Vse bolj smo zaostali in zabiti ali bila je Dragica Korade

"Gospoud predsednik, hvala, ker ste se vabilu na otvoritev naše šole tak prijazno odzvali. Kaj takega od vas tu bogu za hrbtom zares nismo pričakovali. Gospoud predsednik, to na žalost niso razviti kraji," je Dragica Korade, naša pokojna novinarska kolegica, napisala v pesmi Kungoški bluz. "Ceste so slabe, dnara še za sproti ni in vsak, ki kaj zna in še kaj more, gleda, da iz teh hribov čim prej v mesto zbeži. Tu se še vedno teško živi. Nobenga veselja več ni. Politika? Bog varji, to pa rejs ni za naše ljudi. Od politike se samo gospouda v mesti redi. Naš človek pa se še zmirom policaja, dohtara in župnika v svoji hiši boji. In tam zadi za šolo še vedno stoji bunker, v kirem so Nemci strelali naše ljudi. Tud pol, ko so prišli drugi cajti, so v tistem bunkeru marsikiremu med nami z batinami pokazali, kaj je dobro za narod in kaj za nas navadne ljudi. Zdaj smo samostojni, mamo svojo državo in demokracijo in vsi tam gori pravite, da smo razviti, ampak gospoud predsednik, oprostite, meni pa se zdi, da smo zmirom bolj zaostali in zabiti."
Opisovala je stiske ljudi, ki jih odločevalci ne zaznajo. "Nocoj bodi tiho, vsaj nocoj se ne deri na mene: jaz nisn kriv, če so tisti lopovi spravli firmo na kant in jaz od danes naprej ne spadam več med zaposlene. Ne zdaj še ti v mene zijat. Ne vem, kaj bo jutri. Me briga za vse. Ne mi zdaj o tem, kaj je blo in kak bo govorit, ker bom drugači moral od sile kaj v kuhni razbit. Mi je prišlo že dopoldne, na našem sestanki, ko je govoro sindikat, da bi stisnu za vrat kirega od tistih, ki so šli lani onemu velkemu mafiozi v Ljubljani našo fabriko za male pare prodat. Daj, ne nori še ti, ne flancaj mi take, ko tisti tam gori, ki mislijo, da so prijeli boga za brado samo zato, ker lahko iz firme mečejo na cesto odvečne ljudi. Daj, stara moja, vsaj ti se mi malo nasmej, stisni se k meni, da vsaj tebi nisem odveč, mi povej."