Janez Cundrič je leta 1969 pisal o - računalnikih. Elektronski računalnik, kot so mu takrat rekli, so imeli na Višji tehniški šoli v Mariboru, ime mu je bilo 1130 - sistem IBM. Profesor Milan Kac mu je govoril, da računalniki niso elektronski možgani, ker jim manjka sposobnost lastnega odločanja, storijo namreč samo tisto, kar jim naročiš, s čimer jih nakrmiš, se pa nikoli ne zmotijo. V tekstu izpred več kot pol stoletja sta s sogovornikom opozorila, da naj proizvodnja čim prej spozna njihovo koristnost. Pa tudi na to, da bo angleščina uradni računalniški jezik, nista pozabila opozoriti.
Bil je vsestranski človek, zlahka bi bil pisatelj, slikal je olja, spomnim se starca s pipo, pastelnih barv, bil je pisec reportaž (prva je bila o gradu na Piramidi, urednica je bila Sonja Flajs), bil je urednik, komentator s širokim obzorjem. Februarja 1971 je pisal o naših pustnih karnevalih, ki so bili še nebogljeni v primerjavi s tujimi. "Pri nas je pustno rajanje priklenjeno na sposojene in doma prikrojene maškeradne izdelke, na krepko mero maliganov, obilno večerjo in velik pladenj pustnih krofov," je napisal. "Še dobro, da imamo vsaj pristne domače kurente, laufarje, pokače, rüse." Tistega leta je bil tudi v Parizu in si šel, ker je urednik to zahteval, v pariški Folies Berger ogledat 40 čudovitih nog. Da predstava po najslabšem avstrijskem operetnem okusu traja dve uri in pol, da vsakih pet minut stoji na odru živi zid: zgoraj gol, čisto na vrhu nojevo perje, na sredi z bleščicami pokrit trikotniček, je opisal dogajanje. Pisal je zgodbe iz Poljske, iz Španije.
V prvi številki samostojnega tednika 7D, 6. januarja 1972, je napisal izjemno reportažo z Vinskega Vrha na Kozjanskem, kjer kmetje otrok niso pošiljali v šolo, ko je bilo doma delo. "Pokopališče leži v strmi rebri, s kamnitimi spomeniki, pa tudi s strohnelimi majavimi lesenimi križi, kot nekakšen simbol za kraj, kjer življenje ne more na zeleno vejo, kjer je življenje trpko in rine v breg, ki je strm kot pokopališka reber," je opisal takratni Vinski Vrh. V ekipi s Fredijem Klipšteterjem in Milanom Golobom se je dobro počutil in se ogromno naučil, je leta 2011 razlagal Taji Kordigel za objavo v 7 dni. Iz sedemdejevskega obdobja ga je pretreslo zaprtje Draga Jančarja, ker je s Koroške prinesel za tedanjo oblast sporno knjigo, pa ga je nekdo zatožil. Tudi zaustavitev tiska naslovnice z Ajdo Lesjak Kalan, ki je imela okoli vratu verižico s križcem, je bil grenak spomin. Ko je leta 1975 Branko Senica prevzel urednikovanje, je bil njegov pomočnik, junija 1982 je postal odgovorni urednik 7D. In moral oditi. "Ko je Mirko Čepič, eden mojih učiteljev, ki je delal v Ljubljani in pisal tedenske kolumne za naš tednik, napisal, da so Kosovarji zatirani, so se oglasili partijski ideologi, mladi fantje, vsi kasneje univerzitetni učitelji, in hudo usekali po njem. Celo tako zelo, da je prenehal pisati." Njega pa so premestili k Večeru, kjer je najprej delal kot novinar, kasneje je postal urednik sobotne priloge in novinar kulturne redakcije.
"Zame, ki sem imel od nekdaj rad terensko delo, reportaže in deskriptivne, napol reportažne intervjuje, je bilo urednikovanje duhomorno delo. Bilo je zelo odgovorno, sploh v tistih časih, ko je bilo tako, da so te lahko zmeraj malo zgrabili za vrat. Vse se je pričelo sproščati še pred osamosvojitvijo. Vendar, če je nekdo dobro pišoč novinar, bi mu svetoval, naj se ne loti urednikovanja." Kot novinar je prečesal vso Slovenijo in zmeraj našel veliko zanimivega. "Precej časa sem hodil tudi na Koroško, kjer sem srečal ogromno zanimivih ljudi, in verjamem, da od tod izvirajo moje najboljše reportaže. Ker sem jih delal s srcem." Leta 1975 je predstavil odlična smučarska skakalca Hanzija Milloniga in Karlija Schnabla, za katera so avstrijski mediji pozabili omeniti, da sta iz povsem slovenskega Zahomca v Ziljski dolini, kjer je trener Franc Wiegelle ustvarjal šampione. Študij zgodovine mu je bil v pomoč pri delu, "ker zaradi nje znaš logično povezovati stvari". Pri feljtonih še posebej, leta 1985 je pisal izjemnega ob štiridesetletnici Večera, ki bi zaradi bogatega opisa mariborske zgodovine moral iziti v knjigi. "V internetnih časih je novinarstvo postalo tozadevno zelo površno," je pravil. "Široka izobrazba je za novinarje precej pomembna. Tudi to, da obvladajo jezik. Žal se namreč zdi, da danes večina novinarjev sploh ne bere, morda internet, ki je po tej plati reven, in to se pozna pri njihovem besednem zakladu. Dobro bi bilo, da bi znali še kak drug tuji jezik, ne le angleškega, redno bi morali spremljati tudi tuji tisk in se nenehno izobraževati."
Časopisi bodo ostali
Janez Cundrič je verjel, da bodo časopisi ostali tako kot knjiga. "Morda jih bo manj. A morda bodo prav zato višje kakovosti." Tudi to je poudarjal, da je imel Večer vedno najčudovitejše bralce, kar si jih je mogoče zamisliti. "Skromen, pošten in izjemno vsestransko razgledani Janez je bil miren, prizanesljiv in vsaj zame dragocen učitelj; ni glasno hvalil ali na glas bentil, znal je pohvaliti in grajati z izrazom na obrazu, kar pa je napisal, je bilo res užitek brati," je o njem napisala Jelka Šprogar, še eno žlahtno Večerovo pero. Adijo, dragi Janez, v imenu tistih, ki smo delali s teboj, in seveda bralcev, ki so te cenili.
