V zlokovidnih časih je prof. dr. Vojko Flis, dr. med., na temo zaupanja v cepiva povedal: "Če ne zaupamo znanju, ne zaupamo več ničemur. Ko gledam vse te komentarje, se na koncu vprašam, zakaj pošiljamo otroke v šolo? Zakaj se učijo? Zakaj jih pošiljamo na fakultete, če temu znanju ne verjamemo?"
V istem času je prof. dr. Bojana Beović, dr. med., glede znanja zdravnikov o cepljenju izjavila: "Praviloma gre za zdravnike, ki tega področja po strokovni plati ne poznajo, in v bistvu so po tej plati bolje poučeni laiki."
Doc. dr. Evgen Benedik, nutricionist, mi je svetoval: "Če menite, da obvladate vse o prehrani, potem vas vabim, da se vpišete na fakulteto in potem še na doktorat, imate možnost, izkoristite jo in dokažite se."
Na prvi pogled logične in trezne trditve: zaupati je treba znanosti, znanju in znanstvenikom. Formalni izobrazbi - skratka stroki. Globlji vpogled razkrije, da je postavljanje enačaja med znanjem, znanostjo in znanstveniki nelogično, zavajajoče in nedopustno.
• Znanje je kup podatkov iz spomina. Samo po sebi znanje ni resnica, ampak nekaj, kar so nas naučili drugi - tisti, ki smo jim verjeli. Znanje je lahko površno, poglobljeno, delno, celovito. Ni dobro in ni slabo. Ni pozitivno in ni negativno. Takšnega naredijo uporabniki. Vnaprejšnje zaupanje vsem, ki imajo potrdilo (diplomo), da so si zapomnili določeno količino podatkov, da imajo znanje, je lahko pogubno. Vsi policisti niso pošteni, kakšen gasilec je piroman, vsi duhovniki niso častni, vsi sodniki niso pravični, vsi zdravniki ne zdravijo, vsi novinarji ne pišejo resnic, vsi nutricionisti ne svetujejo zdravega prehranjevanja … Ker ne moremo preveriti, ali nosilec znanja poseduje pravo, celovito, koristno znanje in ali ga uporablja, je nujno vnaprejšnje nezaupanje. Šele na podlagi lastnih izkušenj in izkušenj drugih se lahko odločamo, ali bomo zaupali konkretni osebi in njenemu znanju. Zaupanje poklicu je nespametno, neodgovorno in škodljivo.
• Znanost je tehnika pridobivanja znanja. Postopek. Metodologija. Zaupanje v znanost pomeni zgolj prepričanost, da nas bo metodologija (metoda, tehnika) pripeljala do spoznanja, ki bo resnično, utemeljeno, preverljivo, kar pomeni tudi ovrgljivo. Nič več. Vera v znanost je vera v postopek, v tehnologijo iskanja znanstvene resnice. Nobena zloraba znanstvene metodologije ne more izničiti zaupanja v znanost kot način objektivnega (neodvisnega) spoznavanja dejanskosti. Vsaka znanstvena raziskava je nujno omejena s številnimi dejavniki, zato je dolžnost znanstvenika, da z njimi iskreno in brez prikrivanja seznani bralce. A temu pogosto ni tako.
• Znanstvenik je oseba, ki ima veliko količino podatkov in obvlada znanstveno metodologijo. Znanje znanstvenika je najpogosteje specifično, ozko, selektivno, redukcionistično, delno v odnosu do celote. Enako kot vsi drugi, so tudi znanstveniki pošteni in nepošteni, dobri in slabi, etični in neetični, pravični in nepravični, resnicoljubni in lažnivi ...
Klic "zaupajmo znanju" je v resnici klic: "Zaupajte nam, ki imamo znanje, ne glede na to, kakšno je to znanje in kaj z njim počnemo." Znanje samo po sebi nima etične (moralne) vsebine, ne moremo ločiti dobrega, koristnega, pravičnega, poštenega od slabega, nekoristnega, nepravičnega in nepoštenega znanja. Zahtevati zaupanje v vse, ki imajo znanje, je neetično.
Znanje ni znanost, znanost niso znanstveniki in znanstveniki niso znanje. Zaupanje je kakovost medčloveških odnosov. Zaupamo ali ne zaupamo lahko le človeku, a noben človek ni znanje in ni znanost.
Nekritično in vnaprej verjamemo in zaupamo tistim, ki potrjujejo, da so naša obstoječa prepričanja in navade dobra izbira.
Po uvrstitvi rdečega mesa med potencialno rakotvorne in predelanega mesa med rakotvorne snovi na podlagi 800 neodvisnih znanstvenih študij, ki jih je upoštevala Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), se je Flis norčeval, češ da je ta ugotovitev neumna in neutemeljena. Kateremu znanju je Flis takrat zaupal?
Zakaj Beovičeva ni v času epidemije povedala, da so vsi zdravniki, razen infektologov in epidemiologov, zgolj "bolje poučeni laiki", ki jim državljani ne smemo verjeti na besedo. Takrat ni bilo takšne delitve. Veliki specialisti za covid-19 in mRNA cepiva so bili vsi ginekologi, oftalmologi, dermatologi, kirurgi, zobozdravniki ..., ki so verjeli farmacevtski industriji. Oni so imeli pravico javno nastopati v imenu znanosti, drugi (med njimi tudi infektologi in epidemiologi) so bili izobčeni.
Prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek je zdravnica, po specializaciji anesteziologinja ter hkrati specialistka intenzivne in perioperativne medicine in terapije bolečine. Vodi enoto za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu UKC-ja Ljubljana. Sama zase pravi, da je strokovnjakinja na področju klinične prehrane, kar sodi v medicinsko stroko, in da ni prehranska strokovnjakinja. Kako potem tako kot drugi zdravniki zelo pogosto v različnih medijih suvereno svetuje o prehrani zdravih ljudi?
Evgen Benedik pravi: "Uravnotežena prehrana je zelo enostavna. Ne potrebuješ nobene šole, da razumeš, kaj uravnotežena prehrana sploh je. Moja stara mama je vedela, pa ni imela nobene konkretne šole." Benedik pogosto poudarja, da se s prehrano lahko ukvarjajo le izobraženi na pravih šolah, ne pa certificirani prehranski strokovnjaki ali običajni ljudje. Zdaj pravi, da ne potrebujemo šole!? V resnici Benedik sporoča, da ne potrebujemo šole, da bi razumeli, kaj je uravnotežena prehrana, vendar pa potrebujemo pravo šolo in izkušnje, kakršne ima na primer on, da to povemo naprej.
Vprašanje, ali smejo strokovni laiki (tisti, ki nimajo formalne izobrazbe za kakšen poklic) soditi ali sploh premišljevati o posledicah strokovnih rešitev, ki pomembno vplivajo na kakovost naših življenj, je vedno aktualnejše. Jasno je treba razlikovati, kaj so ozke strokovne teme in kaj ocene posledic delovanja stroke. Številni arogantni strokovnjaki zaničljivo napadajo vse, ki podvomijo o njihovih priporočilih, nasvetih ali predlaganih ukrepih, ki se pogosto spreminjajo in delijo tudi strokovno srenjo. Potem se odpre diskusija na temo, kdo so pravi strokovnjaki, in pravi postanejo tisti, ki imajo več moči, tisti, ki so na uradniških položajih.
Ker obstaja veliko različnih znanstvenih resnic o isti stvari, so si tisti, ki imajo moč, izmislili termin "uradna znanost" in tako ustvarili podlago za diskvalifikacijo in izolacijo vseh "neuradnih" strokovnjakov, tudi tistih s formalno ustrezno izobrazbo. Vir te moči ni resnica, ampak jo dodeli država. Komu koristi ustvarjanje videza enotnosti stroke?
V tej in naslednjih številkah v rubriki Zdravje in prehrana objavljamo odlomke iz knjige Protest zoper molk in manipulacije prehranske znanosti avtorja Ivana Sočeta.
Ko je Evropsko sodišče za človekove pravice obravnavalo problem prisilnega cepljenja, je sklenilo: "Nihče ne more zanikati, da so se zdravniki ali znanstveniki v preteklosti motili." Dodajam, da nihče ne more zanikati, da se znanstveniki morda tudi zdaj motijo in da se bodo motili v prihodnosti. To je imanentno znanosti. Nič ni dokončnega. Razumem, da vnaprejšnje nekritično zaupanje zdravnikom in nutricionistom koristi njim in farmacevtsko-medicinski ter prehranski industriji, je pa nevarno za naše zdravje in naše življenje.
Bolj ko so znanstvene in strokovne resnice različne od naših navad in prepričanj, bolj so vredne naše pozornosti in kritičnega premisleka.
