Velikonočnica, redka in skrivnostna kosmata lepotica z Boča

Pravzaprav ni kaj zelo posebnega, pravijo botaniki. Značilna rastlina suhih stepskih travišč pač. A pri nas so suhe stepe redke, še redkejša pa je njihova kosmata lepotica - velikonočnica. Prav zaradi svoje redkosti in izjemnosti - strokovnjaki pravijo, da je res nenavadno, da uspeva tudi v naših krajih - je posebna in že dolga desetletja zaščitena. Zanimivo pa je tudi to, da o njej, zlasti o tem, kako se razmnožuje, še vedno vemo zelo malo.

Velika velikonočnica, kot je njeno uradno ime, latinsko Pulsatilla grandis, spada v rastlinsko družino zlatičnic in rod kosmatincev. Množično uspeva na suhih travnikih na Madžarskem, v vzhodni Avstriji, na Moravskem in Slovaškem. V Sloveniji dosega skrajno zahodno mejo razširjenosti in velja pri nas za redko in ogroženo vrsto, saj je znana samo s treh nahajališč, pa še od teh je na enem ni več. O pojavljanju velikonočnice v Orešju pri Ptuju govorijo le zapisi v literaturi, na nekdanjih rastiščih so zdaj vinogradi, njive in hiše. Najbolj znano rastišče velikonočnice je na Boču, kjer so jo odkrili že konec 19. stoletja, a so bile prve najdbe popolnoma prezrte. Med obema vojnama so na Boču uspevale velike populacije te rastline, do danes pa je ostalo le nekaj manjših, strogo omejenih nahajališč na planoti, kjer sta planinski dom in cerkvica sv. Miklavža. Na tretje nahajališče v Boletini pri Ponikvi je opozoril prof. Viktor Petkovšek že leta 1953, vendar točna lokacija nahajališča tudi med botaniki ni bila znana do leta 1973, ko so med sistematičnim iskanjem s pomočjo domačinov potrdili navedbo.

Cvetenja ni mogoče napovedati

Velikonočnica je vijoličasta lepotica, obdana z nežnim puhom, ime je dobila po krščanskem prazniku veliki noči. Pojavi se vselej, ko skopni sneg in prvi sončni žarki dodobra ogrejejo apnenčasta tla, porasla s travo. To se je v preteklosti dogajalo okoli velike noči, ker pa je vreme zadnja leta sila nepredvidljivo, njenega cvetenja ni mogoče napovedati. V zadnjem času je večino let zacvetela že v februarju, še vedno pa so tudi leta, ko se drobni cvetovi pojavijo šele aprila.

Cveti vselej v treh fazah. Najprej se pojavijo nekakšne puhaste kroglice in takrat obstaja največja nevarnost, da jo obiskovalci, ki je sploh ne opazijo, pohodijo. Puhaste kroglice so dlačice, napolnjene z zrakom, ki preprečujejo, da bi ledeni kristali prodrli do njenega stebla in cveta. Prav ta zaščita ji omogoča, da začne rasti še pod snegom, ko pa se ta stopi ter jo na pobočju obsijejo prvi sončni žarki, se razcveti v prelep vijoličast cvet, ki se odpre le podnevi, ponoči se vselej zapre. V tretji fazi cvetenja iz zemlje požene do 40 centimetrov visoko kosmato steblo, na koncu katerega je pestič, ki spusti seme, tega pa nato raznaša veter. Vendar pa botaniki vse doslej nimajo nobenega potrjenega podatka o tem, da bi se rastlina kdaj sama zasejala iz semena. Verjetno se razmnožuje preko svojega razvejenega koreninskega sistema, kar pa pomeni, da je populacija stara. Prav tako strokovnjaki ne vedo, kako dolgo živi ena rastlina, možno je, da celo stoletja. Vsaka izkopana rastlina pomeni eno manj v populaciji. Zato je seveda trganje njenih cvetov ali celo izkopavanje strogo prepovedano.

Na prvi pogled je velikonočnica precej podobna drugim predstavnikom iz rodu kosmatincev, zato jo mnogi zamenjujejo z navadnim ali gorskim kosmatincem. Vendar jo je od drugih kosmatincev mogoče ločiti po tem, da ima velikonočnica pokončen modrovijoličen cvet, drugi imajo povešenega oziroma kimastega.

Biolog, publicist in naravovarstvenik dr. Peter Skoberne velikonočnico proučuje že 50 let. "Velikonočnica ima pri nas veliko simbolno vrednost. Je zavarovana vrsta že od leta 1949, vključena je bila tudi v Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije ob njegovi prvi izdaji leta 1976. Zame kot biologa je bilo proučevanje te znanilke pomladi vedno zelo zanimivo, saj je res izjemno, da uspeva pri nas. Enako kot med biologi je raslo tudi zanimanje med lokalnimi prebivalci in ljubitelji narave. Pred desetletji so bile naše glavne naloge, da ljudem razlagamo, da se velikonočnica ne trga, in danes to ni več takšna težava. Veliko vlogo pri tem imajo zagotovo številni naravovarstveniki in poljčanski planinci, ki praktično živijo za velikonočnico," je povedal na spletnem predavanju o velikonočnici.

Pomen sodelovanja poljčanskih planincev in strokovnjakov varstva narave je poudarila tudi Tanja Košar Starič, vodja Območne enote Celje Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave: "Prav območje Boča je zaradi te znanilke pomladi postalo med najbolj obiskanimi nahajališči rastlin pri nas. Ta najbolj vzhodni del Karavank pa ima zelo raznoliko pestrost živalskih in rastlinskih vrst in je zato vključen v evropsko ekološko omrežje Natura 2000. Na območju Boča, Haloz in Donačke gore najdemo 32 zavarovanih območij, ki vključujejo 24 naravnih spomenikov, šest naravnih rezervatov in dva krajinska parka."

Simbol ohranjene narave

Dr. Nejc Jogan, izredni profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, je predstavil aktualno stanje populacije velikonočnice: "V zadnjih 70 letih znanstvenega raziskovanja velikonočnice na Boču kljub velikim naporom za njeno ohranjanje opažamo upad populacij. S podobnim trendom se srečujejo tudi drugod po Evropi na območjih, ki predstavljajo rob njene razširjenosti. Najbolje gre velikonočnici na osrednjem območju na Madžarskem. Glavni dejavnik, ki danes najbolj povzroča upad populacij velikonočnice pri nas, so spremenjene podnebne razmere: velikonočnica potrebuje največ okoli 600 milimetrov padavin letno, pri nas pa jih je skoraj še enkrat več." Jogan je še povedal, da se populacija velikonočnice na Boču v zadnjih treh desetletjih ne obnavlja, sestavlja jo samo še okoli sto rastlin, lani so našteli celo samo 65 cvetov, kar brez pomlajevanja lahko pomeni, da bo tu preživela le še nekaj desetletij. Ta rastlina lahko preživi samo v svojem naravnem okolju - potrebuje posebno prst, njen koreninski sistem pa je zelo razvejen. Po presajanju iz naravnega okolja zato nikoli ne preživi.

Predsednik Planinskega društva Poljčane Janko Kovačič je povedal, da Boč tradicionalno velja za zelo obiskano območje na Štajerskem. Ocenjujejo, da vsako leto kočo na Boču obišče več kot 50 tisoč pohodnikov, k temu je treba dodati še stotine tistih, ki se na Boč pripeljejo z avtomobili. V času cvetenja velikonočnice imajo tudi prostovoljno stražo, saj si želijo, da bi ohranili prav vsak cvet. Pri tem jim je v veliko pomoč tudi podmladek planinskega društva, na katerega so prenesli številne izkušnje in znanja iz varstva narave. "V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila kultura obiskovanja Boča takšna, da so se ljudje pripeljali z avtomobili do koče, si postavili svoj piknik prostor, šotorili so v naravi. Res veliko truda, volje in vztrajnosti je bilo treba, da smo te navade spremenili. Danes sta velikonočnica in Boč simbol ohranjene narave."