Dobro, vzpon na stražo niti ni zelo zahtevna naloga, betonska cesta, na kateri je imel nekdo strašansko nujo, da je vpisal v še sveži beton kratico največje večne hrvaške stranke, se hitro spremeni v gramoz in kmalu se zasidramo na vrhu. Prav v trenutku, ko sonce zleze čez brege za Pakoštanami. Priznam, nikoli nisem prav dojela smisla skupinskega preganjanja sončnih vzhodov, ampak če odštejemo dretje petelinov, se je naša morska ekspedicija končala s serijo oh in ahov in enim takim malce zmagovalnim občutkom. Mala se valjda napolni z energijo s pospeškom turbopolnilca in sledi serija vprašanj tipa zakaj, kaj in kako. Verjetno je ne bi niti preveč ganilo, če bi sonce v tistem trenutku dalo v rikverc. Skratka, otroci so silno neobčutljivi na romantike naravnih pojavov ali pa jih predelajo blazno hitro, kot se pač hitro vrti njihov svet. Prava jutra so zato zame tista tiha, trenutno ta, ko mali maček v klobčiču ždi na zidu in ribiči počasi krmarijo mimo, sonce pričenja sipati svetlobo na Kornate, jaz pa srkam črno turško kavo in spet razmišljam, da krema za sončenje kljub mojemu preziru ni čisto brezzvezen izum, sploh ker moj nos postaja konkurenca centru našega osončja. Prepozno.
Krogla plina, ki pravzaprav predstavlja več kot 99 odstotkov mase našega sončnega sistema, sicer ni tako blazno osamljen pojav, v vesolju jih je še na milijone enakih, ampak znova "Mami, ti verjameš, da še kje v vesolju živijo ljudje?" Da, počitnice so čas za takšna vprašanja in iskanje odgovorov po kotih starševske iznajdljivosti. "Da, mala. Ne vem, če so ljudje, zagotovo pa je nekaj." "Ja, vem, verjetno so zeleni, ne?" Am, ja, logično. Se ne bi raje pogovarjali o delfinih? Nečem bližje? Karkoli? Delfini so namreč zaznamovali letošnje počitnice. No, en. Okoli Pašmana so ti sesalci kar pogost pojav, ribogojnice in hrana za ribe namreč pritegnejo divje ribe, te pa morske sesalce, ki poceni malicajo ob velikanskih kletkah v vodi. Vsi ponudniki turističnih voženj z ladjicami na tem delu Jadrana, ki obljubljajo srečanje z delfini, zavijejo mimo, enako drugi turisti. Delfini morajo torej za enostavno ulovljeno kosilo trpeti gruče plovil s človeškimi osebki, ki vzdihujejo ali vpijejo, lej jih, lej jih, tam so. In na žalost včasih tudi ekstremiste, ki mislijo, da je živalim zabavno, če nad njimi peljejo z največjo hitrostjo. Ni jim. Ker lahko, kot najverjetneje v našem primeru, prestrašijo mater ali poškodujejo katerega od delfinov. Težko bi našli bolj žalosten prizor od poginjenega le mesec starega delfina, ki ga nosi proti obali. Veterinar, ki je prekinil dopust in prevozil pol Hrvaške do naših rovt, pravi, da je takih primerov veliko. Vzroki smrti so lahko različni, velikokrat se mladič zastrupi z materinim mlekom, v katerem se nabere preveč strupov, da bi jih dojenček, kot je bil naš najdenček, zmogel prenesti. Poberejo jih okoli 25 na leto, čeprav zaradi pomanjkanja denarja skrbno odmerijo poti. Tomislav skomigne z rameni in pove, da se je zaradi tega primerka splačalo priti, končal bo kot učno gradivo na veterinarski fakulteti v Zagrebu, mi pa smo v vsem slabem zadovoljni, da bo iz žalostnega srečanja vsaj nekaj dobrega. No, tudi to počno naravovarstveniki, če se še kdo sprašuje o njihovem smislu. V nočni debati se ustavimo še pri risih, ki jih Tomislav skupaj s slovenskimi biologi pomaga doseljevati na Hrvaško, o sistemih naravovarstva na severu države in jugu. Tomislav se odpelje proti Zagrebu, mi pa pospravimo nosila (sup). Vsem navdušenim počitniškim mornarjem pa - ne glisirajte nad živalmi, hodite raje po sončne vzhode. Lepi so in neškodljivi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
