Film V vrtincu je zgodovinski. Tako po vsebini kot po času nastanka. Zdaj pa očitno še sam dokončno odhaja v zgodovino. V nedeljo se je poslovila še zadnja članica ožje filmske ekipe, v starosti 104 leta je umrla igralka Olivia de Havilland, ki je nastopila v vlogi Melanie Hamilton. Hkrati pa film zaradi rasističnih elementov in izkrivljenega prikaza suženjstva vse bolj umikajo tudi s sporedov retrokinematografov in spletnih filmskih platform. Ena največjih filmskih uspešnic vseh časov, ki jo je leta 1989 ameriška Kongresna knjižnica med prvimi izbrala za ohranitev v okviru Narodnega filmskega registra zavoljo njene "kulturne, zgodovinske ali estetske vrednosti", je za današnji čas nesprejemljiva. A mit tega vrtinca ostaja.
Film rekordov
V vrtincu (v originalu Gone with the Wind) je ameriški epski zgodovinski dramsko-romantični film, posnet leta 1939 po istoimenskem romanu Margaret Mitchell.
Zgodba se začne leta 1861, ko med ameriško državljansko vojno Gerald in Ellen O'Hara na plantaži v Georgii vzgajata tri hčerke. Najstarejša Scarlett se zaljubi v aristokratskega soseda Ashleyja Wilkesa, in čeprav se ta poroči z drugo, Scarlett globoko v srcu verjame, da ljubi njo. Iz kljubovanja se poroči s fantom, ki kmalu po poroki v vojni izgubi življenje. Nato Scarlett sreča očarljivega Rhetta Butlerja in med njima se razvije viharna in strastna ljubezenska zgodba ...
Producentu Davidu Selznicku, šefu studia Selznick International Pictures, je idejo za film dal njegov montažer Kay Brown, ki je prebral knjigo in se navdušil nad romantično zgodbo. Selznick je že mesec dni po izidu knjige odkupil filmske pravice za 50 tisoč dolarjev, kar je bila takrat rekordna vsota.
Potem se je začelo iskanje primernih igralcev. Kar dve leti so iskali igralko, ki bi upodobila Scarlett O'Hara. Med 1400 kandidatkami so se avdicije udeležile tudi Katharine Hepburn, Bette Davis, Barbara Stanwyck, Joan Crawford, Lana Turner, Lucille Ball, pa tudi Olivia de Havilland, ki je potem dobila vlogo Melanie. Selznickova favoritinja je bila sicer ves čas Vivien Leigh, mlada (rojena leta 1913) in tedaj dokaj neznana angleška igralka, a avdicije so se vseeno nadaljevale. Šele v začetku leta 1939 je bila Vivien Leigh končno potrjena.
Med mitom in resničnostjo
V prvem letu po izidu leta 1936 so prodali skoraj 1,4 milijona izvodov romana V vrtincu pisateljice Margaret Mitchell. Pisateljica je zanj dobila Pulitzerjevo nagrado.
Gary Cooper je, ko je zavrnil vlogo Rhetta Butlerja, dejal, da bo ta film največji neuspeh v zgodovini Hollywooda.
Prvotna verzija filma je trajala več kot štiri ure in pol. Potem so ga skrajšali za 48 minut.
Režiser Victor Fleming je umrl leta 1949, oskarjevka Hattie McDaniel leta 1952, Clark Gable 1960., producent Selznick 1965., Vivien Leigh pa leta 1967.
Olivia de Havilland je kasneje dvakrat dobila oskarja, leta 1946 za vlogo v filmu Vsakomur svoje in leta 1949 za vlogo v filmu Dedinja.
Oskar z grenkim priokusom
Film V vrtincu so zaradi rasističnih elementov nedavno začasno umaknili tudi s filmskega portala HBO Max. "V vrtincu je produkt svojega časa in kot tak odraža določene rasne in etnične predsodke, ki so bili na žalost vseprisotni v ameriški družbi. Te rasistične upodobitve so bile napačne takrat in so napačne danes," so zapisali. Film so prav te dni na HBO Max vrnil z dodanim opozorilom, da "zanika grozote suženjstva". Kajti, kot pravijo, "če hočemo ustvariti pravičnejšo in bolj vključujočo prihodnost, moramo najprej priznati in razumeti svojo preteklost". In ta ni sporna le v filmskem prikazu, rasistično je bilo tudi resnično dogajanje. Hattie McDaniel, ki je kasneje postala prva temnopolta igralka, nagrajena z oskarjem, se ni smela udeležiti niti premiere filma v Atlanti, saj ji tega niso dovoljevali segregacijski zakoni v zvezni državi Georgia. Zelo drugačno izkušnjo kot preostali člani zasedbe je imela tudi na podelitvi oskarjev. Sprva je niso niti spustili v dvorano, nato pa je morala sedeti povsem zadaj, medtem ko so njeni belopolti soigralci sedeli v prvih vrstah. Njen oskar je bil zmaga z grenkim priokusom. Za temnopolto občinstvo je bil to namreč dokaz, da lahko temnopoltim igralcem v Hollywoodu uspe le, če se podredijo stereotipnemu prikazovanju v takratnih filmih.
Čarovnija skozi desetletja
Prve kritike o rasizmu in romantiziranem prikazu črnih sužnjev na ameriškem jugu so se pojavile že takoj po nastanku filma, a večina občinstva ga ni gledala na tak način. Producent Selznick je dejal, da film ni rasističen in da so temnopolti liki prikazani kot prisrčni, zvesti in odprti. Čeprav filmu danes oporekajo tudi prikazano vlogo žensk, se večina kritikov strinja, da se V vrtincu upravičeno uvršča med filmske klasike.
Hrvaški filmski kritik Dragan Antulov je zapisal: "Malo je filmov, ki predstavljajo tako nehvaležno nalogo za kritika, kot je V vrtincu. To epsko melodramo bi morali dojemati manj kot film in bolj kot institucijo. Za razliko od večine stvaritev sedme umetnosti je ta film dejansko postal del popularne kulture 20. stoletja. Gotovo so bili v tistem obdobju posneti boljši ali pomembnejši filmi, vendar nobenemu od njih ni uspelo čarovnije ohranjati skozi desetletja. V zadnji uri film sicer degenerira v čisto melodramo, tako da je bližje vsakdanji telenoveli kot nečemu, kar povezujemo s filmi, ki so 'večji od življenja'. Na srečo se na koncu kljub kiču vse lepo zaokroži. Nekaj dialogov, ki ostanejo v spominu, in nepozaben prizor na koncu filmu vrneta epsko veličino."
Najbolj znana je najbrž predrzna izjava Rhetta Butlerja "Frankly, my dear, I don't give a damn" oziroma "Iskreno, draga moja, prekleto vseeno mi je", ki se je zapisala v zgodovino kot eden najboljših in najbolj sočnih citatov. Ameriški filmski inštitut je film V vrtincu uvrstil na četrto mesto na seznamu 100 najboljših filmov v 100 letih, anketiranci v spletni anketi ameriške televizijske mreže ABC in revije People pa so ga izbrali celo za najboljši film vseh časov. Med prvih pet so uvrstili še Čarovnika iz Oza, Botra, Casablanco in Vesoljčka E. T.