Umor treh članov družine Zec: Ena največjih sramot hrvaškega pravosodja

V noči na 8. december 1991 se je v Zagrebu, v predelu Trešnjevka, zgodil zločin, ki zaradi dogajanja po njem velja za eno največjih sramot ne le hrvaškega pravosodja, pač pa novejše hrvaške zgodovine nasploh. Za umor treh članov družine Zec od petih (dva otroka, Gordana in Dušan, stara sedem in deset let, sta se v hiši skrila in se tako rešila, kasneje sta se zatekla k sosedom) namreč ni nihče odgovarjal oziroma bil obsojen, čeprav je peterica neposredno vpletenih v prvih dneh preiskave dejanje priznala. A nekatere formalnosti med spreminjanjem kvalifikacije kaznivega dejanja so hrvaškemu pravosodju in takratnim političnim veljakom zadostovale, da so se storilci izognili kazni, naročniki njihovega početja prav tako. Storilci so bili namreč pripadniki specialnih enot hrvaške policije, poveljeval jim je prosluli Tomislav Merčep.

Zločin se je zgodil v času, ko so mnogi pripadniki hrvaške policije in paravojaških enot imeli dokaj proste roke pri aretacijah pripadnikov srbske narodnosti, ki so živeli na Hrvaškem. Ena najbolj mučnih zgodb tega časa je prav umor družine Zec, storilci so poleg očeta Mihajla, takrat starega 38 let, in mame Marije (36) umorili tudi komaj 12-letno Aleksandro Zec. Mihajla Zeca, znanega zagrebškega mesarja (žena je bila lastnica manjšega lokala) so umorili, ko je skušal zbežati pred morilci, ženo in hčerko pa so morilci zvezali in odnesli v bližino planinskega doma Adolfovac na Sljemenu, ju tam ustrelili in vrgli v jamo s smetmi.

Preiskava sprva vodila v pravo smer

Kot so morilci povedali v preiskavi, ki je sprva vodila v pravo smer, so se k hiši družine Zec usodnega večera pripeljali z namenom, da po nalogu Tomislava Merčepa privedejo Mihajla Zeca. "In tudi druge člane družine, če jih ni preveč," naj bi bil zapovedal zloglasni Merčep (kasneje tudi obsojen zaradi vojnih zločinov). Za aretacijo in preiskavo hiše niso imeli nikakršnega naloga, iskali pa so tudi orožje, saj je bil Zec strasten lovec. Zečeve naj bi bili pripeljali na zagrebško sejmišče, kamor so pripadniki Merčepovih enot vodili Srbe, za katere so menili, da so povezani s takratnimi srbskimi uporniki na Hrvaškem.

Sprva je kazalo, da gre za spodletel rop, a ko je policija nekaj dni kasneje na Sljemenu odkrila trupli Marije in Aleksandre Zec, se je kmalu izkazalo, da ima umor tudi politično ozadje. In da sta mati in hči morali umreti, ker sta bili priča početju Merčepovih specialcev.

V zločinski peterki so bili Munib Suljić (takrat star 32 let, Zeca je dobro poznal, saj si je pri njem izposojal denar in kupoval meso za svoje lokale), Siniša Rimac (18 let), Igor Mikola (20), Nebojša Hodak (25) in Snježana Živanović (20 let). Aretirani so bili več dni po umoru, potem ko je policija prejela nekaj sporočil očividcev o uniformirancih in avtomobilu, džipu, s katerim so se bili odpeljali. Takrat so preiskovalci temeljito opravili svoje delo, aretirali osumljence in uvedena je bila preiskava. Policija in kasneje preiskovalni sodnik, ki sta takrat zasliševala osumljene, sta jih uspela napeljati tako daleč, da so drug za drugim priznali, kaj so storili. Ne le priznali, natančno so opisali potek dogajanja in tudi veliko dokazov je policiji uspelo zbrati. Vlakna oblačil Marije in Aleksandre Zec v avtomobilu, s katerim so ju peljali na Sljeme, so bila le eden od dokazov. Pa orožje, iz katerega so streljali na člane družine Zec, in kdo je bil za katero orožje zadolžen. A se je kmalu izkazalo, da je bil trud prvih in še vedno poštenih preiskovalcev zaman.

Institucije takratne hrvaške države so hitro pokazale, da bodo na vsak način zaščitile tudi takšne ljudi, ki priznajo umor, ker so bili pripadniki pravih sil in so delovali po nalogu človeka, ki je imel vso politično zaslombo za svoje zločinsko početje. Tako je na primer Siniša Rimac postal telesni čuvaj obrambnega ministra Gojka Šuška, skrajnega hrvaškega nacionalista, ki se je na Hrvaško vrnil iz emigracije, še bolj zgovorno pa o vpletenosti politike v zločine priča dejstvo, da je Rimca leta 1995 takratni hrvaški predsednik Franjo Tuđman odlikoval z ordenom Nikole Šubića Zrinjskega, ki so ga podeljevali za junaška dela med vojno.

A veliko hujša farsa, kot je odlikovanje sokrivca pri umoru družine Zec, je bilo sojenje oziroma vse, kar se je dogajalo po preiskavi, v kateri so storilci priznali vsak svojo vlogo. Prva kvalifikacija umora je bila namreč takšna, da zaradi najvišje zagrožene kazni 15 let zapora med zaslišanjem osumljenih ni bila nujna prisotnost odvetnika. Kasneje, ko se je izkazalo, da gre za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen 20 let zapora, pa je bila prisotnost odvetnikov obvezna (čeprav se v tistem času niti vsi sodniki, ki so sodelovali pri posvetovanju o tem, niso povsem strinjali, šlo je namreč za spremembe kazenskega zakona na Hrvaškem nekaj mesecev pred umorom družine Zec). In ta ne povsem pojasnjena formalnost je bila dovolj, da so bili obtoženi po dvanajstih dnevih sojenja oproščeni.

Za razliko od priznanj med preiskavo so na sodišču obtoženi po nasvetu odvetnikov molčali. Poleg tega so nekateri odvetniki ves čas poudarjali, da je bila preiskava opravljena pomanjkljivo, da so dokazi posredni in dopuščajo možnost, da je umor storil kdo drug in ne obtoženi v sodni dvorani. Sodišče je tem mnenjem sledilo, ni pa izrabilo številnih drugih možnosti, da bi se postopek vendarle zaključil drugače. Da se je v primer očitno vpletla tudi politika, je bilo jasno, ko se je na spisu po končanem sojenju pojavila kratka opomba, napisana s črnim flomastrom: Ne se pritožiti. V. Š. (nanašalo naj bi se na Vladimirja Šeksa). To je tožilstvo upoštevalo in oprostilna sodba je postala pravnomočna.

Merčep se je izmazal

Toda nekateri izmed peterice so le morali za zapahe, Merčepu pa se je znova lepo izšlo. Leta 2016 je sicer bil obsojen na pet let in pol zapora zaradi vojnih zločinov nad civilnim prebivalstvom, leto dni kasneje mu je vrhovno sodišče kazen zvišalo na sedem let. Obsodili so ga zaradi umorov 43 civilistov, ki so jih zagrešili pripadniki njegove enote, med njimi so navedeni tudi člani družine Zec. Kot je povedal sodnik, ki mu je dosodil zapor, je vedel, kaj počno njegovi podrejeni (ubijajo, ropajo, mučijo), pa ni storil ničesar, da bi jim to preprečil, in je s tem odobraval njihovo početje. A v zaporu se ni znašel, saj so ga novinarji portala Index leta 2019 videvali v Krapinskih Toplicah, kjer se je svobodno gibal, hodil na masaže in sploh ni bil videti kot nekdo, ki prestaja zaporno kazen. Merčep je v 69. letu starosti umrl novembra 2020. In še zanimivost: leta 2015 je bil med častnimi gosti na inavguraciji hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović.

So se pa v zaporu znašli Rimac, Suljić in Mikola in to zaradi zločinov nad civilnim prebivalstvom, ki so jih storili v Pakrački Poljani (kot podrejeni Tomislava Merčepa), in tudi zaradi umora neznanega moškega. Sodili so jim leta 2005. Suljić je bil sprva obsojen na deset let zapora, a je višje sodišče kazen zvišalo na dvanajst let, Rimac na osem let in Mikola na pet let zapora.

Izreka sodbe Munib Suljić ni slišal, saj ga je nekdo s sodišča obvestil o kazni mu svetoval, naj beži. Je pa leto dni po obsodbi umrl v zaporniški bolnišnici v Haagu, kjer se znašel na zahtevo Hrvaške. Igor Mikola je od Suljića izvedel, kaj se mu obeta, in je pobegnil v Južno Ameriko, Rimac pa je rekel, da je od vsega že utrujen in bo šel v zapor. Rimca je potem leta 2010 med svojim predsedniškim mandatom pomilostil Stjepan Mesić. Sta pa bila Suljić in Mikola po vojni večkrat obsojena zaradi izsiljevanja, kraj in drugih kaznivih dejanj.

Preživela Dušan Zec in sestra Gordana ne želita imeti stikov z novinarji. Znano je, da živi Dušan v Banjaluki, ukvarja se z nepremičninami in ima tri otroke. Po umoru staršev in sestre je zanju poskrbela teta, ki je živela v Zagrebu, potem pa sta živela pri babici, očetovi mami, v Banjaluki. Hišo v Zagrebu so zamenjali za hišo v Banjaluki.