Saj obstajajo lestvice najboljših univerz, najrazličnejše meritve, alumni (seznam sedanjih in nekdanjih študentov). Vprašanje pa kljub temu nima odgovora. Klasiki prisegajo na Oxford ali Cambridge, bolj moderni pogledujejo v ZDA, na Harvard ali Stanford. A ne pozabimo: večina študentov danes prihaja iz Azije in ni malo tistih, ki trdijo, da so univerze na Kitajskem in v Indiji že prehitele klasike.
Pozor! Tudi nad klasiki je klasika. Univerza v Oxfordu velja za eno najstarejših, pa ni najstarejša niti v Evropi, kaj šele na svetu. Ko so Arabci v 8. in 9. stoletju že ustanavljali svoja središča za preučevanje korana, se Angležem še sanjalo ni o šolah. A za skok v zgodovino potrebujemo nekoliko več časa in prostora. Zato lepo po vrsti!
Začela so dekleta!
Čeprav govorimo o časih, ko so v večini sveta ženske spadale v kuhinjo in cerkev, moški pa so bili poklicani za bolj resne zadeve, vojskovanje, različne poklice, pa tudi za preučevanje vere, sta prvo znano univerzo ustanovili dekleti! Verjetno vam ime Fatima al-Fihri ne pove ničesar. Gre za bogato hčerko nekega arabskega trgovca, ki se je priselil v Maroko, natančneje v mesto Fes. Fatima in njena sestra Mariam sta bili njegovi najljubši hčeri, ki jima ni odrekel nobene želje. Ko sta ga poprosili, da bi v Fesu dal postaviti dve mošeji, zraven pa še nekaj stavb, kamor bi vabili odličnike in pametne mlade glav'ce k preučevanju korana, je le pokimal in odvezal mošnjiček. Uspeh je bil senzacionalen, marsikdo je sprejetje v novo šolo jemal kot največje osebno priznanje. Pisalo se je leto 857, znanstveni islamski center pa je preživel vse poznejše krize. Čeprav so se po svetu ena za drugo ustanavljale univerze, se šola Al Karaouine (ime je dobila po mestu v Tuniziji, od koder so Al-Fihriji prišli) na to ni ozirala. Šele leta 1963, ko se je Maroko znova osamosvojil izpod tisočletnega kolonialnega jarma, so šoli podelili ime Univerza. Danes Univerzo v Fesu večinoma priznavajo in prepoznajo kot najstarejšo univerzo, ki deluje ves čas, pa tudi kot najstarejšo sploh. Tudi Unesco ali Guinnessova knjiga rekordov, če želite.
Zelo podobno zgodbo sta pisali univerzi Al-Azhar v egiptovskem Kairu (ustanovljena leta 970), ki je preučevanju islama pridružila še učenje o arabski literaturi, in le nekoliko mlajša Al-Nizamiyya iz Bagdada v Iraku, ki je kot prva ponudila brezplačno izobraževanje (izbranim, seveda) in takoj prevzela primat najboljše in največje šole tistega časa.
V Evropi šele v 11. stoletju
Čeprav mnogi smatrajo za prvo evropsko univerzo Akademijo, ki jo je leta 387 (pred našim štetjem!) v svojem sadovnjaku odprl sloviti grški filozof Platon, tiste sprehajalne krožke le težko štejemo kot organizirano šolo. Pametni fantje so resda razpravljali o filozofiji, pa tudi o matematiki, iskali in ponujali odgovore na praktično vsa vprašanja. A vendarle: Platonova Akademija je trajala le nekaj let, pozneje je usahnila, znanje, ki so ga pridobili in zapisali, pa je bilo pospravljeno v velike zaprašene omare.
Kakorkoli obračamo, na stari celini se v srednjem veku nismo najbolje znašli. Muslimanski svet je daleč prekašal krščanskega, tudi za vsa pomembna odkritja na prelomu prvega v drugo tisočletje se je treba zahvaliti Arabcem. Kakšen greh nosi na duši Cerkev, ki je stoletja prepovedovala znanje in zažigala neverjetna odkritja, s katerimi je svoje čase navduševal že Platon in pozneje še bolj Aristotel. Več kot tisoč let nazaj!
Evropa se je prebudila šele konec 11. stoletja. To so bili časi, ko so bili v Evropi najbolj napredni Italijani, zato je nekako logično, da prva evropska šola prihaja iz Bologne. Beseda "univerza" je latinskega izvora in na splošno pomeni "skupnost učiteljev in učenjakov". To je starodavna beseda, saj je zgodovina pokazala, kako so najstarejše generacije iskale izobraževanje in učenje. Pisalo se je leto 1088, ko se je prva podobna evropska skupnost organizirala v Bologni. Univerza deluje neprekinjeno do danes, ko še vedno velja za eno najbolj prestižnih univerz na stari celini, s 85.000 študenti letno, ki jih namestijo v štiri velikanska študentska naselja (v svetu študentskemu naselju rečejo kampus).
Skoraj tisoč let dolga brada ti seveda zagotovi, da bo iz tvojih vrst prikorakalo nekaj slavnih osebnosti. Iz starih časov se v Bologni najraje spominjajo Nikolaja Kopernika in Erazma Rotterdamskega, iz bolj modernih pa slovitega režiserja Per Paola Pasolinija in morda še raje slovitega avtomobilskega konstruktorja Enza Ferarija.
Z Bologno in po njej se je začelo pospešeno univerzitetno dogajanje v Evropi. Ni minilo niti deset let, ko so leta 1096 svoji univerzi odprli v Parizu in angleškem Oxfordu. Tako pariška Sorbona in še bolj angleški Oxford še danes sodita med najboljše, čeprav Parižani počasi izgubljajo bitko s časom. Sorbona nasploh bije težke zgodovinske bitke in je bila že nekajkrat zaprta zaradi domačih političnih pretresov (najprej francoska, nato še pariška revolucija) ali zaradi evropskih vojn (prva in druga svetovna, denimo). Kljub vsemu Sorbona ostaja med vodilnimi svetovnimi univerzami in, morda tudi zaradi Pariza, kjer stoji, ena najbolj zaželenih univerz za študente po svetu. Ena prvih evropskih univerz je še ena francoska iz Montpellierja, Italijani so svoj drugi izobraževalni center odprli v Padovi, Španci so začeli v Salamanci. In Angleži? V Oxfordu se radi pošalijo, da so največje darilo dobili takrat, ko se je skupina nezadovoljnih študentov pod vodstvom bodočega kralja Henrika III. izpisala in se odločila, da odpre svojo univerzo v bližnjem Cambridgeu. Nastala je druga polovica slovitega Oxbridgea, dvojčka univerz, ki še danes poganjata angleško in evropsko znanost, obe univerzi pa se redno uvrščata med pet najboljših na svetu! »Eni druge sovražimo in vendar eni brez drugih ne moremo,« radi povedo. »Potrebno je nenehno stremenje k odličnosti. Si lahko predstavljate kaj hujšega od tega, da bi ena stran prehitela drugo za cel krog?« Konkurenca in ogorčen boj med angleškima velikanoma se najlepše ilustrirata v vsakoletnem, tradicionalnem dvoboju veslaških osmercev.
Veslaški spektakel
Angleška univerzitetna velikana sta se v prvi polovici 19. stoletja odločila, da bosta prestiž dokazovala tudi na športnem področju. Komisija je izbrala veslanje: univerzi sta ustanovili svoja veslaška kluba in se, najprej na vsakih nekaj let, od leta 1856 naprej pa vsakoletno (izjema so bila leta med svetovnima vojnama) pomerita v prestižni veslaški dirki v čolnih osmercih.
Ne glede na vreme se na vnaprej dogovorjeni datum ekipi spustita v boj na Temzi sredi Londona, ko skušata prvi preveslati 6,8 kilometra dolgo progo. Posadki sta oblečeni v modro: Oxford v svetle, Cambridge v temne odtenke.
Dogodek si lahko, najbolje z enega od mostov po poti, ogledate v živo, seveda pa tudi v neposrednem televizijskem prenosu, kakor si ga vsako leto ogleda nekaj deset milijonov gledalcev. Še nekaj zanimivosti. Stran veslanja, ki je včasih kar pomembna, določijo z metom kovanca. Dirka traja okrog 20 minut, rekord pa drži posadka Cambridgea, ki je leta 1998 cilj dosegla po 16 minutah in 19 sekundah. Poznate televizijsko nanizanko o dr. Housu, vsemogočem zdravniku, ki je pravilno diagnosticiral še tako zapletene primere? Hugh Laurie je doktorjevo pravo ime, leta 1980 pa je ponosno veslal za ekipo Cambridgea. V isti ekipi sta veslala že njegov oče in dedek, torej gre za čudovito družinsko tradicijo. Leta 2012 je neki nori gledalec sredi dirke priplaval na sredo reke med oba čolna in dirko so morali prekiniti ter čez nekaj minut začeti znova … Obe posadki sta se doslej po dvakrat potopili: Cambridge leta 1859 in 1978, Oxford pa leta 1925 in 1951. Le dve dirki doslej sta se končali brez zmagovalca: leta 1877 se niso mogli dogovoriti o tem, kdo je prvi prečkal ciljno črto (fotofiniša še niso poznali in odločali so ljudje), leta 1912 pa je bila dirka v strašnem vremenu, ko sta bila oba čolna že pred začetkom polna vode. Kljub temu so začeli, Oxford je prepričljivo vodil, nato pa so dirke vendarle prekinili, Oxfordu pa niso pripisali zmage. Saj res: trenutno vodi Cambridge s 86:81 … Od leta 1927 tekmujeta tudi dekliški ekipi, kjer pa so cambridgeanke prepričljivo boljše, saj vodijo kar s 47:30!
Oxford ali Cambridge - kako izbrati?
Evropski študenti, in ne le evropski, si, pa ne le veslači, najbolj želijo vpisati se na eno izmed dveh omenjenih angleških univerz. Je pa vpis na eno izmed njiju dokaj težavna, predvsem pa draga reč. Ob odličnih ocenah, ki so predpogoj, da maturant sploh izpolni prijavni obrazec, je potrebnega še precej več. Pravijo, da je najtežji del intervju, ki ga posebna komisija opravi z vsakim kandidatom. Šele ko in če preživiš ta kruti razgovor – pospremiš ga seveda z motivacijskim esejem –, se lahko začneš pogovarjati o pogojih.
Zadeva ni poceni: šolnini (okrog deset tisočakov letno) je treba dodati še stroške namestitve (tudi tista v kampusu bo strošek vsaj podvojila) in določene osebne stroške. Vedeti morate, da kakšno dodatno študentsko delo, s katerim bi si študenti lajšali proračun, tam odpade: obremenitve so prehude, čas vsakodnevno skoraj povsem zapolnjen. Kakih sto evrskih tisočakov bo torej stala pot do diplome. Seveda obstajajo družine, ki tak strošek zmorejo, še precej več je takih, ki ga ne. Štipendijski sklad lahko pomaga pri šolnini, obstajajo tudi tako imenovani študentski krediti, ki pa so lahko tudi zanka okrog vratu in obveznost, s katero se bo mladi diplomant še dolgo bojeval.
Pa poglejmo stvar še z drugega zornega kota. Zakaj bi mladi iz Slovenije sploh želeli diplomo z Oxforda ali Cambridgea? Razloga sta predvsem dva: prestiž in še bolj pridobljeno znanje, ki ti ga diploma praktično zagotavlja. Toda ali bo mladi, ponosni diplomant lahko doma tako diplomo tudi unovčil? Žal se tukaj zgodba obrne po slovensko. Diplomanti Oxbridgea niso v prednosti ne pri akademski karieri (kvečjemu so tam zapostavljeni), še manj v specialističnih poklicih. Mladi zdravnik bo še toliko težje dobil službo v Sloveniji kot diplomant z mariborske ali ljubljanske medicinske univerze. Pa čeprav so ga na Oxbridgeu učili večinoma Nobelovi nagrajenci, nima v žepu tistega najpomembnejšega: VIP (veze in poznanstev). Tudi zato Slovenija na marsikaterem področju caplja daleč za svetom.
Mladi, ki se odločijo za Oxford ali Cambridge, to seveda vedo. Zato jih na prestižne univerze vodijo drugi cilji; svojo priložnost bodo iskali v tujini, ob boljših delovnih pogojih, ob tudi nekajkrat višjih plačah. Pa čeprav večkrat sami v tujem svetu se bodo postopoma znašli in ustalili, Slovenija pa bo ostala še brez tistih nekaj najbolj nadarjenih.
Vrnimo se k naši zgodbi. Tako Oxford kot Cambridge se ponašata z dvojim: imenitno tradicijo in visoko akademsko odličnostjo. Tam poučujejoin študirajo le najboljši in nikakor nepomembno ni dejstvo, da mreža znancev, ki si jih pridobiš med študijem, odpira marsikatera vrata v prihodnje (pozabimo Slovenijo in naše malomeščanske odnose).
Oxford
Univerza v Oxfordu je najstarejša angleško govoreča univerza, najbolj uveljavljena in tudi najdlje neprekinjeno delujoča univerza. Njene številke so zastrašujoče: vsa leta, odkar se sestavljajo in objavljajo lestvice najboljših univerz na svetu, jo najdemo med prvimi petimi, pogosto tudi prav na vrhu. Na prestižni lestvici Timesa Oxford že leta kraljuje, najdemo ga prav na vrhu že vse od leta 2017!
Okrajšava Univerze v Oxfordu je Oxon, ki se doda pri nazivu, na primer. John Smith, BA (Oxon.) pomeni, da je John Smith diplomiral na Univerzi v Oxfordu. Vsako leto se 26.000 študentov vpiše v enega od številnih programov – univerza pokriva praktično vse. Kljub temu velja za prvo med prvimi na družboslovnih in humanističnih področjih, naravoslovni prestiž počasi prehaja na stran sosedov iz Cambridgea.
Alumni (seznam tistih, ki so tam končali šolanje) univerze v Oxfordu je zastrašujoč. Začnimo v starih časih in z le najbolj znanimi. Filozofi Francis Bacon, Thomas Moore in John Locke so vsi od tam. Jonathan Swift je tam snoval svojega Guliverja in njegova potovanja, Oscar Wilde svojega Doriana Graya, J. R. R. Tolkien svojega Hobita in Gospodarja prstanov. Bill Clinton in Tony Blair sta se na oxfordskih vrtovih pomenkovala o tem, kako si bosta nekoč delila svet. Pa smo našteli le nekaj bolj znanih. Med študenti najdemo 28 angleških premierjev (!), najmanj 30 premierjev, voditeljev, diktatorjev itd. iz drugih dežel, 55 nobelovcev in, konec koncev, tudi 120 ljudi z olimpijsko kolajno. Še zdaleč ne zgolj veslaško!
Oxon in orgije
Angleška visoka družba in le kje lahko najdemo več imenitnih bodočih primerkov, ki jo bo tvorila, je vselej veljala za središče razuzdanosti. Nič čudnega torej, če so bili študentje in študentke iz Oxforda vselej prvi v vrsti pri preizkušanju različnih drog ali drugih prepovedanih substanc. Ko je skupina Pink Floyd udarila s svojo čudovito psihadelično glasbo, žal povezano s tabletkami LSD in podobnim, so jo v zrak prvi povzdignili oxfordovski študenti. Opisa dogajanj v njihovih kampusih in različnih študentskih klubov pa tako ali tako ne prenese noben časopis, ki da kaj nase.
Primerov je nešteto, mi pa si poglejmo zgolj enega zadnjih, ko se je okrog 2500 študentov z Oxforda spomladi udeležilo tradicionalne smučarske tekme v francoskih Alpah. Tekmo prirejajo že od leta 1922, delijo pa lepe nagrade, za katere so študenti pripravljeni narediti prav vse.
Ob smučarskih veščinah moraš za zmago pokazati še odličnost na področju norih izzivov. In tukaj se zabava šele zares prične. Letošnja glavna naloga je bila preprosta: zdrobiti jajce na najbolj domiseln način. Največ aplavza je požela ekipa (menda samih mladih lordov in deklet iz visoke družbe), ki so si jajca postavljali med ritnici, jih zdrobili s steklenico šampanjca in jih nato pojedli!
Ena ekipa se je pri minus desetih stopinjah slekla do golega, druga prav tako, le da se je zaščitila s premazom iz čokolade. Tretji so se greli tako, da so pili urin. Še eni so se slekli in na snegu simulirali spolni odnos. A moderna tehnika je neusmiljena. Zapeli so telefoni, kamere, objave na spletu so kar deževale. Ko so sponzorji videli, v kaj se je vse skupaj sprevrglo, so nagrade preprosto umaknili.
Ničesar ne vemo o tem, kaj so porekli starši nadobudnežev iz visoke družbe. Četudi bi jim žepnino za stokrat zmanjšali, bi še vedno zadostovala za letne stroške. In še za kakšen kozarček ali dva povrhu …
(se nadaljuje)
