Upokojenec kupuje na kupončke. Upokojenec vzdržuje družino svojih otrok. Upokojenec pridno čaka v vrsti za pokojnino. Upokojenec gre v gledališče. Upokojenec se sprehaja ob Dravi. Upokojenec gre na volišče. Upokojenec še vedno verjame v boljši jutri. Upokojenec ima našparano za svoj pogreb. Upokojenec ne mara novosti. Upokojenec ne mara računalnika, a ga vseeno uporablja. Naučil se je brskati po spletu. Upokojenec ima rad tradicijo. Upokojenec gre rad na vikend. Upokojenca muči nespečnost. Upokojenec rad gleda televizijo. Zjutraj, opoldne in zvečer. Rad nazdravi s kozarčkom vina ali piva. Rad poje nekaj dobrega. Rad popije nekaj kratkega. Upokojenec se je upočasnil. Upokojenec upa in zaupa. Upokojenec se spominja. Z obrazom, ki pripoveduje. Z očmi, ki so videle dovolj. Upokojenec bere. Časopis, knjige, marsikaj. Rad gre na ples. Rad ima glasbo. Tudi domačo. Rad ima kolonsko vodico. Solejo in briljantino. Čevlje nosi k čevljarju, zlatnino spravlja v šatuljo. Zbira znamke in igra šah. Upokojenec rad zbira zdravila. Upokojencu nikoli ni dolgčas. Menda je dobro biti upokojenec. Upokojenec kupuje s popusti, se vozi ceneje, je deležen ugodnih bančnih posojil, cenejšega plačila položnic in nižje cene drugih storitev, prosti čas si lahko zapolni z delom, če je prihranil, bo lahko živel, kot je bil navajen živeti prej, tudi potuje lahko ceneje in po ugodnih cenah izvaja konjičke, za katere prej ni bilo časa. Kljub mnogim ugodnostim pa je statistika Zpiza zelo kruta.
S povprečno slovensko pokojnino, približno 600 evrov na mesec, mora preživeti 16 odstotkov upokojencev, skoraj polovica vseh upokojencev pa mora preživeti z mnogo manj. Le dvanajst odstotkov prejema 1000 evrov in več, srečni trije odstotki pa več kot 1500 evrov. Zelo malo upokojencev se opogumi in odloči svoje tretje življenjsko obdobje preživeti kje drugje, v obljubljeni deželi, kjer naša pokojnina predstavlja pravo malo bogastvo - in ne vsote, s katero smo obsojeni na životarjenje. Dostojno življenje nas čaka na primer na Filipinih, v Panami, Kostariki, Nikaragvi, na Tajskem. Panama je menda ena najsrečnejših držav na svetu. V Nikaragvi ste lahko deležni poceni, a odlične zdravstvene oskrbe v bolnišnicah. Kostarika, pristna, preprosta, polna španskega temperamenta, varna, poceni. V glavnem mestu San Jose se menda da preživeti s 350 evri na mesec, na podeželju pa celo s polovico tega zneska. V povprečju ste s 400 do 600 evri na mesec lahko preskrbljeni v vseh teh krajih. Toda - kot rečeno - je procent pogumnih zelo nizek. Zapustiti domači grunt je veliko težje, kot se zdi. V teh letih so korenine namreč globlje kot kdajkoli prej. Kdo lahko premakne čudovito razbohotena stara drevesa, vajena pomladi, poletja, jeseni in zime? Mogoče je vseeno manjši šok selitev v druge balkanske države. Če lahko na Hrvaškem in v Črni Gori upokojenci preživijo s 300 evri na mesec, v Makedoniji in Bosni s 150 do 170 evri in v Srbiji z 220 evri na mesec, potem se z našo pokojnino na Balkanu da živeti dostojno. Finance predlagajo Split in Pulj, za tiste, ki imajo radi morje, Podgorico, Sarajevo in Ohrid za tiste, ki iščejo posebno mesto z bogato kulturno dediščino v notranjosti. Upokojenec je takšen in takšen. Upokojenec je človek. Zasluži si pohvalo. Zasluži si nagrado. Na svojih ramenih je nosil državo.
Zakaj ga država, namesto da bi ga nosila po rokah, vleče za seboj kot živino? Upokojenec je človeško bitje. Zasluži si dostojanstvo. Upokojenec je junak. Junak svojega in našega časa. Strah me je starosti. V upanju na vsaj takšne razmere si nazdravim s kamilicami in zavrtim skladbo skupne Radiohead: No surprises … No alarms and no surprises, please.
