložnost torej za še en korak naprej pri dvigovanju kulinarično-vinske kulture.
Lansko jesen 50 tisoč rezervacij
Osmo leto torej nam Teden restavracij ponuja vrhunsko kulinarično izkušnjo. Kaj vse smo se ob tem naučili, je Mencinger tudi zapisal od lanskem jesenskem Tednu restavracij, za katerega je po sto sodelujočih gostilnah in restavracijah prispelo 50 tisoč rezervacij, kar deset tisoč več kot za spomladanskega. Pravi: "Vsako leto ima namreč rdečo nit, nek poudarek, ki uči, svetuje, izboljšuje, nadgrajuje. Začelo se je ustvarjalno, kajti temu je Teden restavracij tudi namenjen – da to niso običajne, vsakodnevne jedi in meniji, temveč da z njimi gostinci, chefi in njihovi kuharji pokažejo svoje znanje in kreativnost. Saj je to tudi pogoj za sodelovanje – ne morejo vsi, lahko le najboljši. Če je nekaj posebnega, ne more biti posebna le cena, temveč mora biti posebno kar celotno restavracijsko doživetje. Zanj pa smo se odločili zaradi jedi, drugačnih, posebnih, ustvarjalnih!
Naslednji so prišli na vrsto dobavitelji, ki morajo biti predvsem lokalni. Dobre jedi ne potrebujejo letalskih prevoznikov. Dobre sestavine niso iz trgovskih centrov in diskontov. Dobra hrana ima znano poreklo, domače ime in bližnji naslov. Ne zanima nas le, kaj bo za kosilo in kdo bo to skuhal. Zanima nas tudi, kdo je to pridelal, predelal, dostavil. Radi imamo, da je čim več s kmetije, od sosedov ali pa kar z lastnega vrta.
Najbolj pomemben dobavitelj pa je vseeno – narava! Prijazno in v sožitju z njo morajo vrtnariti, kmetovati, pridelovati že dobavitelji, toda sonaravnost se mora nato nadaljevati še v kuhinji. Ne morejo biti na jesenskem meniju sosedovi šparglji, če pa so že od aprila v zamrzovalniku. In nič ne pomagajo še tako naravne, lokalne in sezonske sestavine, če jih v kuhinji potem ubiješ z E-ji, ojačevalci in kemikalijami. Dobrojedci ljubimo naravo!
Ko so imeli ideje in sestavine zanje ter naravo na svoji strani, so se chefi in njihovi kuharji lotili dela. Ker pa prve jedo oči, so morali najprej razmisliti o koncu … Kako bo jed videti na krožniku, kakšno sliko bo zagledal gost, kako jo bo narisal chef. Tudi "poceni" jedi je treba lepo predstaviti!"
