Pisalo se je leto 1929. V Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, v državi, ki smo ji Slovenci takrat pripadali, je prišlo do resne politične krize, zato je kralj Aleksander prevzel vajeti v svoje roke, preklical vse zakone, uvedel neke vrste diktaturo, državo pa preimenoval v Kraljevino Jugoslavijo. Večina oblasti je bila v Beogradu, in čeprav sta kralj in njegova imenitna soproga kraljica Marija imela Slovenijo rada, so Slovenci vendarle čutili vse večji pritisk oblastnikov, ki so jim eno za drugo jemali pravice. Ko so se spravili še nad ljubljansko univerzo, najmlajšo v državi, ki pa ne Srbom in ne Hrvatom ni preveč dišala, si je takratni rektor doktor Milan Vidmar neuradni oče transformatorja, sicer pa tudi v svetu slavljeni šahovski velemojster, izprosil avdienco pri njegovem veličanstvu kralju. Ta ga je rad sprejel in hitro sta se zapletla v prijeten razgovor, kjer pa o ničemer konkretnem nista govorila. Šahovske zmage od tu in tam, kako je padel Aljehin na Semmeringu, razvoj elektrotehnike v svetu in podobno. Vidmar je videl pol sveta, ob elektrotehniki in šahu ga je zanimalo še marsikaj drugega. Bil je filozof, imeniten pisec, tovarnar, skratka, človek z izkušnjami do neba, ki jim je tudi kralj rad prisluhnil.
Po kakšni uri neobveznega kramljanja, je kralj vendarle povprašal: "Spoštovani gospod doktor, pa menda se niste podali na dolgo pot iz Ljubljane zgolj zato, da spijeva kavo in prijetno pokramljava? Verjetno imate kakšno željo, zahtevo, pritožbo?"
"Nobenih želja, nobenih pritožb. Vesel sem, da sva se srečala in da ste mi odmerili urico svojega časa. Morda le majhna prošnja: ker vas imamo v Ljubljani in Sloveniji zelo radi, bi bili zelo počaščeni, če bi smeli našo šolo poimenovati po vas."
Le kako bi kralj lahko odrekel tako prisrčni in dobrodušni želji? Že nekaj dni zatem so v Ljubljani bliskovito uredili vse, popravili dokumente in dobili smo Universitas Aleksandrina. Univerzo kralja Aleksandra I., povedano po domače. Na srbskih ministrstvih so pokali od jeze, škrtali z zobmi. A ni ga bilo več junaka, ki bi si drznil ukiniti univerzo s kraljevim imenom.
Naj pridejo k nam!
Univerza v Ljubljani je največja in najstarejša univerza v Sloveniji, kot se za univerzo v prestolnici tudi spodobi. Do pridobitve svojega statusa in imena je preživljala težke, peklenske čase. Nekaj stoletij trajajoča avstrijska oblast namreč za univerzo na Kranjskem ni bila prav nič navdušena. "Naj pridejo k nam na Dunaj! Jih bomo vsega naučili, pa še nemščine povrhu!"
Posamezne fakultete so se kljub vsemu nekako prebijale skozi. Že leta 1704 smo dobili stolico za logiko in cerkveno pravo, leto pozneje še za matematiko in fiziko, čez pol stoletja še za mehaniko. Teologijo so lahko študirali v povezavi s filozofijo. Ker niso pokrivali vseh (ali vsaj večine) študijev, se v univerzo šole niso mogle povezati, zato so jih imenovali v nekakšno semiuniverzo (poluniverzo).
Že leta 1704 smo dobili stolico za logiko in cerkveno pravo, leto pozneje še za matematiko in fiziko.
Prvič je v Ljubljani univerza zaživela leta 1810, v času Napoleonovih Ilirskih provinc, že čez nekaj let, ko so velikega Korzičana nizke rasti znova zamenjali Avstrijci, so šolam ekspresno ukinili tudi univerzitetni status. Tako je bilo vse do leta 1919, ko je Ljubljana končno dočakala svoje. Univerza Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani je dobila svoje uradno, resda nekoliko ponesrečeno ime. Je pa bil zato pomemben njen sedež: Ljubljana.Takoj so imenovali 16 profesorjev (med njimi tudi nam že znanega Milana Vidmarja), ki so med seboj izvolili prvega rektorja, slovitega matematika Josipa Plemlja.
Univerza v Ljubljani je pozneje preživela vse krize, prebrodila vse viharje, tudi najtežje čase, med drugo svetovno vojno, ko so si jo najprej prilastili Italijani, pozneje še Nemci. Tudi med vojno je eno ključnih vlog odigral Vidmar, ki je znal krmariti med okupatorskimi oblastmi, pa čeprav je sam izhajal iz partizanske družine - njegov brat Josip je bil med ustanovitelji Osvobodilne fronte, ustanovitveni sestanek pa se je odvijal kar v Vidmarjevi vili v Rožni dolini.
Ljubljanska univerza danes
Pa si postrezimo z nekaj statistike. Leta 2022 je bilo na univerzo vpisanih dobrih 37.000 študentov (v najboljših letih že tudi preko 40.000), za katere skrbi kar 6661 zaposlenih. En zaposleni na šest študentov. Univerzo sestavlja 23 fakultet in tri umetniške akademije, ob njih še tri pridružene članice (Narodna in univerzitetna knjižnica, Centralna tehniška knjižnica in Inovacijsko-razvojni inštitut).
Prvič je v Ljubljani univerza zaživela leta 1810, v času Napoleonovih Ilirskih provinc.
Na univerzi so precej podjetni, saj so v letu 2022 zaslužili 442 milijončkov. Univerzo vodi dr. Gregor Majdič, ki je nasledil dr. Igorja Papiča, aktualnega ministra za visoko šolstvo, znanost in inovacije. Tudi sicer je večina slovenskih vidnih politikov tako ali drugače povezana z ljubljansko univerzo. Čast izjemam, kot je bil dr. Janez Drnovšek, ki je doktorsko disertacijo zagovarjal v Mariboru. Je bil tudi zato morda najbolj priljubljen med vsemi? A naj obračamo tako ali drugače, če želite v naši preljubi domovini narediti omembe vredno kariero, vas mora pot slej ko prej zanesti v Ljubljano in eno izmed številnih povezav, ki jih z vidnimi in nevidnimi nitmi plete ljubljanska univerza.
Še skok na mednarodni parket: ljubljanska univerza se že dolga leta uvršča okrog 500. mesta na lestvicah najboljših univerz. Eno leto zleze v petstoterico, potem, tako kot letos, znova pade iz nje. Na priznani šanghajski lestvici jo najdemo na 591. mestu, na Timesovi še nekaj mest nižje. Bolje kaže določenim fakultetam. Cenjen je študijski program fizike in astronomije, zelo visoko kotirajo razvijalci umetne inteligence. Nasploh naravoslovnim programom kaže precej bolje kot družboslovnim in humanističnim, kjer se pozna vpliv domačih oblastnih struktur (najvidnejše politike najdemo po različnih katedrah za politične znanosti, mednarodne odnose, ekonomijo, pravo), kjer študentom prodajajo podobno meglo kot državljanom na svojih političnih funkcijah. V naravoslovju, tam, kjer štejejo zgolj konkretni rezultati, najdemo nosilcev pomembnih političnih funkcij precej manj. Ali pa sploh ne.
Ljubljansko univerzo je doslej vodilo 45 rektorjev, edini, ki mu je na častnem položaju uspelo ostati več kot štiri leta, je bil lani preminuli doktor ekonomije Jože Mencinger. Rektor je bil med letoma 1998 in 2005, Slovenci pa ga pomnimo predvsem kot ministra za gospodarstvo v prvi vladi, še bolj pa kot avtorja predloga temeljnega sistemskega zakona o lastninski preobrazbi. Vsem akademskim nazivom in blestečim funkcijam navkljub pa se je v zavest povprečnega državljana vpisal s tem, da se je velika večina stvari, ki jih je vehementno zagovarjal v javnosti, izkazala za napačne ali povsem zgrešene.
Na univerzi v Ljubljani občasno podelijo tudi nazive častnih doktorjev. Med velikani našega naroda, kot je denimo arhitekt Jože Plečnik (študiral je na Dunaju), se šopirijo tudi imena, ki jih bolje poznamo na nek drug način, ne pa na podlagi njihovih znanstvenih dosežkov: Josip Broz Tito in Edvard Kardelj sta najbolj izstopajoča, slednji je "dopustil" celo, da so univerzo po njem imenovali. Med letoma 1979 in 1990 so mladi Slovenci tako študirali na Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani.
V modernih časih je tega manj, častne doktorate pa dodeljujejo velikanom, ki niso neposredno povezani s politiko. Omenimo jezikoslovca Noama Chomskega, slovitega pisatelja Umberta Eca, pa našo flavtistko Ireno Grafenauer ali zamejskega pisatelja Borisa Pahorja. Moderni seznam, na katerega so lahko upravičeno ponosni.
Mlajša sestra v Mariboru
Kljub temu, da je prvi mariborski škof Anton Martin Slomšek že leta 1859 uspel s pobudo, da se v mestu ob Dravi ustanovi Visoka bogoslužna šola, smo na ustanovitev univerze čakali še dobro stoletje. Ustanovljena je bila šele 19. septembra leta 1975, ko so univerzitetni status končno priznali takratnemu Združenju visokošolskih zavodov Maribor, v katerega je bilo sistemsko povezanih več šol, ustanovljenih okrog leta 1960: Višja komercialna šola in Višja tehniška šola (s strojnim, elektro, tekstilnim, gradbenim in kemijskim oddelkom) leta 1959, Višja agronomska šola, Višja pravna šola in Višja stomatološka šola leto pozneje, leta 1961 pa kot prva mariborska visoka šola še Pedagoška akademija. Čez čas se je v to združenje vključila še Višja šola za organizacijo dela iz Kranja, ki si je - predvsem zaradi dokaj lahkega študija - med mladimi prislužila časten vzdevek Kranjska Sorbona. Nekje takrat so zagnali tudi legendarni študentski časopis Katedra, leta 1994 jo je zamenjal Mariborski radio študent (MARŠ). Za prvega rektorja so izvolili geografa Vladimirja Bračiča, ki je univerzi poveljeval med letoma 1975 in 1979.
Univerza v Mariboru je tako druga najstarejša in hkrati druga največja univerza v Sloveniji. V njenem sestavu je 17 fakultet, od katerih jih ima 12 sedež v Mariboru ali okolici, ostalih pet pa v drugih slovenskih mestih. V sestavu univerze delujeta še Univerzitetna knjižnica Maribor in Študentski domovi Maribor, pod univerzo pa spadajo tudi Računalniški center (RCUM), Univerzitetni športni center Leona Štuklja in Botanični vrt v Pivoli.
V aktualno šolsko leto je vpisanih približno 14.000 študentov, kar pomeni, da je mariborska zgodba približno trikrat manjša od ljubljanske. Tako po številu študentov kot po ustvarjenem prometu.
Osrednja stavba mariborske univerze je rektorat, ki ga najdemo v poslopju nekdanje Mestne hranilnice na Slomškovem trgu v Mariboru. Morda najlepša mariborska stavba je bila zgrajena med letoma 1884 in 1886, že pogled na hitro pa nezmotljivo sporoči, da je bila grajena v časih rajnke Avstro-Ogrske. Kakšne stavbe so znali graditi takrat, še danes se mnoga mesta ponašajo z njimi, pa čeprav so stavbe stare že poldrugo stoletje ali več!
Po koncu druge svetovne vojne je bila legendarna stavba v celoti namenjena izobraževanju. Vsebine v njej so se menjavale: osnovna šola, pa srednja, tekstilna in frizerska šola, v 90. letih pa so na občini stavbo končno namenili univerzi. Obnova je potekala štiri leta (1996-2000), začetek obnovitvenih del je med svojim obiskom v Mariboru blagoslovil papež Janez Pavel II. in za svoj "žegen" dobil spominsko ploščo, ki jo najdemo ob glavnem vhodu v stavbo.
Arhitekt prenove je bil razvpiti (v Mariboru) Boris Podrecca, ki je na novo osmislil in poglobil tudi osrednji dvoriščni prostor, ga poglobil, vanj umestil Veliko dvorano (Aulo Magno), pred stavbo pa postavil kipe štirih pomembnih osebnosti, povezanih s tem okoljem, ki tvorijo tako imenovano alejo velikanov: Frana Miklošiča, Matija Murka, Hermana Potočnika in Pavla Turnerja. Spodobno, dostojno in predvsem prelepo!
Mariborčani redno in radi spremljamo zgode in nezgode v časih, ko se izvolijo rektorji. Mlada univerza jih še ni imela veliko: doslej se je v slabih petdesetih letih na prestižni funkciji izmenjalo le devet imen in, zanimivo, le enemu med njimi, dr. Igorju Tičarju, ni uspelo izpeljati vsaj enega štiriletnega mandata.
Zato pa se je nekaterim na položaju uspelo obdržati dlje. Rekorder je dr. Ludvik Toplak, ki je bil izvoljen trikrat, tretji mandat pa je leta 2002 prekinil, ko se je vrnil v politiko kot veleposlanik Republike Slovenije pri Svetem sedežu v Vatikanu. Od rektorskih imen omenimo še dr. Alojza Križmana, ki se ga spomnimo tudi kot mariborskega župana in dolgoletnega predsednika Zveze mariborskih športnih društev Branik. Danes univerzo vodi prof. dr. Zdravko Kačič. Mnogi trdijo, da uspešno, "ljudstvo" pa njegove postopke še najbolj ocenjuje po nedavnem škandalu, ko med študente niso sprejeli evropske prvakinje v tekvondoju Tyre Barade, ki ji ni uspelo opraviti testa gibalnih sposobnosti (!), saj se je v predvidenih rokih za test pač mudila na evropskem prvenstvu v enem najbolj gibalnih športov na svetu. Pa razumi birokracijo, kdor zmore. Kakorkoli že, rektor univerze si je po pilatovsko umil roke z javnim pojasnilom, v katerem je branil birokratske postopke in se niti pod razno ni želel zavzeti za Tyro. Kljub javnim pozivom, ki so ga nanj naslavljali tisoči, z ministri na čelu. Kako so že rekli temu v starih časih? Gliha vkup štriha … In, ne pozabimo: mariborska univerza se ponosno postavlja z nazivom športnikom prijazna univerza.
Zato pa je treba priznati, da se mariborska univerza nerada razmetava s podeljevanjem častnih doktoratov in tega instrumenta tudi ne izkorišča za različna politična prilizovanja. Častne doktorate podeljujejo premišljeno in v povprečju celo manj kot enega na leto. Med prejemniki najdemo velikane slovenske in predvsem mariborske znanosti in kulture: Zoro Janžekovič, Draga Jančarja, Borisa Podrecco, Antona Trstenjaka in številne druge, ki so tako ali drugače zaznamovali mariborski čas in prostor. Zadnji prejemnik častnega doktorata je Marjan Pipenbaher, sloviti arhitekt, ki nas že dolga leta navdušuje s svojimi mostovi, vmes pa tudi predava na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru.
Pa pokukajmo še na mednarodni parket, na lestvice uspešnosti, kjer univerze razvrščajo po načelu preštevanja akademske odličnosti (znanstvenih dosežkov in številu objav znanstvenih člankov). V zadnjih letih mariborska univerza strmoglavlja – na večini prestižnih lestvic je ne najdemo več med 1000 najboljšimi, padec pa se je – zanimivo – začel z nastopom zdajšnjega rektorja. Še leta 2018 se je namreč sukala okrog 600. mesta.
Pa še najmlajša sestra
Na hitro še besedica ali dve o najmlajši članici slovenske univerzitetne družine, Univerzi na Primorskem, s sedežem v Kopru. Ustanovljena leta 2003 je še malček v tem krutem in zelo konkurenčnem svetu, zato resno analizo pustimo za čase v prihodnosti. Če je Univerza v Mariboru trikrat manjša od Univerze v Ljubljani, je Univerza na Primorskem še trikrat manjša od mariborske in torej devetkrat manjša od ljubljanske. Tudi zato svojih velikih zgodb še ni imela časa zapisati. Sicer pa Univerza na Primorskem združuje 5745 študentov, od tega petino iz tujine. Zaposluje 730 oseb, od tega je 480 raziskovalcev in visokošolskih učiteljev.
