Velikonočni prazniki za obloženo mizo

Z obložene mize v vaša usta, iz vaših ust v božja ušesa! Namreč vsaj to, da bi bil naslednji veliki vseljudski praznik spet vsaj za silo normalen. Ker letošnja velika noč gotovo še ne bo povsem takšna; sploh ker vse kaže, da jo bodo prehiteli omejevalni ukrepi za blaženje tretjega vala covida-19. Da bi bila kolikor toliko normalna vsaj naslednja ali pa morda celo že letošnji božič!

Ljudske tradicije znajo biti kompleksna zadeva. Da je slovensko in tudi nasploh evropske skozi zgodovino v veliki meri zaznamovalo krščanstvo, v velikem delu stare in še katere celine z deželico na sončni strani Alp vred predvsem v podobi lika in dela Katoliške cerkve, je bolj ko ne jasno, pa če je to komu všeč ali ne. Kar velik delež Slovencev je krščenih, precej manjši pa aktivno verujočih in še manjši pobožnih. A vsaj glavna krščanska praznika tako ali drugače praznujejo skoraj vsi, tudi nekateri drugače verujoči in neverujoči, pa celo kakršnikoli veroizpovedi nasprotujoči prebivalci. Vsaj toliko kot verski je velika noč (kot tudi božič) namreč praznik prijetno sproščene družabnosti v krogu širše družine, morda tudi v prijateljskem krogu več družin - pa če večina udeleženih pri tem zmoli očenašek al' pa dva in se svojih grehov malo pokesa, stori še kaj več ljudem in Bogu všečnega ali nič od tega.

Praznik za vse

Kot je ob takih prilikah pravično in se spodobi, jih seveda spremlja obilje praznično razkošne hrane in pijače. Kar sicer za marsikoga niti v domnevni družbi vsesplošnega blagostanja in socialne pravičnosti ni ne običajno niti dosegljivo, čeprav nekateri prav zato, da bi bilo vsaj praznovanje vsaj približno vredno tega imena, sistematično varčujejo in si trgajo od ust. Kot so si že nekoč, ko je bilo v povprečju bede še mnogo več - čeprav je baje bilo tudi več solidarnosti in spontane pomoči najrevnejšim vsaj v z božjo milostjo obsijanem prazničnem času. Sploh pa velika noč obeležuje tudi konec zapovedanega posta, ko se je nekoč vendarle dalo kaj malega prihraniti - medtem ko ti utegne ob sodobnih tržnih razmerah štiridesetdnevno vegetarijanstvo dodobra izsušiti denarnico, sploh če se hočeš tudi med postom prehranjevati pestro, popolno, zdravo, uravnoteženo, po možnosti eko in bio ter ne trpeti občutka lakote ali kakršnegakoli drugega pomanjkanja.

Kdor je odraščal v časih tako imenovanega komunističnega enoumja, ki je bilo načeloma vsaj nenaklonjeno kakršnikoli religiji, se najbrž spomni, da so se za veliko noč z za to priložnost običajnimi dobrotami na veliko mastili tudi mnogi najbolj goreči aparatčiki, le da tega niso obešali na veliki zvon ali pa so to celo skrivali. Lahko bi morda rekli, da ne praznujejo velike noči, ampak kak poganski praznik pomladi. Pa da imajo tudi nekrščanske vere podobne praznike in da so velikonočne jedi ob tem letnem času pač krajevno običajne, sploh če si udeleženci pojedine hočejo pošteno privoščiti nekoliko boljši in razkošnejši obrok.

Naravne in simbolne danosti

Pa se prav nekako v tem agnostičnem slogu zamislimo, zakaj so ob tej priliki v naših krajih običajne, že kar zapovedane prav te jedi. V trenutni situaciji, ko trgovska ponudba česarkoli od koderkoli kadarkoli s pomočjo agresivnega oglaševanja prav nesramno diktira povpraševanje širokih ljudskih množic, bi lahko bile tudi katerekoli druge. A nekoč so bili ljudje mnogo bolj ali celo izključno odvisni od svežih lokalnih pridelkov. Torej ...

​Hren je zares dober le v mesecih s črko r v imenu, torej je v času velike noči ravno še skrajni čas, da se populi in poje. Poleg tega olajša prebavo drugih tipičnih prazničnih jedi, ki so dokaj težke in izdatne. Domače kokoši v tem času pridno nesejo jajca, ki so bila svojčas še posebno dragocena, saj so bila skorajda univerzalno menjalno sredstvo, tako rekoč nadomestek denarja, čeprav z mnogo bolj sezonsko nihajočo vrednostjo; morda bi jih glede tega lahko primerjali z današnjimi kriptovalutami ali delnicami, le da jih je mogoče pojesti in še visoko hranilna so. Prekajeno meso zimskih kolin je do velike noči ravno prav dozorelo, da je bilo smiselno načeti in pokusiti zaloge. Vino je bilo na razpolago ves čas (in tudi olajša prebavo mastnejših jedi), sestavine za boljši kruh in potico prav tako, ne pa nujno tudi volja, čas in pogoji za dokaj zahtevno pripravo.

A ker je praznik v temelju vendarle verski, ne bi smeli pozabiti niti na simbolni pomen prav teh jedi v čast in slavo vstajenja Jezusa Kristusa. Potica (ki mora seveda biti pečena v okroglem modelu z luknjo na sredi) predstavlja Kristusovo trnovo krono. Jajca (po možnosti pobarvana in umetelno okrašena) rane, pa tudi grob in vstajenje iz njega. Hren žeblje, s katerimi so ga pribili na križ. Šunka njegovo telo (pa tudi obredno daritev jagnjeta). Vino njegovo kri in pomaranča (nanjo zadnje čase kar nekako pozabljamo) v kis namočeno spužvo, ki so jo pomolili križanemu namesto vode za potešitev žeje. Drugačne jedi z enakimi simbolnimi pomeni poznajo tudi drugi pretežno krščanski narodi - pač glede na to, kaj je na njihovem ozemlju v velikonočnem času uspevalo in bilo na razpolago.

Sodobna znanost bi to sicer pripisala učinku placeba, a mnogi, predvsem otroci, radi verjamejo, da je namizno razkošje velikonočne pojedine še bistveno boljše in bolj okusno, če so bila jedila poprej odnesena v cerkev in blagoslovljena. Kdo bi vedel, morda pa je res kaj na tem. A letos bi se veljalo vprašati, ali vsled omejitev pri zbiranju na javnih mestih in še posebej v zaprtih prostorih ter torej tudi v sakralnih objektih enako velja tudi virtualni blagoslov na daljavo. Bogme, to pa nikakor! Kot tudi druženje preko ekranov in ekrančkov ne more odtehtati fizične skupnosti. Pa če verujemo ali ne ...