Saša Britovšek
Saj veste, mačke so takooo drugačne od psov. Psa si običajno izbereš, posvojiš v zavetišču ali pa ti ga celo kdo pokloni. Pri mački ne gre tako. Ona se odloča sama. Pride ali ne pride, celo odide. Te sprejme ali pa te ne. In tako se tudi sama odloči, koga bo posvojila. In ker smo ljudje čudna bitja, se mačke težko odločijo, kje stanovati in koga izbrati. Greta je graciozna bela mačka z enim modrim in enim zelenim očesom in se je odločila in izbrala pesnika ... A kaj, ko ta ni bil dovolj resen, da bi bila to zveza za vse večne čase ... Muca Greta si je zaradi svoje enkratnosti prislužila svojo knjigo, zato si zasluži tudi priti v medije in zablesteti v članku. Torej: Vinko in Greta.
Vinko Möderndorfer je pesnik, pisatelj, dramatik in režiser. V njegovi ustvarjalni paleti so romani, pesniške zbirke, zgodbe, slikanice, gledališke predstave in filmi. Samo knjig je doslej objavil več kot petdeset, ob tem pa prejel številne nagrade, med drugim tudi nagrado Prešernovega sklada in Župančičevo nagrado. Ko gre za otroško oziroma mladinsko literaturo, se loteva pomembnih tem, kot so sobivanje, spoštovanje, sprejemanje, prilagajanje, sočutje. Take so njegove knjige Kit na plaži, Jaz sem Andrej, Sončnica in druge. Njegovo najnovejše delo ni problemska literatura, ampak je mačja knjiga, ki sta jo ustvarila skupaj z odlično ilustratorko Bojano Dimitrovski. Gre sicer za slikanico iz zbirke Deteljica, a je njena duhovita vsebina vse prej kot le otroška. Zgodba o Greti je menda nastajala precej dolgo, prve osnutke je pisatelj predstavil svoji urednici Ireni Lukan pri Mladinski knjigi leta 2019. In ona je tudi bila tista, ki ga je spodbudila, naj napiše zgodbo o muci, saj je vedela, kako lep par sta Vinko in Greta.
A niste več sami?
"Muca Greta je postala naša družinska muca po tistem, ko jo je hči šla iskat v zavetišče. Eno leto pa sva živela tudi sama," je o svoji nekdanji sostanovalki pred dnevi pripovedoval Vinko Möderndorfer, ko smo lahko v roke vzeli lično sončno slikanico. "Kakšne značilnosti ima Greta? Je samostojna oseba, pravzaprav človek. Govori, veliko govori. Ko je prišla k meni, sva se že precej dobro poznala, saj sva bila že znanca, in tisti najin čas sva se prav fino imela in bila dober par. Vse dokler ni nehala biti zadovoljna z mano ... prej sva bila srečna ljubezenska zgodba. Ima se za gospodično, tako v zgodnjih srednjih letih. Je zelo plemenita in temu ustrezno se tudi obnaša. Kot bi bila ruska kneginja, h kateri greš na obisk, a ona nikoli ne pride k tebi. Najprej se je odpravila med knjige, se kak dan razgledovala, odločala, ali bi ostala ali ne. Na srečo sem se ji zdel kar v redu in začela sva se pogovarjati." Möderndorfer se tako spominja njunih skupnih začetkov, daleč pred zamislijo o mačji knjigi. Pogovarjala sta se in pogovarjala, zelo vneto. Ko je odhajal od doma in se je poslavljal "Zdaj grem, Greta, nič ne skrbi, vse bo v redu", je celo sosedo prevzela radovednost in vprašala "A niste več sami?"
Odklenem, vstopim, prižgem luč in ona sedi v predsobi. Grdo me gleda.
"Takrat sem zgolj odgovoril, da ne, gospodična Greta je pri meni. Jasno, mačka je kmalu tudi preuredila stanovanje in sčasoma sem postal jaz njen najemnik. In če sem kdaj odšel od doma zjutraj in se vrnil šele ponoči, je bila situacija precej kočljiva. Odklenem, vstopim, prižgem luč in ona sedi v predsobi. Sedi in me čaka. Grdo gleda. Seveda se ji takoj začnem opravičevati. Napravim nekaj korakov in me ... natepe. Začela je udrihati s tačko po mojih čevljih. Bila je strašno užaljena in tisto noč ni prišla k meni v posteljo. Še vedno pa sva se veliko pogovarjala in jaz sem potem vse to zapisal. Povedala mi je svojo življenjsko zgodbo, kako se je odločila, da bo posvojila človeka ..." Pisatelj je zapisoval in zbiral zgodbe, jo poslušal, skušal razumeti - seveda psa lahko posvojiš, muce pa ne.
"Potem pa se je odločila, da nisem resen. Moram priznati, da ni bila prva, ki se je tako odločila. Našla je nova človeka, s katerima je zelo srečna, in zamenjala dom. Zdaj mi pošilja fotografije, koliko igračk ima in kak je njen novi svet. Žal pa opažam, da do mene še vedno goji zamero." Tako je zaključil pisatelj, saj je Greta, ki je seveda prišla na predstavitev knjige, prav v tistem trenutku jasno pokazala, da ne želi sesti v njegovo naročje. "Vendarle," je dodal, "tukaj je zgodba, ki mi jo je povedala, in vse je res."
To je zgodba o zgodbi, ki bo navdušila mačjeljubce, hkrati pa opomnila male in velike bralce, kako vsakdo gleda s svojega zornega kota in po svoje razmišlja. Knjigo je ilustrirala prav tako mačjeljubka, ilustratorka Bojana Dimitrovska. Ta je Greto in njen bel puhast kožuh odela z zlatim sijem, na gracioznem portretu pa je samosvoji gospodični nadela krono.
