Boris Jaušovec
Na tako imenovanem Sladkem večeru so v znani mariborski slaščičarni Ilich te dni gostili dopisnico Radiotelevizije Slovenija iz Moskve, "čisto Mariborčanko z desnega brega in druge gimnazije", kot je zaneseno pojasnila, Vlasto Jeseničnik. Z njo se je pred blizu 50 zvedavimi poslušalci pogovarjal Janez Dreu.
Priljubljeni dopisnici, ki v naše dnevne sobe vstopa prek zaslona že več kot dvajset let, najprej iz Rusije, nato iz ZDA, zdaj pa spet iz Rusije, je Dreu za začetek zastavil standardno vprašanje, kako je diplomirano mednarodno politologinjo zaneslo v novinarske vode. "Že pri devetnajstih sem iskala priložnost - in pokazala se mi je na RTV Slovenija v času, ko smo prispevke še tipkali na pisalne stroje."
Nato je morala povedati nekaj več o Guantanamu, ameriškem zaporu za teroristične osumljence, ki "Američane stane okoli sto milijonov dolarjev na leto, priprti pa so oropani vseh pravic". Jeseničnikova je bila edina novinarka iz Slovenije do zdaj, ki ji je uspelo obiskati to ameriško oporišče na Kubi "s precej slabim pivom in ogromno barbecuea". Povedala je, kako so ameriške oblasti imele do novinarjev, ki so jim dovolili pot, ogromno zahtev: "Recimo, nismo smeli snemati ograje ali pa stražnih stolpov, čeprav so vidni na Googlovem zemljevidu." Kolega iz New York Timesa so prisilili, da je iz fotoaparata zbrisal "neavtorizirane" posnetke. "Nič mu ni pomagalo glasno sklicevanje na prvi amandma ameriške ustave," je Jeseničnikova ilustrirala grozljivo brezpravje Guantanama, ki je za priprte - nekaj časa so jih imeli kar v kletkah na prostem, pod soncem s 45 stopinjami Celzija - še toliko hujše.
Bila je tudi na Haitiju po potresu. "Ljudje so v tragediji izgubili vse, bližnje, domove, ni bilo hrane, ne vode. Trupla so ležala kar po cestah, saj ni bilo delujočih hladilnic, kamor bi jih prepeljali. Te podobe me še danes spremljajo. A kar so preživeli imeli, so delili tudi z nami, novinarji. Tako dobrih ljudi ne srečaš povsod. Nesreča menda zbliža ljudi."
O Rusiji je dejala, da je bila v svoji prvi dopisniški misiji tam v "fantastičnem obdobju": "Bila so še leta Borisa Jelcina in prva Rusija Vladimira Putina." Vmes pa druga čečenska vojna, ameriški napad na Afganistan, kamor se je ob začetku vojne oziroma padca talibanov tudi pogumno podala, pa nepojmljiva tragedija v Beslanu. "Beslan, ko je v terorističnem napadu in osvobajanju življenje izgubilo na desetine osnovnošolskih otrok, je zame ostala najstrašnejša izkušnja v življenju," je še zmeraj pretreseno razlagala gostja. Afganistan je opisala "kot povsem drugi svet": "Moški niso bili vajeni tujih žensk, pa čeprav smo imele dolge rokave in hlače pa rute na glavi. Tiste, ki si niso nadele rut, niso prišle dobro skozi," je navrgla. Pod talibani so bile "ženske stroji za rojevanje, deklice niso smele v šolo, ženske ne na ulico brez moškega spremstva. Država je padla v srednji vek".
Kar je dalo misliti, je bila njena pripomba, da se vse to niti do danes ni bistveno spremenilo oziroma se Afganistan vrača tja, kjer je že bil. Prav tako nesmiselna se ji zdi vojna v Ukrajini, kjer ljudje strašno trpijo, ker izgubljajo najbližje, ne da bi si mogli razložiti čemu.
Angleški in hrvaški bonton
Vlasti Jeseničnik je uspel eden najbolj gledanih posnetkov z lanske tekme Hrvaška - Anglija na svetovnem nogometnem prvenstvu v Rusiji. "Po golu Hrvatov, ki so se zadetka še veselili, so Angleži meni nič tebi nič krenili s sredine in se sami znašli pred hrvaškim vratarjem. S tribun so se vsuli žvižgi in sodnik je še pravi čas prekinil akcijo. Posnetek sem s telefona objavila na družabnem omrežju. Hitro sem imela skoraj milijon ogledov. Neki mediji iz Anglije me je vljudno vprašal, če ga lahko tudi sam objavi. Hrvaški medij pa ni nič vprašal, le sporočili so mi, da so posnetek kar objavili."
