Na zelenjavnem vrtu povečini pridelujemo tako imenovane enoletnice. Te rastline v enem letu iz semena ali čebulice ali gomolja naredijo liste, zacvetijo in tudi naredijo seme. Veliko zelenjadnic je botanično dvoletnic. V prvem letu naredijo liste, druge koren ali gomolj, tretje čebulico. V tej fazi jih mi uživamo. A vse to je narava namenila temu, da bo naslednje leto rastlina zacvetela, imela dovolj hranil, da bo lahko zasnovala seme in z njim potomstvo. To je namreč bistvo narave.
Še bolj redko pa razmišljamo o vrtninah, ki so na vrtu veliko let in tako dolgo tudi dajejo pridelek. To so trajnice. Čeprav jih ni veliko, jih nekaj le pridelujemo tudi na vrtovih. Med njimi je verjetno najmanj čislan topinambur. Pa je škoda, saj je to zelo nezahtevna trajnica.
Veliko dobrega z manj truda
Trajnice na vrtu lahko ponudijo veliko dobrega s precej manj truda. Enkrat jih posadimo, potem pa je z njima dela le malo. Pridelek pogosto pobiramo v času, ko ga enoletnice še ne dajejo ali so že prenehale živeti.
Običajno imajo globok koreninski sistem, zato nanje suša ne vpliva. Torej lahko pričakujemo pridelek tudi v zelo sušnih letih. Trajen, močan koreninski sistem običajno zmore dovajati dovolj hranil, zato lahko rastline v svoje dele vežejo več hranil tudi za nas. Res je, da so običajno nekoliko večje, potrebujejo več prostora, a gojimo jih lahko tudi na okrasnih gredicah. Še bolje, če jim odmerimo mesta ob ograjah, sadnem drevju, kjer so gredice trajne, ne pa na vrtu. Lahko so tudi spremljevalke ob rastlinjaku.
Tipične trajnice na vrtu so špargelj, artičoka in kardij, rabarbara, stoletni luk in drobnjak (in še nekatere lukovke) ter topinambur. Trajnici, ki ju gojimo na enoleten način, pa sta hren in česen. Tudi čemaž lahko gojimo kot trajno vrtnino, čeprav je to rastlina, ki je najdemo veliko v gozdovih.
Topinambur so naši naravovarstveniki uvrstili celo med invazivne rastline. Pa ima zelo veliko dobrih učinkovin za naše telo. Topinambur je trajnica iz družine košaric. Ne ga zamenjevati s sladkim krompirjem, ki je enoletna rastlina iz povsem druge botanične družine. Med invazivne rastline je uvrščen, ker se razmnožuje s podzemnimi deli, zato ga je v nenadzorovanih razmerah težko zatreti. A na vrtu seveda ni nobene skrbi.
V družini košaric, v kateri je tudi solata, s katero razen cveta nimata veliko skupnega, je topinambur pravi bratranec sončnic; tudi njegov cvet je podoben sončničnemu. Pri nas ga imenujejo tudi laški krompir in laška repa, prevod iz angleščine pa bi bil jeruzalemska artičoka.
Tudi sladki krompir ima tuje ime batata, vendar sodi v družino slakovk in je v sorodu z okrasnim oziroma lepim slakom. Je plazeča rastlina, topinambur pa je visoka, pokončna rastlina. Sladki krompir danes bolj poznamo kakor topinambur. A ima laška repa pri nas veliko daljšo zgodovino, poznali so jo tudi naši dedki in babice.
Topinambur izhaja iz Severne Amerike, kjer so ga pridelovali in uživali Indijanci. V 17. stoletju so ga popotniki prinesli v Evropo, kjer je zaradi lepih, rumenih cvetov sprva krasil vrtove bogatašev tistega časa in botanične vrtove. Proti koncu 19. stoletja se je razširil po vsej Evropi.
Kako ga prepoznamo
Topinambur zraste zelo visoko, do dveh metrov, zato ga ne sadimo na vrt, ampak nekam ob ograjo. Da vam ne bo delal težav, si je smiselno okoli njega omisliti oporo, tako da ga boste lahko privezali ob ograjo. Nikakor pa to ni nujno. Ker bo na istem mestu več let, je treba dobro izbrati prostor, kamor ga boste sadili, da vam ne bo v napoto. Prostor mora biti sončen, da se bo topinambur čez leto dovolj razrasel in naredil dovolj korenin za pridelek in razmnoževanje.
Razmnoževalni material so odebeljene korenine - gomolji, ki jih tudi jemo. Če jih boste kupili na tržnici pri kakšnem ekološkem kmetu, bodo zanesljivo kalili. V trgovinah kupljeni pa pogosto ne rastejo naprej. Rastlina prenaša sušna in tudi nekoliko vlažnejša rastišča, vendar voda pozimi ne sme stati - nima težav s težko ali peščeno zemljo, s pH-jem tal, zastajanja vode pa ne zdrži.
Nekaj nasvetov za pridelavo
Topinambur potrebuje organsko snov, zato izbrano rastišče pred sajenjem prekopljite (rahla zemlja pomeni večji pridelek) in pognojimo z odležanim hlevskim gnojem. Potrebujete tri do štiri litre gnoja na kvadratni meter. Še boljša izbira je kompost, ki ga lahko porabite tudi do 15 l/m². Svetujem, da jeseni pred sajenjem gomoljev posejete belo gorjušico, lahko tudi oljno redkev ali meliorativno redkev. Najboljše pa je posejati kar mešanico tega.
Topinambur je najbolj smiselno saditi zelo zgodaj spomladi, takoj ko se zemlja odtali, najkasneje pa do konca aprila; v nekaterih primerih je lahko to tudi pozna jesen - oktober, morda še začetek novembra. Posebno ob jesenskem sajenju priporočam, da gredico po sajenju prekrijete s slamo ali listjem. Gomolje sadite osem do deset centimetrov globoko, v vrsti na okoli 40 centimetrov, vrste pa naj bodo vsaj 90 centimetrov narazen.
Pozno spomladi, v maju ali juniju, rastline tudi ogrnite, da jih ne bo prevračal veter, kar se sicer rado zgodi. Dobro je, če spomladi, nekje v marcu, zemljo prerahljate. Običajno pleveli, razen v prvem letu, niso velika težava. Rastišče naj bo ves čas prekrito z zastirko.
Še opozorilo
Topinambur je znan tudi po svoji sposobnosti hitrega širjenja, kar lahko postane problem, če ni ustrezno nadzorovan. Rastlina se lahko hitro razširi in prevzame velika območja, saj njeni gomolji tvorijo gosto mrežo podzemnih stebel, ki vsako leto proizvedejo nove poganjke. Čeprav je to zelo koristno pri pridelavi, je lahko v naravi velika težava, saj lahko izpodrine druge rastline in povzroči neuravnotežen ekosistem. Da bi preprečili, da bi se topinambur preveč razbohotil, je pomembno, da niti najmanjših, neporabljenih, poškodovanih gomoljev ne mečemo v naravo. Najbolj nevarno je, če jih odmetavamo na kompostne kupe kje v gozdu v bližini hiše ali kmetije. Vsi podzemni deli te rastline naj gredo tja, od koder ni možnosti, da se pojavijo v naravi. Ponekod, predvsem v severovzhodnem delu, se je namreč razbohotili v naravi in resnično izpodriva našo naravno rastlinje. Trajnice so prav posebne rastline, ki prinašajo na vrt pestrost in korist za naše zdravje. A zanje je treba imeti dovolj prostora.
Kaj narediti pred zimo
Jeseni, ko listje porumeni, vso listno maso pokosite, priporočam, da na rastišče nasujete slamo, potem bo celo zimo možen izkop. Morda vsako jesen na rastišče posujete 5-8 l/m² komposta. Dognojujete lahko tudi s kupljenimi organskimi gnojili, v tem primeru zelo zgodaj spomladi (marec).
Čeprav pogosto slišim navodila, da se lahko topinambur izkoplje kadarkoli v letu, to nikakor ne drži. Treba je poznati življenje rastline. Če želite, da vam bo topinambur zagotavljal, kar pričakujete, ga pričnite izkopavati šele jeseni, ko listje pričenja rumeneti, in nehate uživati najkasneje do sredine marca, če je zima dolga in mrzla.
Zakaj ga uživamo pozimi
Topinambur vsebuje inulin, nadomestek sladkorja, ki pa ima nizek glikemični indeks, zato je to odlična hrana za vse, ki imajo preveliko telesno težo. Tudi topinambur lahko namreč ocvremo v zelo okusen čips. Prav tako je odlična hrana za sladkorne bolnike, saj naj bi uravnaval količino sladkorja v krvi; vsekakor je ne povišuje. Ne vsebuje veliko vitaminov, zato pa celo goro rudninskih in mineralnih snovi - od kalija, silicija in magnezija do železa. Delujejo bazično, kar je v današnjem svetu, ko z večino hrane, posebno pozimi, telo zakisujemo, k temu pa veliko pripomore tudi stres, zelo dobrodošlo. Ima blagodejen vpliv na mikrofloro v črevesju, torej skrbi za zdravje črevesja.
A vse to nam topinambur zagotavlja šele pozimi. Zakaj? Te snovi najdemo v gomoljih zato, ker jih je tam rastlina shranila za spomladanski vznik, poganjanje novih poganjkov iz korenin. Torej takoj, ko sveti Valentin prebudi korenine (sredina februarja), se te koristne snovi pričnejo porabljati. Rastlina jih začne ponovno pošiljati v gomolje šele po cvetenju, največ jeseni. Zato je topinambur najbolj zdrav in primeren za nas šele pozimi. Izkopavamo ga celo zimo, zato na rastišče naložimo slamo, ostanke porezanih rastlin, listje …, da zemlja ne bo zamrznila.
Opozarjam, da morate topinambur izkopavati in po možnosti pojesti. V tleh pustite samo nekaj gomoljev za nadaljnjo rast, da se ne bo preveč razbohotil in razmnožil na vrtu.
