Vrtnarski nasveti Miše Pušenjak: Pospravimo predale s semeni, stara zavrzimo

Pred nami so dnevi, ko bodo vrt, domača pridelava in podobno nekje na stranskem tiru našega razmišljanja. Po spletu bomo bolj brskali za recepti, pa za načini naravi prijaznega čiščenja naše zemlje. Kaj torej decembra svetovati vrtičkarjem, da bo zanimivo? V prednovoletnem času običajno pospravljamo po predalih in omaricah. Marsikomu se je tam nabralo veliko še neuporabljenih, odprtih ali celo na pol praznih vrečic s semenom. Mogoče pa vam bo pomagalo, če spet po dolgem času napišem nekaj o semenu, predvsem o njegovi življenjski dobi. Kaj zavreči in kaj še lahko uporabimo v naslednji sezoni?

Življenjska doba semena

Seme je rastlinica v malem, ki ji je dodan še lonček s hranilno prstjo. Rastlina mati - semenica v seme pošilja najboljše, kar lahko v danih vremenskih razmerah. Poskrbeti mora, da ima njen otrok dovolj hrane za prve dni življenja. Kalček je nebogljen in odvisen od te hrane vse do takrat, ko se oblikujejo prvi pravi listi. Odvisen je od tega, koliko hrane zanj je v seme dala materinska rastlina. Ta hrana je sicer dokaj dobro konzervirana, vendarle se s časom porablja; seme namreč ves čas diha in živi. Zato je življenjska doba semena omejena.

Seme nekaterih rastlin lahko vzdrži dalj časa, nekaterih le eno leto. Zato je treba prebrskati med starim semenom zdaj, ko še ne razmišljamo o setvah in se nam ne mudi - in narediti čistko. Prav tako, kot jo naredimo med oblačili, obutvijo, celo v kuhinji.

Ko odprete predale s semenom, najprej zavrzite vse vrečice, ki so ostale odprte od lanskega leta, sama zavržem tudi vrečice letošnjega leta. Ko vrečico odpremo, seme prične pospešeno dihati: koliko bo še kaljivo, je vprašljivo. Če je semena v teh vrečicah veliko, je najbolje, da naredite domač kalilni test.

Še ena možnost pa bo prišla prav vsem, ki vseeno nikoli ničesar ne zavržete. Vse to seme združite v eno vrečico, ne glede na to, ali gre za veliko ali srednje veliko seme. Bolje je to sicer narediti že konec poletja in tako mešanico posejati kot pokrovno zelenje (zeleno gnojenje) za varstvo gredic v avgustu. A je tako mešanico možno posejati tudi v rastlinjaku februarja, na prostem pa mogoče v sredini aprila. Ta setev je namenjena samo zelenemu pokrovu gredic, na katere boste sejali ali sadili šele junija, da ne bodo do takrat gole. Lahko pa mešanico shranimo, v avgustu dodamo še seme, ki nam je ostalo v tekočem letu, in vse skupaj posejemo, ko vročina popusti.

Vrečice, ki so še zaprte, pregledamo. Nekje na njih je zanesljivo žig, na katerem piše, do kdaj seme kali. Če piše še, da je seme razkuženo, na srečo je tega še zelo malo, potem zavrzite vse seme, kjer je kaljivost zagotovljena samo do leta 2025. Razkuževanje semena v tekočem letu pomaga, da seme bolje kali, saj zavre nekatere bolezni, ki se lahko najdejo na površini semena. V naslednjih letih pa je vznik nižji.

Seme pastinaka, večine začimb in dišavnic, seme črnega korena in seme mnogih cvetlic lahko izgubi kaljivost že po enem do dveh letih. Zato to seme uporabite le, če predhodno naredite test kaljivosti. Sicer kupite seme teh rastlin raje vsako leto znova. Tudi seme čebule in pora, peteršilja in korenčka izgubi kaljivost po dveh do treh letih. To seme je veliko bolje kupovati sproti. Poglejmo, katero seme pa še lahko shranimo.

Debelejše seme lahko hranimo več let

Tri do štiri leta so uspešno kaljiva semena fižola, solate, graha, kreše, kumaric in bučk, melon, blitve ali mangolda, paprike, zelene, špinače, paradižnika in radiča. Najdlje pa lahko hranimo semena jajčevca, endivije, zelja in večine ostalih kapusnic, sladke koruze, redkvice in redkve in rdeče pese.

Izjema je le motovilec. Njegovo seme v letu pridelave zelo slabo kali ali pa sploh ne. Veliko bolje kali leto ali dve leti staro seme. Tudi pri semenu nekaterih trajnic je podobno. Njihovo seme potrebuje nekaj časa počitka, pri nekaterih pa tudi določen čas nizkih temperatur, da uspešno kali; pogosto to velja za seme grmovnic ali drevja.

Na vsaki vrečici s semenom je sicer zapisano, do kdaj traja kaljivost. A to velja samo za zaprte vrečice. Ko je vrečica odprta, je seme v njej izpostavljeno zračni vlagi in seveda spremembam temperature, začne hitreje dihati, zato se hrana, pripravljena za seme, hitreje porablja, seme hitreje izgublja kaljivost. Poleg tega ima rastlina, ki zraste iz starega semena s slabo energijo kaljenja, tudi kasneje, med vegetacijo, slabšo odpornost in več težav z boleznimi.

Na ekološki, naravi prijazen način lahko pridelujemo samo, če je tudi seme kakovostno, polno energije, rastline kalijo hitro, enakomerno in pričnejo kmalu skrbeti same zase.

Domač kalilni test

Za vse seme, ki je starejše in ga ne želimo zavreči, je smiselno narediti kalilni test. Je zelo enostaven in ga hitro naredimo. Vzamemo nekaj plasti papirnate brisače, ki jo pod pipo dobro namočimo, a pustimo, da vsa voda odteče. Tako navlažen papir damo na krožnik. Če bomo preizkušali debelejše seme, vse skupaj nagubamo, drobno seme pa enakomerno razporedimo po nezgubani površini. Da se seme ne bo izsušilo, sama vse skupaj ovijem s folijo za živila.

Nato postavimo tako seme nekam na toplo, prostor je lahko temen. Izjema so semena večine dišavnic, zelišč, korenčka, motovilca, peteršilja in ognjiča; ta naj ostanejo kar lepo na svetlem.

Čez pet dni preverimo kaljivost. Če ostane veliko semena nevzkaljenega še po desetih dneh ali pa se na semenu pričnejo nabirati plesnive prevleke, je to seme seveda zanič in ga zavržemo. Prav tako bi sama zavrgla seme, ki je kalilo neenakomerno, dalj časa. Tako seme ima zelo slabo energijo kaljivosti, v zemlji običajno vzkali le nekaj rastlin.

Kako dlje časa ohranimo kaljivost semena

To si vsekakor zapomnite, sicer bolj za naslednje leto, a ni odveč, če napišem to zdaj. Zelo pomembno je, da ob setvi semena, ki nam je še ostalo, vrečice nikoli ne odložimo na zemljo. Takoj jo - kolikor se le da tesno - zapremo, zelo uporabne so kljukice za perilo, in položimo nekam na suho ali vsaj v žep. Tako preprečimo, da bi seme prišlo v stik z vlago.