Marko Crnkovič
V današnjih medijih lahko preberemo marsikatero in marsikakšno neumnost, toda nad nekaterimi smo vedno znova in še prav posebej presenečeni. Tako je recimo Nova24TV.si objavila trditev, da je Sreča na vrvici "propagandni" film.
Postranska škoda
Kako naj to razumemo? Za koga ali kaj naj bi ta film delal reklamo oziroma navijal? Ali propaganda ne pomeni več to kot doslej? Mogoče res. Saj tudi polemika ni več to, kar je bila.
Kontekst je seveda ideološki. Desničarski medij je ta idiotizem namreč napisal in ostal živ v prezirljivem in žaljivem članku o Matjažu Grudnu, danes direktorju direktorata za demokratično participacijo Sveta Evrope in kolegu kolumnistu, pred dobrimi štiridesetimi leti pa glavnemu igralcu v priljubljenem mladinskem filmu. Sreča na vrvici je samo postranska škoda, ki jo je Nova24TV pač morala odplakniti kot ničvreden film zato, ker je denuncirala Grudna samega kot "enega od otrok privilegiranih 'komunističnih staršev', ki v imenu evropske institucije prodaja skrajno levičarske ideje". Tako kot je postranska škoda tudi njegov pokojni oče Igor Gruden, "znanec zadnjega šefa partije Milana Kučana". Tako oče kot film sta v bistvu samo argument in ilustracija, odkod Grudnu to zlohotno nagnjenje in privilegij, da celo na tako eminentnih posvetih pri Pahorju govoriči o sovražnem govoru in o svobodi govora na račun desničarjev in populistov, ki da bi jih rad utišal.
Matjaž je s svojo zadnjo kolumno ta teden v Večeru dokazal, da se zna braniti sam - in to veliko bolje, kot bi ga lahko branil jaz sam. To v bistvu pišem samo zato, da bi opozoril še na neke druge aspekte desničarskega pljuvanja, ki jih je on sam v svoji občudovanja vredni vljudnosti in potrpežljivosti blagohotno zanemaril.
Prekleto res
"Medijski linč," piše Gruden, "ki ga zganjajo Nova24TV in njej podobni, ima svoj namen in cilj. (…) V novoreku populistične Slovenije so civilizacijske vrednote povojne demokratične Evrope ožigosane kot zarota levičarskega totalitarizma. (…) Postopoma, a vse hitreje spodkopavajo civilizacijske temelje slovenske države, ki smo jih pred dobrega četrt stoletja zapisali v ustavo."
Vse to je seveda prekleto res. Ampak kot dokazuje primer Gruden, desničarji spodkopavajo še nekaj drugega. Spodkopavajo tudi tisto, kar sicer ni tako pomembno in usodno kot civilizacijski temelji države in tisto, kar je zapisano v ustavo, a nam je kljub temu drago in blizu. Desničarji v nič devajo tudi stvari, ki so del našega kolektivnega spomina, del naše kulture, tudi pop kulture, našega (nekdanjega) načina življenja.
Spodkopavanje kulturnih temeljev
Že mogoče, da je nek cepec z Nove24TV deklariral Srečo na vrvici kot propagandni film samo zato, ker je hotel še podkrepiti pamflet proti Matjažu Grudnu, češ, že pri dvanajstih letih je kolaboriral s totalitarnim režimom, privilegiranec, kot da so glavne vloge v filmih dobivali samo otroci partijcev. Toda s tem je povedal še veliko več: da je zaničevanja vredno vse, kar je bilo v tedanji, jugoslovanski, komunistični Sloveniji narejenega in ustvarjenega. Tudi tisto, kar z enopartijskim sistemom, kaj šele s komunizmom samim ni imelo prav nobene zveze. Celo posrečeni mladinski filmi kot Sreča na vrvici. Desničarji v imenu namišljene pravičnosti in moralnega, moralističnega očiščevanja preteklosti sesuvajo vse. Vse je bila propaganda. Posneti mladinski film? Ah, ne boste nas preslepili, to je bila samo namerna promocija socialistične bede, prikazane v zaslepljujoče prijazni luči in namenjene indoktrinaciji otrok. Bralna značka? Dajte, no, bralna kultura je samo socialistična izmišljija, s katero avtorji vlečejo davkoplačevalski denar. Tako kot kultura nasploh samo ustvarja kasto privilegiranih. Prvorazrednih, kot bi rekel njihov šef.
Civilizacijskih temeljev države ni lahko spodkopati. Za to rabiš nove zakone in suspendirane stare zakone, celo anarhijo, stranke, medije, fanatike, ne nazadnje tudi vojsko - predvsem pa rabiš čas. Demontaža države in družbenih vrednot je naporna in zahtevna zadeva. Zato pri tem zelo pomaga, če spodkopavaš kulturne temelje. Prej te pripelje do cilja. In tega so se lotili slovenski desničarji.
