Večinoma porabim za pisanje romana leto dni, za nekatere knjige pa potrebujem samo za zbiranje snovi in premišljevanje o njej več let. Tako je bilo na primer z Očarljivim skupinskim samomorom. Pravzaprav naenkrat delam na več zgodbah: o nekaterih šele razmišljam, za druge zbiram gradivo, eno pa pišem. Pisati začnem jeseni, naslednjo pomlad oddam rokopis založniku."
Tako je pred leti pripovedoval Arto Tapio Paasilinna v intervjuju slovenski prevajalki Jelki Ovaska. Po novinarski in uredniški karieri, ki ju je Paasilinna leta 1975 obesil na klin in se odločil za pisateljskega freelancerja, svobodnjaka, je do svoje nedavne smrti v 76. letu spisal 35 romanov. V slovenščino jih je Jelka Ovaska prevedla deset, začenši z Gozdom obešenih lisic. Pronicljiv humor in absurdnost njegovih zgodb, o katerih je pripomnil, da so v resničnem življenju še absurdnejše, nista blizu le slovenskim bralcem. Z več kot osmimi milijoni prodanih izvodov, prevedenih v okoli štirideset jezikov, je z mnogimi literarnimi nagradami okronani avtor najbolj zlezel pod kožo finskim, nemškim, švedskim, italijanskim in francoskim bralcem. Slednji so ob njegovem obisku v Parizu evforično vdrli v knjigarno, v kateri je podpisoval knjige.
V posmeh birokraciji, policiji, vojski
Očarljivi skupinski samomor
Očarljivi skupinski samomor je tudi pri nas eden izmed Paasilinnovih najbolj priljubljenih romanov. Bojda je roman na Finskem, kjer je samomor precejšen družbeni problem, posledično vplival na število samomorov, tako da se je to zmanjšalo.
Res je. Paasilinna mi je pripovedoval, da je bila tematika samomora v času, ko je roman izšel na Finskem, pravi tabu. Šele po izidu te knjige se je pričelo o problemu samomorilnosti odprto razpravljati. V letu pred izidom romana je na Finskem naredilo samomor 1500 ljudi, naslednja leta "samo" še po tisoč. Rešenih je bilo torej petsto ljudi letno. Kot bivši novinar je dodobra poznal družbeno problematiko samomora in se ga je lotil na konkreten način - s pisanjem romana. Ker je v romanu med kandidati za samomor mnogo potrtih in depresivnih ljudi pa zlorabljene ženske, v poslu neuspešni moški, skratka osebe z zelo različnimi usodami, kot jih najdemo dejansko med ljudmi, je roman Očarljivi skupinski samomor deloval terapevtsko tudi tistim, ki so jim po glavi rojile samouničujoče misli.
Popil 14 tisoč litrov piva
Prevedla vse, kar je želela
Prevajalka Jelka Ovaska se je po upokojitvi preselila na Tenerife. Koliko je Paasilinna znan v Španiji? "Mnoga njegova dela so prevedena v španščino. Tudi tukaj je bil med priljubljenimi tujimi avtorji, o njegovi smrti so poročali vsi glavni medij. Že skoraj štiri leta živim na tem prekrasnem kanarskem otoku. Izbrala sem ga predvsem tudi zato, ker je tukaj živela moja mlajša hči z družino. Uživam v prijetni klimi večne pomladi. Hodim na univerzo za starejše, slikam, družim se z družino in novimi španskimi prijatelji, mnogokrat me obiščejo moji ljubi prijatelji in preostala družina iz Slovenije." A lahko pričakujemo še kakšen njen prevod priljubljenega finskega pisatelja? "Prevajanje sem pa zaključila. Prevedla sem vsa knjižna dela, ki sem jih želela."
Specialist za črni humor
Tudi v nekaterih drugih evropskih državah je pisateljska zvezda. S svojim pronicljivim humorjem je izjemno ljub tudi Slovencem. Eden izmed spletnih komentatorjev je zapisal, da je ob branju njegovih knjig celo s svojim fotrom našel teme za pogovore. Kateri njegov roman je vam še posebno ljub?
Na Češkem so ga označevali kot "pisca moške literature", ki piše o moških za moške, Francozi so Velikemu Paasilinni dodali še "specialist za črni humor", za Italijane je bil "kultni finski pisec", Nemci pa so njegove knjige uvrstili med kriminalne romane. Prav tako se je močno priljubil slovenskim bralcem. Dejal je, da se pod površjem, ki daje videz napete in humorne zgodbe, skrivajo krute teme: smrt, samouničenje, mučenje, celo konec sveta, skratka vsi človeški strahovi. Meni je najljubši roman Gozd obešenih lisic. Bil je prvi finski roman, ki sem ga prevedla v slovenščino, in hkrati prvi Paasilinnov roman, ki je bil preveden v tuji jezik nasploh. Potem se je vsul plaz prevodov po vsem svetu, saj se je številnim bralcem prikupil s svojim izvrstnim tragikomičnim humorjem z noto tople človečnosti.
Več kot tri desetletja se je posvečal pisateljevanju, dokler ni njegove ustvarjalnosti v letu 2009 prekinila kap. Nam lahko na kratko opišete Paasilinnovo življenje iz svojih izkušenj in informacij, ki jih imate o njem?
Rodil se je leta 1942 na severu Finske in mladost preživel v Petsamu, blizu Severnega morja. Njegov oče je bil skromen in preprost, a strog policist, mati pa skrbna gospodinja v veliki družini. Prav iz te družine s sedmimi otroki izhajajo trije znameniti bratje Paasilinna: Reino je priljubljen poslanec v parlamentu, Erno znan in cenjen satirik, Arto pa najpopularnejši finski pisatelj.
Vsako jesen je izdal en roman, ki je takoj postal uspešnica, prodana v več deset tisoč izvodih. V vseh knjižnih delih pravzaprav pripoveduje isto zgodbo na več načinov. Glavni junak je družbeno neprilagojen človek, jezen individualist, ki se upira družbeni prisili, njegove dogodivščine so polne težkih preizkušenj. Pisatelj se z junakovo pomočjo posmehuje birokraciji, policiji, vojski, oblastnemu ženskemu svetu, tehnokraciji, udobnemu mestnemu življenju, ki zasužnjuje človeka. Največkrat njegovi junaki pred vsem tem zbežijo v naravo. Preprost jezik in duhovitost, Paasilinnovi največji pisateljski odliki, veliko prispevata k popularnosti njegovih romanov. Prejel je več nagrad, leta 1993 v Franciji nagrado Air Inter in na Finskem nagrado Pro Finlandia, leta 1994 pa v Italiji književno nagrado Giuseppe Acerbi.
Norčuje se, a ne žali
Njegova dela ste prevedli neposredno iz finščine. Od kod vaše znanje finščine in odločitev za prevajanje prav Paasilinnovih romanov? Finščina je verjetno težak jezik.
Za prevajanje iz finščine me je nagovoril znani prevajalec Janko Moder, ko je izvedel, da znam finsko. Finščine sem se naučila, ker sem tam živela med letoma 1971 in 1977. Kot prvo delo sem izbrala Paasilinnov roman Gozd obešenih lisic, ker so mi moji finski prijatelji povedali, da ga zelo radi berejo. Finščina je res težka, spada med ugrofinske jezike in ima svoje slovnične posebnosti. Zame je bil največji izziv prevajati Paasilinnove stavke in humor tako, da bodo naredili na slovenske bralce enak vtis kot na finske.
Med finskimi bralci so njegovi romani izjemno priljubljeni, čeprav je pisatelj do Fincev neprizanesljiv. Da so ljudje v splošnem nekoliko nori na ganljiv način, je menil, za Fince pa naj bi to veljalo še toliko bolj. Kakšni so pravzaprav?
Poseben narod so, meni zelo ljub. Po naravi so precej introvertirani ljudje, ne govorijo radi o svojih težavah in tegobah, hkrati pa imajo nek poseben, malce zakrit ironičen humor, v glavnem na svoj račun. Po svoje so trmasti in zagnani, ne odnehajo zlepa, kadar si zastavijo cilj. Za to lastnost imajo poseben izraz "sisu", ki je edinstven, tako kot so oni. Med finskimi bralci je Paasilinna izjemno priljubljen pisatelj, čeprav se nekako ves čas norčuje iz njihovih lastnosti, seveda na prijeten in simpatičen način.
Katere aktualne teme njegovih romanov bi kot dobra poznavalka finskih družbenih razmer in problemov izpostavili?
Predvsem nenehno željo po osebni svobodi, ki se močno odraža v vseh Paasilinnovih romanih. Kdor pozna finsko zgodovino, bo vedel, da so bili Finci dolga stoletja zatirani in izkoriščani od sosednjih velenarodov (Švedov in Rusov) in da so mnogokrat močno trpeli zaradi lakote. To zlahka pojasnimo s tem, da traja zima pri njih večino leta. Še vedno se čutijo ogrožene pred ruskimi sosedi, ki so jim med drugo svetovno vojno odvzeli velik del Karelije. Sicer pa je sodobna Finska izjemno lepo urejena demokratična in socialna država, kjer si večina strank vzajemno prizadeva za ureditev razmer v skupno dobro. To jim štejem v čast!
Domišljija, ki je zaživela v resničnosti
Ali je dobro prodajan avtor lahko literarno kvaliteten? Vam je Paasilinna povedal, kako najde teme za svoje romane in orise likov v njih?
Je. Kot bivši novinar je med opravljanjem svojega poklica srečal na tisoče različnih ljudi, imel je dar za spremljanje njihovih usod in obnašanje. Liki njegovih romanov so sicer plod njegove domišljije, a smo jim ljudje v resničnem življenju precej podobni. Najprej si je izmislil koncept zgodbe in junake v njej, med pisanjem so osebe zadobivale pravo podobo in značajske poteze. Glavni junaki v njegovih zgodbah so čisto navadni ljudje, v očeh drugih pa so zaradi svojih neobičajnih izkušenj postali marginalne osebe.
Finski kritiki ga dolgo niso sprejeli kot resnega pisca. Uspeti je moral na tujem, predvsem na francoskem tržišču, da so se omehčali.
Na Finskem vlada med kritiki nekakšno prepričanje, da uspešen pisatelj ne more biti hkrati tudi dovolj globok, torej literarno kvaliteten. Nasprotno temu so razmišljali uredniki in novinarji časopisov z velikimi nakladami. Evropski kritiki so na njegove knjige gledali drugače. Prav nič jih ni motilo, da so se njegovi romani prodajali v visokih nakladah, in so ga cenili kljub temu.
Ali Finci radi berejo? Lahko pisatelji dobro živijo s publiciranjem? Vemo, kako je s tem pri nas.
Finci izjemno veliko berejo, imajo ogromno knjižnic, ki jih pridno obiskujejo, pa tudi knjige v papirnati ali elektronski obliki se zelo dobro prodajajo. Mnogo je finskih pisateljev, vendar samo od pisanja živijo le redki, tisti najbolj prodajani. Država pisateljem precej pomaga s subvencijami in promocijami njihovih del doma in v tujini.
Kakšno poslovno pot prehodi prevajalec od odločitve za prevod romana do njegovega izida?
Sta dva načina: založnik izbere dela, ki jih želi izdati v slovenščini, in predlaga prevajalce ali pa prevajalec sam izbere delo, napiše sinopsis in ga predlaga založbi v izdajo. Nato sledi prevajalska pogodba, ki vsebuje tudi višino honorarja in rok za oddajo prevoda. O višini prevajalskih honorarjev raje ne bi izgubljala besed.
V svetovnem merilu so ob Paasilinnovih romanih bolj uspešno prevajana le dela finskega publicista Mike Waltarija in Kalevala; slednjo ste tudi prevedli v slovenščino.
Finski narodni ep Kalevala je zame sveta knjiga. Globoko spoštovanje čutim do naroda, ki je verze ohranjal v ustnem izročilu vse do 19. stoletja, ko jih je zdravnik in literat Elis Lönnrot na svoji potovanjih po karelijskih vaseh zapisoval in potem strnil v Kalevalo. Teme zgodb iz poganskih časov so večen vir vseh umetniških smeri na Finskem. Kalevala vsebuje več kot 22 tisoč verzov v stari finščini, napisana je v štiristopičnem troheju. Prevajala sem jo deset let, pri oblikovanju verzov mi je pomagal Bogdan Novak. Prevod je leta 1998 prejel Sovretovo nagrado, leta 1999 pa nagrado finskega kulturnega ministrstva.
