Violinistka, ki ljubi mačke in improvizacijo

Veseli december je tu in torej čas, da nam tudi vi postrežete s tradicionalno glasbeno poslastico.
Zamenjali smo lokacijo koncerta in premaknili termin, tokrat bomo v SiTi Teatru v Ljubljani prvega januarja. Sprememba pač, spremembe se v življenju ves čas dogajajo, tiste, ki pridejo, je treba lepo povabiti. Po razmisleku in posvetu z ekipo smo se strinjali, da je datum odličen. Ljudje ne nazadnje tudi ne silvestrujejo na način, da bi morali potem tri dni spati. Koncert jih tako lahko lepo poboža v novo leto. Programsko se običajno odločam za raznolikost, izbiram skladbe, v katerih se dobro počutim, in goste, s katerimi se začutim. Izbrala sem skladbe z malo španskega temperamenta, italijanskega, balkanskega, argentinskega flerja. Odločila sem se tudi za nekaj slovenskih del, v glavnem za skladbe, napisane zame v tem letu, skladatelja sta David Beovič in Andrej Makor, napisala sta prave biserčke; čudovito jih je igrati in prijetni so za poslušanje. Skladbi sta povsem različni, vsak od njiju je ujel del mojega karakterja.

Z veliko dozo improvizacije

Tradicija je tako in tako v redu, vse dokler ne postaneš ujetnik. To seveda velja tudi v glasbi, kajne?
Nisem pristaš tradicij za vsako ceno, ker se mi zdi to zelo nenaravno. Se pa človeku lahko hitro in celo nezavedno zgodi, da postane ujetnik nečesa, treba je biti ves čas pozoren. Življenje mi je postreglo z veliko izkušnjami, z dobrimi in slabimi, ne samo v glasbi, tudi dejansko sem se morala priučiti - tega v klasični izobrazbi nisem dobila -, da moram življenje sprejemati z veliko dozo improvizacije. Mogoče to ni čisto po mojem karakterju in mi je zato včasih malo težje, a se še zmerom učim, da je to določena vrsta svobode, če se prilagajaš in adaptiraš situacijam, ki ti prihajajo na pot, saj na 80 odstotkov stvari tako ali tako nimamo vpliva. Situacije te preizkušajo, potiskajo, včasih tudi zadržujejo in dostikrat moramo narediti spremembe, da lahko obstanemo.
Vi ste velikokrat tudi dokazovali, da niste ujetnica klasike, ampak imate širok pogled na glasbo. Kako jo doživljate, kako čutite, kako analizirate, kako poslušate?
Glasbo poslušam v prvi vrsti s podkožjem, glede na to, kaj se v meni zgodi, kaj začutim. To je zame zelo pomembno, je kriterij, ali mi je všeč ali ne. Z violino posežem po vse širšem glasbenem spektru, se poskušam ne omejevati, igram vse mogoče, klasiko, tango, etno in se še razvijam. Treba si je privzgojiti tudi pogum za to, še posebej, če nisi bil šolan v tej smeri, moraš zaupati, če tudi včasih ne gre vse tako, kot bi bilo treba, vse to so učni procesi. Glasbo torej poslušam najprej s čustvi ali z občutki, potem hitro vem, kaj je in kaj ni, če mi nekaj ni všeč, tja več ne bezam, se ne trudim, da bi mi moralo biti všeč samo zato, ker mi je nekdo rekel, da bi mi moralo biti, ali so taka pravila. Vsak mora raziskati, kaj je njemu lastno, ob čemer se dobro počuti. Seveda smo si vsi različni, vsak ima svoje preference, prednosti in tudi tisto, kar mu ne leži tako dobro. Dobro je raziskovati, ker se ob tem tudi spoznavaš.

Mladi slovenski skladatelji za širšo publiko

Kakšna je slovenska sodobna klasična glasba? Kakšni so skladatelji in izvajalci?
Imamo nekaj odličnih skladateljev in tudi odlične izvajalce. Sama izbiram skladatelje, v katerih glasbi prepoznam nekaj zase, ko se nekaj dogaja na subtilnem nivoju, kar ne znam čisto racionalno pojasniti. Prav zdaj pripravljam prerez del mlajših slovenskih skladateljev, prekopala sem se skozi glasbeno literaturo. Izbrala sem dela tistih, v katerih sem našla skupen glasbeni izraz, skladatelja in mene kot izvajalca. Tako lahko nastane še nekaj več, nastane preplet idej. Mladi skladatelji gredo v korak s časom, delajo glasbo, ki jo lahko predstavljaš tudi širši publiki, kar je dobro, ker klasična glasba ne sme biti sama sebi namen. Rada imam ljudske in komične elemente v glasbi, vitalnost. Prav tako naravno liričnost in poglobljenost. Te stvari pri skladateljih tudi iščem. David Beovič, Andrej Makor, Matija Marčina so nekaj imen mlajše generacije. So pa seveda še drugi, od starejših mi je zelo ljub Jani Golob, njegova glasba ima tako globino in resnost, ki jo klasična glasba predpostavlja kot svežino, igrivost in esprit.
Glasbo tudi poučujete. So tisti, ki se zdaj šolajo drugačni, kot ste bili vi v študentskem obdobju?
So kar drugačni, internetna doba je povzročila veliko spremembo, zdaj je veliko nehotenega kopiranja, ker imamo milijon posnetkov na Youtubu. Nezavedno pobirajo ideje in prevzemajo tisto, kar jim je všeč pri interpretaciji drugih, to je sicer element učenja, ampak mora biti neka meja. Zdi se mi, da so mladi zaradi vseh teh informacij prenasičeni, hitreje zgubijo smisel za lasten razvoj, za svoje razmišljanje in samo odkrivanje, kar se mi zdi pomembno v učnem procesu človeka. Študente opozorim na to in jim povem. Tudi na to, da se glasbenik sooča s fizičnimi in psihičnimi napori, jih je treba opozoriti. Da so potrebne še druge priprave, ne samo vadenje inštrumenta. Z deljenjem izkušenj odkrivam, razvijam in spreminjam tudi sebe. Glasba je nekaj, ob čemer se nenehno razvijaš in spreminjaš in to je lepota poklicanosti glasbenika. Nikoli ni konec, vedno je želja po še malo drugače. Do sedaj sem se vsaj štirikrat v življenju redefinirala.
Kdaj in kako?
Začelo se je z načinom igranja, potem sem se osebnostno začela spreminjati, nato z iskanjem najprimernejšega instrumenta, trenutno mi violino izdeluje švicarska goslarka Katharina Abbuehl, ki živi in dela v Cremoni. Čudovito se mi zdi, da sem naletela na žensko mojstrico goslarko, v kratkem pričakujem inštrument iz njenih rok, narejen posebej zame.
Kako poteka izbira inštrumenta?
Odločanje za inštrument je proces, gre seveda za preizkušanje in ogromno je pogovora. Leto dni sem preizkušala njene instrumente in se na koncu odločila, pomembno pa je, da se s človekom ujameš, da oba vesta o čem govorita, da skupaj razmišljata, ugotavljata, kaj bi se dalo izboljšati, kaj je fantastično in kaj bi bilo bolje, če bi bilo drugače. Sogovornik se mora biti tudi sam pripravljen razvijati v tem procesu in v poklicu.
Ali pridejo študentom prav vaše dragocene izkušnje s številnih uspešnih nastopov po svetu?
To seveda je dragoceno, a so študentje bolj fokusirani sami nase, imajo veliko dela, ne samo z inštrumentom, ampak še z drugimi rečmi, ki sodijo k študiju, z orkestrom, komorno igro in tako naprej. Spodbujam jih, da se naučijo razmišljati o glasbi s svojo glavo. Mladi študenti od dvajset do petindvajset let v tem obdobju še nekako drugače dojemajo vse to, nekateri so dovzetni za nasvete, drugi manj. Je pa tako, da mora načeloma vsak pridobivati svoje izkušnje, jaz jim lahko ponudim podporo na njihovi poti in pri odločitvah, ki pa jih morajo sprejeti sami. To je pač nujni del osamosvajanja človeka, iz tega se je treba nekaj naučiti, četudi se vse morda ne izkaže kot najboljše, je vsaka odločitev tvoja in najboljša za ta trenutek. Tudi če bi jih ves čas opozarjala, jim vsega ne bi mogla prihraniti. Je pa ta generacija zelo vestna, delovna, mladi so zelo ambiciozni.
Dobro bi samo bilo, da bi spoznavali še kaj drugega poleg glasbe, ker ima premočan fokus lahko tudi kakšen minus. V življenju se je treba priučevati širine življenja, ne samo ene poti, dobro je preizkusiti še druge stvari, da igraš čim več komorne glasbe, da si v čim več orkestrih, da si najdeš hobi, malo življenja poleg je pomembno za glasbenika ne samo zato, da ostaneš priseben v poklicu, ki je psihofizično zelo naporen, ampak tudi zato, da v življenju lažje shajaš. Biti glasbenik ni samo poklic, ampak življenjski slog. Vsi imamo svoja svetla in temna obdobja, tako se je treba naučiti lažje plavati. Potrebujemo tudi zadostno mero humorja in sprostitve, da ni vse tako nekompromisno, kot je klasična glasba velikokrat predstavljena. Glasba nikakor ni nekompromisna, brez možnosti sprememb; jaz jo dojemam drugače. Svoje dojemanje bodo razvili tudi študentje, ko bodo pripravljeni za to.

V zgodbah na silo je kmalu kaj narobe

Kakšna šola je zdaj ljubljanska akademija za glasbo? Predvsem težka ali predvsem kul, kolegialna, umetniška, širokih pogledov?
Se zmerom bolj razvija, vse več študentov prihaja iz tujine, ima zelo visoko usposobljen kader, tudi mlajši profesorji, ki prihajajo, so na vrhunskem nivoju. Akademija se torej zelo razvija, so pa seveda še vedno možnosti za izboljšave, tako pač je. Smo majhna država in imamo majhne univerze in vse ima svoje prednosti in slabosti. Jaz imam načeloma pozitivne izkušnje, s svojim načinom dela in s kariero sem sprejeta, počutim se dobrodošla, za zdaj je vse lepo, kot mora biti, in upam, da bo tako ostalo.
Ste vseeno bolj izvajalka ali učiteljica?
Oboje skupaj je kar naporno, seveda. Rekla bom, da sem v prvi vrsti izvajalka, vendar se osem let posvečam pedagoškemu delu, učila sem otroke in tudi odrasle, to se mi zdi čudovito. Zelo rada delam z otroki, in če bo čas, bom to še rada počela, nekaj v meni zaživi, ko sem v njihovi bližini, posebej ob tistih, ki imajo zelo radi glasbo in ko pri njih opaziš napredek. Bomo videli, kaj bo iz tega. Razporediti si pač moram čas, enkrat ga potrebujem za to več, drugič za drugo. Pred koncerti sem pač v glavnem izvajalka, oboje je treba vzdrževati na nivoju.
Ste klasična glasbenica, ki je zmerom rada raziskovala, nastopali ste ob spremljavi klavirja, s kitaristi, s klarinetisti, skratka, presenečali ste s svežino.
Ves čas pozdravljam nove kombinacije in umetnike, s katerimi se začutimo. Če imamo kaj skupnega, to zelo hitro zaznam. Z nekaterimi lahko zaigraš en komad, pa ti bo vse jasno, niti pogovarjati se ni treba. Tako sem načeloma tudi izbirala goste za novoletne koncerte do sedaj. Izbirala sem jih po občutku in nikoli se še, hvala bogu, nisem zmotila. Letos bo tako, poleg mojega stalnega pianista Igorja Vičentiča, gostja Mojco Zlobko Vajgl, naša vrhunska mednarodno priznana harfistka. Že dolgo se poznava, ker sva v istih vodah, ampak nikoli nisva sodelovali. Pred nekaj meseci sem bila na njenem koncertu in sem si rekla: zdaj bi pa res bil čas, da skupaj nekaj narediva. Slišali sva se in zgodba se je začela. Če se dogaja naravno, lepo teče in stvari se mi zdijo prave. Če je treba karkoli na silo, gre lahko hitro kaj narobe. Je pa popolnoma normalno, da se z nekaterimi ujamemo bolje kot z drugimi, to je življenje. Poskusiš, začutiš in na koncu sprejmeš odločitev.
Radi nastopate?
Zmerom raje.
Začutiti odziv publike je pri glasbeniku gotovo magična stvar.
Absolutno, ti procesi so res zelo nenavadni, oder ima zame poseben čar, z enako ljubeznijo tudi pripravljam koncert in vaje, vaj s kolegi se vsakič zelo veselim, uživam v njih. Z odra začutiti publiko, magični proces neverbalne komunikacije, obojestranske naklonjenosti, je nekaj najlepšega. Takrat je življenje res lepo. Tega nikoli ne moreš podoživeti, dogaja se tisti trenutek in naslednjič je popolnoma drugače. Seveda so tudi nastopi, na katerih se ne počutiš čisto tako, vendar je prav, da so različni, da zaznaš razlike, spremembe. Ko pa se zvezde postavijo v pravo lego, je trenutek neponovljiv, sem srečna.