Prejšnji teden smo si ogledali zgodovino nastanka univerz po svetu in se zaustavili pri morda najbolj slavni med njimi, angleškem Oxfordu. Pa nadaljujmo z Oxfordovo mlajšo sestro, Univerzo v Cambridgeu, ki je, kot že vemo, nastala tako, da se je leta 1209 skupina nezadovoljnih študentov, pod vodstvom bodočega kralja Henrika III. izpisala in se odločila, da odprejo svojo univerzo v približno 100 kilometrov oddaljenem Cambridgeu. Kdo bi si takrat mislil, da bo nastala ena največjih svetovnih univerzitetnih zgodb, eno največjih prijateljstev in sodelovanj hkrati!
Cambridge
Cambridge je nekoliko manjše mestece, za mnoge pa tudi nekoliko lepše mestece od Oxforda. Univerza tam dominira, saj zaseda skoraj četrtino mestne površine, še večji odstotek je v odstotku prebivalcev, če študente prištejemo mednje. Če Oxford slovi v humanistiki in družboslovnih vedah in se ponaša s predsedniki, pisatelji ali umetniki, se za študij v Cambridgeu odločijo tisti, ki jih privlačijo naravoslovne znanosti. Tudi Univerza v Cambridgeu ima svojo okrajšavo, in sicer Cantab, ki se doda pri nazivu. Diplomanta tamkajšnje šole tako zlahka prepoznaš: John Smith, BA (Cantab), kar pomeni, da je John Smith diplomiral na Univerzi v Cambridgeu. Cambridge redno najdemo na vseh lestvicah, kjer izbirajo najboljše. Kar 80 Nobelovih nagrajencev je študiralo tam (več od Oxforda, ki pa prevladuje v politiki). Pa si poglejmo nekaj velikanov s Cambridgea.
Začnimo pri največjem med največjimi: Sir Isaac Newton je legenda Cambridgea, najprej dokaj povprečen študent, leta pozneje pa sloviti profesor, ki je med univerzitetnimi zidovi prišel do svojih največjih odkritij v matematiki in predvsem fiziki. Menda mu je prav med posedanjem na enem od univerzitetnih vrtov na glavo padlo jabolko. Vse drugo je legenda, ki se je danes učimo kot zakon o gravitaciji.
Podobno kot Newtona vsak povprečen Zemljan pozna tudi Charlesa Darwina, tisti, ki nam je razložil, da se je človeški rod v bistvu razvil iz opic. Mimogrede pa še celotno evolucijsko teorijo, seveda. Menda največji teoretični fizik modernega časa, skoraj povsem hromi Stephen Hawkings, je na Cambridgeu dojel skrivnosti črne luknje, ameriški genij Robert Oppenheimer pa je morda tam snoval svojo atomsko bombo, ki je pozneje tako zaznamovala moderno dobo. John Maynard Keynes je morda najvplivnejši ekonomist vseh časov, učil se je na Cambridgeu. In tako naprej, skoraj v nedogled ...
Rivalstvo med Oxfordom in Cambridgeem je nekaj čudovitega, gonilna sila znanosti na Otoku in tudi v vsej Evropi in svetu. Primerjave so večne, mi pa si poglejmo eno nenavadno: koliko imata univerzi pod palcem? S svojimi velikimi odkritji je trenutno v rahli prednosti Cambridge, ki ima na računih dobre štiri milijarde, Oxford menda nekaj sto milijonov manj. So k temu pripomogli tudi člani slovite in ene najbogatejših družin Rotschild, ki se po stari družinski tradiciji vsi izšolajo prav na Univerzi v Cambridgeu?
Škandali
Podobno kot z Univerzo v Oxfordu, se tudi na njihovo mlajšo sestrico radi prilepijo razni škandalčki, pa tudi konkretni škandali, ki pretresajo svet. Zanimivo je, da so se ruski vohuni v času hladne vojne praviloma šolali na Cambridgeu, ne na Oxfordu, ki bi bil s svojimi usmeritvami nekako bolj primeren. V zadnjih letih pa se je o Cambridgeu še največ govorilo v povezavi s podjetjem Facebook in slovitim škandalom s krajo podatkov. Facebook je prispeval platformo, mojstri s Cambridgea pa program, s katerim so veselo zbirali (kradli) osebne podatke ljudi, ki tega niti v sanjah niso želeli. Škandal je šel daleč, menda je Donald Trump s to prepovedano pomočjo v svoj prid odločil predsedniške volitve. In lahko si mislite: če je aplikacija odločila ameriške volitve, koliko odločitev je na ta način padlo v manjših, manj razvpitih deželah? Angleži pa so se iz vsega skupaj kar dobro izmazali, saj se je gnev vsul predvsem na Marka Zuckerberga, očeta in izvršnega direktorja Facebooka, ki je mirne duše plačal milijardne kazni. Brez pretiranih pritožb: le nebo in on namreč vesta, koliko je z aplikacijo tudi zaslužil.
Evropska stara šola
Seveda pa evropske univerze še zdaleč ne predstavljata le Oxford in Cambridge. Že v Združenem kraljestvu ne: Kraljeva univerza v Londonu (že ime nam pove, kdo se tam praviloma izobražuje), pa med tujimi študenti zelo priljubljeni Imperial College, kjer najdemo le dvajset odstotkov domačinov. Londonska univerza za ekonomijo slovi daleč naokrog, svojo pomembno univerzo pa ima tudi praktično vsako večje mesto. Med mladimi Slovenci sta zelo priljubljeni tudi univerzi v škotskem Edinburgu in, morda še bolj, v Dublinu na Irskem.
V Nemčiji najdemo odlične šole v Berlinu ali Münchnu, svojo posebno zgodbo pa piše najstarejša, slovita univerza v Heidelbergu, ki jo na lestvicah praviloma najdemo kot najboljšo v Nemčiji in tudi med boljšimi na svetu. Univerza v Heidelbergu je bila ustanovljena že leta 1386 in je (za praško in dunajsko) tretja najstarejša univerza v nekdanjem Svetem rimskem cesarstvu. Med tamkajšnjimi študenti najdemo 56 nobelovcev, slovitega filozofa Wilhelma Hegla, pa tudi številne bodoče papeže, skladatelja Roberta Schumanna, Dmitrija Mendeleeva, Rusa, ki je zasnoval periodični sistem elementov, med novejšimi pa omenimo dolgoletnega nemškega kanclerja Helmuta Kohla.
Kaj pa Slovani? Tisti, ki se niso podali na študij na Zahod, so se najraje ozirali proti Moskvi in tamkajšnji državni univerzi Lomonosov, najbolj priljubljeni, najbolj cenjeni slovanski univerzi, ki se na lestvicah prav tako redno uvršča med najboljše na svetu. Univerzo je leta 1755 zasnoval in ustanovil sloviti vsestranski znanstvenik Mihail Vasiljevič Lomonosov, ki sta ga podprli obe takratni ruski carici, najprej Elizabeta in kmalu zatem še njena slavna naslednica Katarina Velika. Danes je še posebej slaven njen oddelek za politične vede, kjer so svoje spretnosti brusili in kovali številni pomembni svetovni voditelji. Za vrat ji piha še ena ruska šola - univerza za fiziko in tehnologijo, kjer še posebej izstopa tamkajšnji oddelek za vesoljske raziskave.
Španci so svojo prvo univerzo že leta 1134 ustanovili v Salamanci. Univerza je bila vseskozi tesno povezana s cerkvijo in tudi tam se je šolala kopica bodočih papežev. Šola v Salamanci je še danes zelo cenjena in spoštovana: vsako leto tam najdemo 28 tisoč študentov, med njimi omenimo slovitega odkritelja in osvajalca Hernana Corteza ter Miguela Cervantesa, očeta Don Kihota.
Pariz in črne kape
In končno v Pariz, v mesto luči. Njihova Sorbona je bila in je še vedno najbolj priljubljena izbira med francosko govorečim prebivalstvom. Univerza je dobila ime po Robertu de Sorbonnu, ki jo je leta 1257 ustanovil. Sorbona je v bistvu nekakšna veriga najpomembnejših pariških univerz, ki, razumljivo, ne pišejo enakih zgodb. Ene delujejo brez prekinitev, spet druge z njimi ali so sploh mlajše. Večino najdemo v pariški Latinski četrti, nekakšnemu akademskemu središču mesta, kjer se zasnujejo tudi vse tamkajšnje najpomembnejše politične spremembe. Če slišite o demonstracijah v Parizu, lahko zagotovo veste, da se vsaj del, če ne celotne, odvijajo v Latinski četrti. Najbolj so ponosni na svojega dolgoletnega premierja Francoisa Mitteranda, pa na papeža Benedikta II. (Josepha Ratzingerja). Znanstveniki ne morejo mimo imen Marie Curie in njenega soproga Pierra, ljubitelji pisane umetnosti opozorijo na Honoreja de Balzaca.
Zanimiva so bila prva leta na Sorboni, ko so prednost seveda dajali študiju bogoslužja. Dodiplomski študij je trajal kar deset let, bodoči diplomanti pa so morali opraviti neverjetno težak izpit. Trajal je 12 ur (od 6. do 18. ure), študenta je izprašalo kar dvajset različnih profesorjev, študent med izpitom ni smel ne jesti in ne piti. In nagrada za uspešno opravljen preizkus? Slovita črna kapa! Praksa, ki so jo pozneje prevzele številne univerze po svetu: še danes vidimo diplomante, kako si jo ponosno nadenejo.
Čez lužo
Ameriške univerze se seveda ne ponašajo s tako slavno in dolgo zgodovino kot evropske, zato pa so si v "pičlih" nekaj stoletjih pridobile podoben sloves, prestiža pa morda še več. Pa začnimo kar na vrhu, v ameriškem Cambridgeu, mestecu (za ameriške standarde) velikosti Maribora, ki pa ga poznajo po vsem svetu. Tam namreč domuje prva in hkrati najstarejša med prvimi - slovita univerza Harvard. To je ne le najstarejša univerza, pač pa tudi najstarejša korporacija v ZDA sploh! Svoje slavno ime je dobila po duhovniku Johnu Harvardu, ki ji je po smrti zapisal svojo knjižnico in 779 takratnih funtov. Kako majhen vložek za popotovanje v večnost! Univerzo v Harvardu so ustanovili leta 1636, torej takrat, ko je bil ta del Amerike, ki mu danes pravijo Nova Anglija, še pod oblastjo stare Anglije.
Na Harvardu se zrcali celotna zgodovina ZDA.
Harvard, podobno kot Oxford ali Cambridge, najdemo na vseh lestvicah najboljših, pa naj si jih sestavlja kdorkoli, od Angležev do Kitajcev ali Američanov. Diploma na tej prestižni šoli ti neposredno odpre vrata v visoko družbo. Seveda pa je pot do diplome neverjetno draga in zapletena. Pa si poglejmo, koliko bodočega študenta stane študij prava: med 500 in 600 tisoč ameriških zelencev (odvisno od načina življenja med študijem). In kaj ti diploma prinese? Praktično zagotovljeno zaposlitev - z minimalno letno plačo dobrih sto tisočakov. Preprosta matematika nam tako pove, da sta možnosti dve: ali si rojen v zelo bogati družini ali pa se boš na poti do diplome tako močno zadolžil, da boš kredite odplačeval vse življenje. Res je, da je študentski kredit za študij na Harvardu dokaj preprosto dobiti (za tiste, ki jih sprejmejo, seveda), pa vendar … In da ne bo pomote: kandidatov za vpis je vsako leto vsaj trikrat več od števila vpisnih mest. Toliko o pragu revščine in enakih pogojih za vse!
Ne le Harvard, Američani so svoje najprestižnejše univerze na vzhodni obali (na Zahod bomo skočili nekoliko pozneje) povezali v nekakšno "ligo", imenujejo jo Ivy League. Le osem univerz je tam našlo svoje mesto, ob Harvardu še Brown, Columbia, Cornell, Dartmouth, Princeton, Univerza v Pensilvaniji in Yale. Ivy League je sopomenka za akademsko odličnost, selektivnost in elitizem. Predvsem slednje, z drugimi besedami tudi sopomenka za globoke žepe.
Na Harvardu so se šolali številni znameniti Zemljani. Omenimo ameriške predsednike Theodora in Franklina Delana Roosevelta, Johna Kennedyja, Georga Busha ali Barracka Obamo, pa računalniška revolucionarja Billa Gatesa in Marca Zuckerberga, ali igralce Jacka Lemmona, Matta Demona in Natalie Portman, če omenimo le najbolj slavne. Med njihovimi študenti najdemo kar 29 trenutnih milijarderjev (po Forbesovi lestvici iz leta 2022), zato se ne smemo čuditi, če velja Harvard za daleč najbogatejšo šolo na svetu: menda se ponašajo z več kot 50 milijardami dolarjev … In Slovenci? S Harvardom imamo le malo skupnega, tu in tam pa le kakšno drobtinico. Še največ je uspelo Klemenu Jakliču, dvakratnemu doktorju prava, ki je prvo disertacijo zagovarjal na Oxfordu in drugo na Harvardu (priklon do tal!), kjer že dolga leta tudi predava. Trenutno službuje tudi kot ustavni sodnik v Sloveniji - prvi in doslej edini dvakratni doktor ustavni sodnik!
Na Harvardu se je še kako zrcalila celotna zgodovina ZDA. Zato je bilo letos še posebej slovesno in že skoraj neverjetno: na razpis za novega predsednika se je prijavilo kar 600 kandidatov, senzacionalno pa so izbrali 53-letno hči priseljencev s Haitija Claudine Gay. Da gre za velik dogodek, je na ceremoniji ob začetku novega akademskega leta, ko so jo uradno ustoličili na vrhu prestižne univerze, ugotavljala tudi sama. "Naše zgodbe so povezane z dolgo zgodovino izključevanja te institucije in z dolgim odporom, da bi ga presegli. Zaradi poguma tistih, ki so si drznili ustvarjati drugačno prihodnost, lahko stojim danes na tem odru in povem: Sem Claudine Gay in sem predsednica Univerze Harvard."
Ameriški Cambridge leži v bližini Bostona, ameriške stare prestolnice. Pa vendar Harvard ni brezpogojno najboljša univerza tam naokrog, za primat se mora krepko truditi in nenehno dokazovati svojo premoč vsaj enemu slovitemu sosedu: MIT ali, povedano drugače, Massachusetts Institut of Technology. Boj med Harvardom in MIT je precej podoben tistemu med Oxfordom in Cambridgeem. Le da na oni strani velike luže Oxfordovo vlogo igra Harvard, cambriško naravoslovno premoč pa tam demonstrirajo MIT-jevci.
MIT je otročiček v primerjavi s konkurenco: odprli so ga leta 1861, zanimivo, le dva dni pred začetkom ameriške državljanske vojne. Pa so hitro začeli podirati rekorde in postavljati mejnike: na MIT je diplomirala prva Američanka, nekaj let pozneje tudi prvi Afroameričan. Najbolj pestro je bilo na MIT leta 1949, ko so organizirali veliki simpozij na temo povojnega sveta, za častnega govornika pa povabili angleškega premierja Winstona Churchilla. Povabili so tudi ameriškega Harryja Trumana, ki je povabilo najprej sprejel, pozneje pa ga je, ko je izvedel, da bi smel govoriti šele po Churchillu, ogorčeno zavrnil. Tudi MIT se ponaša s številnimi imenitnimi in zelo uspešnimi študenti, omenimo le Buzza Aldrina, drugega človeka, ki je stopil na Luno in Kofija Anana, dolgoletnega predsednika OZN.
Na Zahodu
Skočimo še na Zahodno, torej Pacifiško obalo. Morda torej ni popolno naključje, da je univerzo s koreninami iz časov, ko so ženske spadale v kuhinjo in cerkev, temnopolti pa so bili tudi v Massachusettsu večinoma sužnji, samo enkrat do zdaj vodila ženska in nikoli temnopolti. Do letošnjega poletja, ko so med približno 600 kandidati za predsednika Harvarda izbrali hči priseljencev s Haitija Claudine Gay. Da gre za velik dogodek, je na ceremoniji ob začetku novega akademskega leta, ko so jo uradno ustoličili na vrhu prestižne univerze, ugotavljala tudi sama. Ena od temnopoltih študentk je za uradno glasilo univerze Harvard Gazette povedala: "Zame kot temnopolto je neverjetno videti nekoga, ki mi je podoben in prihaja iz podobnega okolja, da je toliko dosegel."
V nasprotju z večino študentov na tej univerzi z vrtoglavo šolnino Gayeva namreč prihaja iz družine s precej povprečnimi dohodki. Že dejstvo, da sta se njen oče in mati v ZDA iz najrevnejše države na zahodni polobli, pove, da niso živeli v razkošju. Oba starša sta študirala v ZDA, mati zdravstveno nego, oče inženirstvo, spoznala sta se v študentskih letih. Poleg rodnega New Yorka je Claudine Gay velik del otroštva preživela v Savdski Arabiji, kjer je bil oče zaposlen kot vojaški inženir, njena mati je bila medicinska sestra. Kljub povprečnemu družinskemu premoženju je končala zasebno internatsko šolo v ameriški zvezni državi New Hampshire, potem pa se je vpisala na eno najprestižnejših ameriških univerz Stanford v Kaliforniji. Očitno so tam ugotovili, da ima mlada Claudine velik potencial, zato so ji kot nekaterim nadarjenim mladostnikom omogočili šolanje brez plačevanja dih jemajočih stroškov šolanja.
